Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je kršil pogodbene oziroma druge obveznosti s tem, ko je samovoljno izrabil letni dopust in izostal z izobraževanja, na katerega ga je napotila. Pri tem ni bistveno, da je tožnik za termin, ko je potekalo izobraževanje, prijavil izrabo letnega dopusta, kar je bilo najprej pogojno odobreno, nato pa preklicano (zaradi izobraževanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za mesec julij 2010 obračunati nadomestilo plače v višini 272,04 EUR bruto, od bruto zneska plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek za obračun 0,96 EUR bruto plače, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2010 do plačila, pa je zavrnilo (1. točka izreka sodbe); - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ~ ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2010; ~ ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja še naprej do odločitve sodišča prve stopnje; ~ priznanje delovne dobe za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje, to je od 17. 8. 2009 dalje, obračun bruto plače oz. nadomestila plač in dodatkov po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto plač oziroma nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila ter ~ plačilo denarne odškodnine namesto reintegracije v višini 14 povprečnih mesečnih plač tožeče stranke, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 16.758,00 EUR bruto, v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka sodbe).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje: - zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 9. 8. 2010, obračun bruto plače v polnem obsegu za čas od 9. 8. 2010 do 17. 8. 2010, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska plač oz. nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (1. točka izreka sklepa) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 61,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper 2. točko izreka navedene sodbe ter zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter zahtevke, vezane na nezakonito odpoved, ker je zmotno ugotovilo, da tožnik ni imel potrebne odobritve delodajalca za izrabo dopusta v času od 26. 7. 2010 do 6. 8. 2010 in da je šlo za samovoljno izrabo dopusta. Ni sporno dejstvo, da je v omenjenem času tožnik koristil dopust in da za to ni imel brezpogojne odobritve delodajalca. Problem pa je v tem, da je tožeča stranka sporni letni dopust prijavila že 29. 3. 2010 in zanj prejela načelno odobritev, čeprav pod pogojem, da takrat ne bo organizirano izobraževanje. Šele 16. 6. 2010 je tožena stranka delavcem (tudi tožniku) sporočila, kdaj naj bi omenjeno izobraževanje potekalo. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje tožeča stranka meni, da takšno pogojevanje dopusta ni v skladu z delavčevo pravico do dopusta in predstavlja nedopustno šikaniranje delavca. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti v smislu samovoljnega odhoda na dopust, saj je splošno znano, da je dopust v času sezone, to je šolskih počitnic, na katere je tožnik kot oče dveh otrok vezan, potrebno vnaprej rezervirati in plačati, termin pa uskladiti tudi z zakonskim partnerjem. Tožeča stranka je vplačala dopust (ker z rezervacijo in plačilom ni mogla čakati) že pred 16. 6. 2010, ko je od tožene stranke izvedela za datum izobraževanja. Zato datuma odhoda na dopust ni mogla spreminjati, ker agencija denarja tudi ni bila pripravljena vrniti. Zahteva tožene stranke, da tožeča stranka svoj termin dopusta v zadnjem hipu spremeni, je v nasprotju s 1. odstavkom 165. člena ZDR, ki določa, da se pri koriščenju dopusta upoštevajo tudi delavčeve družinske obveznosti ter v nasprotju z delavčevo pravico do letnega dopusta. Stališče sodišča, da ima delavec le en teden dopusta pravico preživeti s svojo družino, je napačno, saj sme delavec celoten dopust izrabiti na zanj najprimernejši način. Pri tem se mora prilagajati potrebam delovnega procesa, vendar to ne pomeni, da sme delodajalec pri organizaciji delovnega procesa oz. izobraževanju ignorirati potrebe delavcev. Naloga tožene stranke je bila, da izobraževanje organizira izven časa letnih dopustov in počitnic, ali pa da izreden termin delavcem sporoči v razumnem roku, česar pa tožena stranka ni storila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka huje kršila delovne obveznosti, ko je od 26. 7. 2010 do 6. 8. 2010 ni bilo na delo in se ni udeležila izobraževanja. Takšna ugotovitev je napačna, saj je tožnik v času, ko je potekalo izobraževanje, neupravičeno izostal z dela le štiri dni, ker je imel pravico izrabiti en dan dopusta po prosti izbiri, kar je ugotovilo tudi sodišče. To je pomembno v kontekstu ugotavljanja teže očitane kršitve, tako da ne gre za primer iz 3. alinee 111. člena ZDR, ki sankcionira neupravičeno odsotnost z dela pet dni zapored. Tudi pri razlagi hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alinei 111. člena ZDR ni mogoče mimo določbe, ki težo odsotnosti z dela kot kršitev izrecno in posebej ureja v 3. alinei istega člena, kar pomeni, da izredna odpoved pogodbe iz razloga odsotnosti manj kot petih delovnih dni ni dopustna. Zato je razlaga sodišča, da je tožeča stranka s svojo odsotnostjo huje kršila delovne obveznosti, nezakonita. Prav tako ni nepomembno, da se je izobraževanje izvajalo le od 26. 7. do 28. 7. 2010, preostala dva dneva pa je bil inštruktor delavcem zgolj po potrebi na razpolago. Tožnik se je bil pripravljen naknadno izobraževati, kar bi bilo mogoče tudi brez inštruktorja, saj je imel 11 let delovnih izkušenj, v konkretnem primeru pa je šlo le za nadgradnjo že obstoječega sistema, ki ga je tožnik poznal. Tudi vodja M.V., ki je bil takrat na bolniški, se je brez težav uspel s strani ostalih zaposlenih naučiti delati z novim sistemom. Na enak način se bodo morali s sistemom seznaniti tudi vsi tisti, ki se bodo na novo zaposlili. To se je v konkretnem primeru tudi zgodilo, saj je tožnika nadomestil novi pogodbeni partner R.L, ki sedaj opravlja njegovo delo kot samozaposleni po pogodbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost z dela hujša kršitev delovnih obveznosti, zato ni utemeljena, saj odsotnost z izobraževanja ni bila tako kritična za sam delovni proces kot to za potrebe tega postopka prikazuje tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je le pavšalno navedlo, da naj bi se porušilo potrebno zaupanje do tožeče stranke in se je zadovoljilo s tem, da je delodajalec zgolj zatrjeval, da nima več zaupanja v delavca, ne da bi bile posebne okoliščine, ki narekujejo takojšnjo prekinitev dela in hud poseg v eksistenčni položaj delavca, izkazane in dokazane. Tožnik nikoli v svoji karieri od tožene stranke ni prejel nobenih pripomb na kvaliteto opravljenega dela, z nobenim ravnanjem pa tudi nikoli ni povzročil ne materialne ne nematerialne škode, zaupanje v zvezi z delom s strankami, s katerimi je tožnik kot tehnik prihajal v stik, pa tudi ni bilo prizadeto. Zato stališče sodišča, da tožena stranka s tožnikom dela ni mogla nadaljevati in da je bila zato upravičena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka, prav tako ni utemeljeno.

V zvezi z izpodbijanim sklepom tožnik navaja, da se 1. odstavek 204. člena ZDR, ki zahteva predhodno pisno zahtevo delavca kot procesno predpostavko za sodno varstvo, nanaša le na realne akte, to je ravnanja in opustitve delodajalca, ne pa na sklepe. V odsotnosti ustrezne ureditve je zato potrebno šteti, da je tudi zoper sklep o prepovedi opravljanja dela dopustno direktno sodno varstvo. Ker ne gre za samostojen ukrep, ampak za ukrep, ki je v povezavi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ne more biti veljaven, če je sama odpoved nezakonita, je spor o tem ukrepu, ki ima akcesorno naravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potrebno šteti za spor v smislu 3. odstavka 204. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijani del sodbe in sklep vsebujeta jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da ju je vsekakor mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 16. 8. 2010 zaradi hujše kršitve pogodbenih obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je v času med 26. 7. 2010 in 6. 8. 2010 samovoljno nastopil letni dopust, čeprav je bil obveščen, da bo v času od 26. 7. 2010 do 30. 7. 2010 potekalo izobraževanje za delo s CTS TVM5 in TVM4, na katerem je bila obvezna prisotnost za celoten oddelek produkcije in tehnike, v katerem je bil zaposlen tožnik kot terenski tehnik v tehničnem oddelku produkcije.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in postopek pred izredno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 2. in 3. odstavka 83. člena ZDR, saj je tožena stranka v pisnem vabilu na zagovor navedla obrazložen razlog, zaradi katerega je nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je svoj zagovor podal pisno dne 13. 8. 2010. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka izredno odpoved z dne 16. 8. 2010 podala pravočasno, v okviru prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, in da je pred tem tožniku omogočila obrambo, kakor tudi, da je dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem do izteka odpovednega roka, kar je dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti v smislu samovoljnega odhoda na dopust, ker naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dopusta, saj je tožnik sporni letni dopust prijavil že 29. 3. 2010 in zanj prejel načelno odobritev, čeprav pod pogojem, da takrat ne bo organizirano izobraževanje, nato pa je delavcem, tudi tožniku, šele 16. 6. 2010 sporočila, kdaj naj bi omenjeno izobraževanje potekalo. Res je sicer, kot trdi pritožnik, da je splošno znano, da je dopust v času sezone, to je šolskih počitnic, na katere je tožnik kot oče dveh otrok vezan, potrebno vnaprej rezervirati in plačati in termin uskladiti tudi z zakonskim partnerjem, po drugi strani pa bi tožnik, ki je bil obveščen o tem, da bo lahko izrabil planirani dopust le, če v tem terminu ne bo organizirano izobraževanje, to dejstvo moral upoštevati in se ustrezno prilagoditi in vnaprej dogovoriti z agencijo glede rezervacije in plačila dopusta. Tudi stališče, da naj bi bila zahteva tožene stranke, da tožnik svoj termin dopusta v zadnjem hipu spremeni, v nasprotju s 1. odstavkom 165. člena ZDR, ki določa, da se pri koriščenju dopusta upoštevajo tudi delavčeve družinske obveznosti, ni sprejemljivo, saj je ni šlo za zahtevo delodajalca, podano „v zadnjem hipu“, ampak več kot mesec dni pred planiranim dopustom.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti, ko je od 26. 7. 2010 do 6. 8. 2010 neupravičeno izostal z dela in se ni udeležil izobraževanja. Pri tem ni pomembno, da naj bi neupravičena odsotnost (v tednu, ko je potekalo izobraževanje) trajala štiri in ne pet delovnih dni, ker je imel tožnik po prosti izbiri pravico izrabiti en dan dopusta. Tožniku se ne očita kršitev po 3. alinei 111. člena ZDR, ki sankcionira (neupravičeno) odsotnost z dela pet dni zapored, kadar delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, saj ne gre za tak primer. Pri hujši kršitvi delovnih obveznosti po 2. alinei 111. člena ZDR, tudi če je povezana z neupravičeno odsotnostjo z dela, pa trajanje odsotnosti ni določeno, zato nikakor ni sprejemljivo tožnikovo stališče, da izredna odpoved pogodbe iz razloga odsotnosti ni dopustna zaradi odsotnosti manj kot petih delovnih dni. Zlasti zato ne, ker se tožniku ne očita le izostanek z dela, ampak tudi neudeležba na izobraževanju, ki je bilo nujno potrebno za uspešno opravljanje dela na njegovem delovnem mestu. S tem v zvezi pa tudi stališčem tožnika, da bi se za delo z novimi programi lahko usposobil kasneje s pomočjo sodelavcev, in da udeležba na usposabljanju ni bila tako kritična za sam delovni proces oz. tako nujna, kot trdi tožena stranka, ni mogoče pritrditi. Delodajalec ima v okviru organizacije delovnega procesa pravico delavcem odrediti tudi usposabljanje in izobraževanje, pri čemer tudi samostojno ocenjuje, kdaj je takšno izobraževanje nujno in potrebno za nadaljnje delo delavcev.

Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen (krivdni) razlog za izredno odpoved, tudi pravilno ocenilo, da je izpolnjen tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem tudi za čas odpovednega roka ne bi bilo mogoče, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbi, ki izpostavlja, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni izpolnjen in da je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo ta pogoj. Ta očitek je neutemeljen. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč ustrezno in v zadostni meri pojasnila razloge, zaradi katerih je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na njeno izpoved, ko je presojalo, ali je v obravnavanem primeru podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Glede na naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, zlasti pa upoštevajoč dejstvo, da je bila udeležba delavcev na izobraževanju nujna in potrebna za uspešno in kvalitetno opravljanje dela na njihovih delovnih mestih, zaradi česar pa so bile posledice tožnikove neupravičene odsotnosti z dela zaradi samovoljne izrabe dopusta hujše kot bi bile v primeru, če ne bi ravno takrat potekalo usposabljanje delavcev, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, v katerem graja odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe glede tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 9. 8. 2010 ter za plačilo razlike do polne plače za čas trajanja prepovedi (do 17. 8. 2010), saj je odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita. Stališče tožnika, da gre le za akcesorni ukrep k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj bi bilo zoper tak ukrep dopustno direktno sodno varstvo, v zakonskih predpisih (ZDR) nima podlage. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da zoper prepoved opravljanja dela, čeprav jo delodajalec lahko odredi delavcu le v času trajanja postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredne ali redne iz krivdnega razloga, če gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja – 111/3. ter 88/7. člen ZDR), ni direktnega sodnega varstva, saj je le-to dopustno le v taksativno določenih primerih iz 3. odstavka 204. člena ZDR ter v primerih denarnih terjatev (4. odstavek 204. člena ZDR). V vseh drugih primerih kršitev pravic ali neizpolnjevanja obveznosti delodajalca do delavca pa mora delavec varstvo pravic uveljavljati po določbah 1. in 2. odstavka istega člena ZDR, pri čemer ni relevantno, ali gre za kršitve pravic delavca z ravnanjem delodajalca, za opustitve (neizpolnjevanje obveznosti do delavca) ali pa za ukrepe, ki jih delodajalec sprejema s sklepi ali pisnimi odredbami.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).