Jedro

Odgovornost zavoda za primer, ko je dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, predstavlja posebno ureditev odškodnine, saj so pogoji za plačilo že določeni, prav tako pa tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zakonskih zamudnih obresti. Takšna ureditev pa ne preprečuje uporabe določb OZ o zastaranju odškodninskih terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku spremeni tako, da glasi: „Toženec je dolžan tožniku plačati 5.916,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.“ Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 7.228,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 825,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji ni pravilno uporabilo določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in sicer del, ki se nanaša na objektivni zastaralni rok. OZ v 1. in 2. odstavku določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Dejstvo je, da je tožnik celotno odškodninsko terjatev na podlagi 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) pridobil na podlagi naloga št. ... z dne 12. 11. 2008, ko mu je toženec dne 1. 12. 2008 zneske nadomestila izplačal (to je za obdobje od 8. 3. 2002 do 30. 11. 2008). Toženec kot nesporno ugotavlja, da je zastaranje začelo teči z dnem 31. 1. 2009, ko je imel tožnik prvič pravico terjati celotno odškodnino. Tako je ugotoviti, da je bil tožnikov zahtevek za odškodnino vložen sicer znotraj triletnega subjektivnega roka, ni pa izpolnjen v celoti objektivni petletni zastaralni rok. Dejstvo je, da je škoda nastala z zapadlostjo vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Upoštevaje, da odškodnina za nastalo škodo v skladu z določbo OZ, ki se nanaša na objektivni zastaralni rok, zastara v petih letih, odkar je škoda nastala in da se v skladu s 365. členom OZ zastaranje pretrga v vložitvijo tožbe (le-ta je bila vložena 7. 9. 2009) je ugotoviti, da so zneski, zapadli pred 7. 9. 2004 (5 let pred vložitvijo tožbe) zaradi poteka petletnega zastaralnega roka zastarali in ni mogoče zahtevati odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti za čas od 8. 3. 2002 do 6. 9. 2004. Toženec se sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 258/2010, kjer je bilo zavzeto enako stališče. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na objektivni zastaralni rok oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi z napotilom, da sodišče prve stopnje ponovno odloči o izpostavljenem vprašanju.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da se toženec sklicuje na sodbo Psp 258/2010, ki pa jo ni predložil, zato tožnik s tem v zvezi tudi ne more podati svojega stališča. Obresti po 276. členu ZPIZ-1 so odškodnina zaradi napačne odločitve toženca. Če odločitev toženca ni spremenjena, potem odškodnine ni, zato lahko zastaralni rok najhitreje teče šele s pravnomočnostjo spremenjene odločitve, saj je šele z nastopom tega dejstva znano, ali je škoda sploh nastala. V kolikor zavarovanec ne izposluje zanj ugodne odločitve, o škodi (odškodnini – obresti) sploh ni mogoče govoriti. Iz izrazoslovja toženca bi se sicer dalo sklepati, kot da je tožnik že pred citiranimi datumi dobil pravico terjati dele odškodnine, po citiranih datumih pa je dobil pravico terjati celotno odškodnino, kar pa ne drži. Pravica do odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 posamezni zavarovanec ne pridobi s potekom časa postopoma po delih, ampak jo pridobi naenkrat in v celoti in sicer v trenutku izdaje ustrezne odločbe drugostopenjskega organa toženca, ali ustrezne odločbe sodišča. Vendar pa takrat višina odškodnine ni znana. Slednja postane dokončno znana šele z izplačilom denarnih dajatev za nazaj, saj tako postane dokončno znano tudi obdobje obrestovanja (od zapadlosti posamezne dajatve do njenega izplačila). Zavarovanec pa pridobi pravico sodno zahtevati plačilo odškodnine šele, če je toženec ne izplača v 60 dneh od plačila denarnih dajatev. Na podlagi navedenega je pravilno stališče toženca, da je zastaranje glede zahtevka za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 pričelo teči dne 31. 1. 2009. Ob upoštevanju navedenega pa je nerazumljivo stališče toženca o petletnem absolutnem zastaralnem roku in dospevanju posameznih delov odškodnine v plačilo sukcesivno. Zastaranje bi tako teklo v času, ko tožnik odškodnine sodno sploh ne bi mogel uveljavljati, kar je seveda nelogično, ko pa je povsem jasno, da zastaranje začne teči šele z dnem, ko ima upnik pravico plačilo svoje terjatve zahtevati pred sodiščem. V kolikor bi torej obveljalo stališče toženca, potem bi zastaralni rok iztekel še preden je tožnik imel pravico zahtevati odškodnino pred sodiščem. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

ZPIZ-1 v 2. odstavku 276. člena določa, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Sodišče prve stopnje je ob presoji sporne zadeve ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi. S sodbo sodišča Ps 684/2006 z dne 29. 5. 2008, ki je bila potrjena s sodbo Psp 535/2008 z dne 23. 10. 2008, sta bili namreč odpravljeni odločbi toženca št. ... z dne 12. 5. 2003 in št. .... z dne 16. 10. 2009, tožniku pa so bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi omenjene sodne odločbe je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 19. 3. 2009 priznal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu od 8. 3. 2002 dalje. Še pred omenjeno odločitvijo je toženec izdal nalog št. ..., na podlagi katerega je izplačal akontacijo nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku takratnih 44.000,00 SIT (183,61 EUR) na mesec z nadaljnjimi uskladitvami od 8. 3. 2002 pa do končne odmere nadomestila. Toženec je bil torej dolžan denarno dajatev izplačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Vse omenjeno očitno med strankama tudi ni sporno. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je del terjatve zastaral. Po stališču pritožbenega sodišča 276. člena ZPIZ-1 ureja odškodninsko odgovornost zavoda. 1. odstavek omenjenega člena predstavlja splošno določbo glede odgovornosti za škodo, s tem, da zakon odkazuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika. 2. odstavek glede na 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1 pomeni posebno uredite odškodnine, saj so pogoji za plačilo takšne odškodnine že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti. Po stališču pritožbenega sodišča pa takšna ureditev ne izključuje uporabe določb OZ glede vprašanja zastaranja odškodninske terjatve.

OZ v 1. odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V 2. odstavku pa je določeno, da v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Med strankama ni sporno, da je zastaranje v konkretnem primeru začelo teči z 31. 1. 2009, ko je imel tožnik prvič pravico terjati celotno odškodnino. Tožnik je tožbo vložil dne 7. 9. 2009, torej znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Sporno je le vprašanje, ali je del odškodninske terjatve zastaral zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.

Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Psp 258/2010 z dne 4. 11. 2010, na katero se sklicuje tudi toženec v pritožbi, zavzelo stališče, da skladno z 2. odstavkom 352. člena OZ odškodnina za nastalo škodo zastara v petih letih, odkar je škoda nastala ter da se v skladu s 365. členom OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe. Zaradi poteka petletnega zastaralnega roka za terjatve, ki so zapadle pet let pred vložitvijo tožbe, torej zapadle pred 7. 9. 2004, ni mogoče zahtevati odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je zato odškodnino priznalo in višino izračunalo tako, da je seštelo nadomestila za obdobje od 1. 4. 2002 do 7. 9. 2004. Od tako izračunanega zneska v višini 5.472,26 EUR znašajo zakonske zamudne obresti za čas od 7. 9. 2004 do 1. 12. 2008 3.071,83 EUR. Ob upoštevanju tudi zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska za čas od 7. 9. 2004 pa do plačila 1. 12. 2008 (skupaj 2.844,62 EUR), tako skupen znesek odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti znaša 5.916,45 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP 1. odstavek izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 5.916,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.