Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet spora je zakonitost odločb tožene stranke z dne 12. 1. 2004 in 11. 3. 2005, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, ki je bila dostopna oziroma znana v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, s katerima je ta zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskih mnenj invalidskih komisij pri tožniku ni bila podana invalidnost, kot jo opredeljuje 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Mnenja tožnikovega osebnega zdravnika ni upoštevalo, saj je bilo izdano že po dokončnosti izpodbijane odločbe.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve po stanju v času do zaključenega postopka, torej do dokončne odločitve pri toženi stranki. Zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev ocene komisije za fakultetna izvedenska mnenja. V času postopka pri toženi stranki noben specialist ni ugotovil izgube delovne zmožnosti tožnika.
3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je netočna in protispisna navedba pritožbenega sodišča, da noben zdravnik, ki je tožnika zdravil, ni ugotovil nezmožnosti za delo. Tožnik se je izključno zdravil v psihiatričnih in drugih zdravstvenih ustanovah v Bosni in Hercegovini že od leta 2003 dalje. Vsi lečeči psihiatri ugotavljajo, da je tožnik delanezmožen in neozdravljiv. Nesmiselna je dokazna ocena, da izvida z dne 18. 5. 2006 ni mogoče upoštevati, saj ne predstavlja nikakršne novote, temveč le sintezo do takratnih izvidov in ugotovitev lečečih psihiatrov. Invalidski komisiji sta svoje mnenje podali strokovno pomanjkljivo. Zaradi „nezaupanja“ invalidskih komisij v bosansko psihiatrijo je tožnik predlagal oceno delazmožnosti po Komisiji pri Medicinski fakulteti. Opustitev tega dokaza je očitno vplivala na zavrnitev tožnikovega zahtevka.
4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Tožnik vlaga revizijo predvsem iz tega, nedovoljenega, revizijskega razloga. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča namreč pomeni le uveljavljanje nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
6. Nižji sodišči sta pravilno opozorili na to, da je predmet spora zakonitost odločb tožene stranke z dne 12. 1. 2004 in 11. 3. 2005, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati. Ker pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo in jih tudi ni mogoče odvzeti (5. člen ZPIZ-1) lahko tožnik kadarkoli zahteva (ponovno) odločanje o pravici do priznanja invalidnosti zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, ki vpliva na njegovo delovno zmožnost oziroma na podlagi nove medicinske dokumentacije.
7. Vendar v tej zadevi niti ni bistveno vprašanje (ne)upoštevanja mnenja zdravnika z dne 18. 5. 2006. Kot je ugotovila invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 14. 9. 2006 je to mnenje namreč enako kot mnenje istega zdravnika z dne 12. 1. 2004, ki pa je bilo upoštevano. Ali je dr. K. zdravnik splošne medicine (lečeči zdravnik tožnika) ali specialist medicine dela (kot izhaja iz navedenega izvedenskega mnenja) iz predložene dokumentacije ne izhaja. Prav tako ne, da bi bil dr. K. specialist psihiater, kot navaja tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2006. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa jasno izhaja, da se noben specialist psihiater o tožnikovi delazmožnosti ni izrekel tako, da bi ugotovil njegovo popolno nezmožnost za delo zaradi psihičnih vzrokov.
8. Napake in pomanjkljivosti pri izvedbi dokaznega postopka bi lahko pomenile bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tožnik tega revizijskega razloga ne uveljavlja. Zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga. Revizijsko sodišče je pri presoji pravilne uporabe materialnega prava vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da pri tožniku ni bila podana popolna nezmožnost za delo niti zmanjšana delovna zmožnost za svoj poklic za več kot 50 %. To pa pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje invalidnosti I. ali II. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, kot jih predpisuje 60. člen ZPIZ-1. 9. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno ((378. člen ZPP).