Jedro

V socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke po stanju v času do zaključka postopka. Presoja upravnih aktov je omejena tako po vsebini kot v postopkovnem smislu do izdaje dokončne odločbe s strani drugostopnega organa tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 11.3.2005, in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine zaradi bolezni od 12.1.2004 dalje. Poleg tega je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Ne strinja se z mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 14.9.2006. Lečeči psihiater dr. K. je v svojem izvidu le povzel večletne ugotovitve o njegovem zdravljenju. Že od leta 2003 se je zdravil zaradi ugotovljene duševne bolezni tudi hospitalno. Iz vseh izvidov zdravnikov psihiatrov iz Bosne izhaja, da je ves čas v takšnem zdravstvenem stanju, ko potrebuje stalen nadzor drugega, tudi pri jemanju predpisanih zdravil. Psihomatsko je toliko ogrožen, da se mu v možganih porajajo suicidalne misli. Ne more sprejeti ugotovitve, da mnenje psihiatra dr. K. s strani slovenske psihiatrične stroke ni sprejemljivo. Vztraja pri predlogu, da njegovo zdravstveno stanje in delazmožnost oceni pristojna komisija za fakultetna izvedenska mnenja, tembolj tudi zato, ker so očitno podana razhajanja med bosansko in slovensko psihiatrično stroko. Poleg duševne bolezni so pri njemu podane tudi druge zdravstvene težave, ki so ortopedske narave, in kot takšne dodatno vplivajo na porušeno zdravstveno stanje. Mnenje psihiatra dr. K. z dne 18.5.2006 ne more predstavljati novote, saj gre pri mnenju za sintezo vseh dotakratnih ugotovitev lečečih psihiatrov, poleg dr. K., tudi dr. T., dr. S. in profesorja R.. Sam kot psihiatrični bolnik, ki potrebuje stalno domačo nego, ne more zadovoljevati večine neizogibnih življenjskih potreb. Ugotovitve navedenih psihiatrov, ki niso z njim v nikakršnem razmerju, to potrjujejo, zaradi česar jih je potrebno upoštevati kot verodostojne. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno razsodilo. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Po določbi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša možnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon razvršča invalidnost v prvo, drugo in tretjo kategorijo. Z medicinskega vidika je invalidnost širši pojem od bolezni, okvare, motnje ali prizadetosti v telesnem ali duševnem razvoju. V pravnem smislu pa gre pri invalidnosti za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na spremenjeno možnost opravljanja dela, ki ga je zavarovanec opravljal pred nastankom invalidnosti.

V primeru tožnika je šlo za obravnavanje zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je o tem odločil v prvostopenjskem postopku na podlagi mnenja invalidske komisije območne enote toženca v ... in z odločbo z dne 26.5.2004 zavrnil tožnikovo zahtevo. Toženec je nato po tožnikovi pritožbi preizkusil izpodbijano odločitev po tem, ko je invalidska komisija II. stopnje preučila celotno zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju tožnika, nakar je z odločbo z dne 11.3.2005 dokončno odločil, da pri tožniku ni izkazanih takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za ohranitev delovnega mesta, na katerem je nazadnje opravljal delo, in da pri tožniku ni podane invalidnosti.

Tožnik je z vložitvijo tožbe pred sodiščem prve stopnje pravočasno uveljavil sodno varstvo pravic in zahteval presojo izdanih toženčevih odločb, na podlagi katerih je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Skladno z določbama 63. in 81. členov ZDSS-1 se v socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost odločitve toženca po stanju v času do zaključenega postopka. To pomeni, da je v socialnem sporu presoja upravnih aktov tako po vsebini kot v postopkovnem smislu omejena do izdaje dokončne odločbe, v konkretnem primeru do izdaje odločbe drugostopenjskega organa toženca z dne 11.3.2005. Sodišče prve stopnje je v celoti preizkusilo izpodbijano toženčevo dokončno odločbo in ugotovilo, da je materialnopravno pravilna.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno izhajalo iz ugotovitev medicinskih organov, predvsem pa invalidske komisije II. stopnje, ki je v dopolnilnem izvedenskem mnenju ugotovila tožnikovo preostalo delovno zmožnost z zaključki, da pri tožniku invalidnost ni podana, saj noben zdravnik, ki ga je zdravil, ni ugotovil nezmožnosti za delo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do medicinske dokumentacije z dne 18.5.2006, predložene s strani tožnikovega lečečega psihiatra dr. K. iz Bosne, da se jo v dokazne namene ne more upoštevati, ker je bila predložena po dokončnosti odločbe oziroma po že zaključenem postopku pri tožencu.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče glede tožnikove delazmožnosti pridobiti oceno pristojne komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo takšen dokazni predlog z obrazložitvijo, da v času postopka pri tožencu noben specialist zdravnik ni ugotovil izgube delovne zmožnosti tožnika, oziroma da bi bila njegova zmožnost za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je nazadnje izvajal, zmanjšana za več kot 50 %. Poleg tega zavrnitev takšnega dokaza dodatno utemeljuje tudi ugotovitev, da sta tako invalidska komisija območne enote toženca kot invalidska komisija II. stopnje po preučitvi medicinske dokumentacije podali enako mnenje, da pri tožniku zaradi nastalih zdravstvenih težav in zdravljenja kakršnakoli invalidnost ni izkazana.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi in ugotovilo, da niso utemeljeni. Zato jo je zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).