Jedro

Tudi za odškodnino iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 velja splošna določba OZ o začetku teka zastaranja. To je, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Iz četrtega odstavka 276. člena ZPIZ-1 pa jasno izhaja, da ima upravičenec (tožnik) pravico terjati plačilo sporne odškodninske terjatve po izteku 60 dni, od kar je tožena stranka plačala denarne dajatve. Gre za specifično ureditev zapadlosti tovrstnega odškodninskega zahtevka. Od tega dne tako teče tudi zastaralni rok, in sicer tako subjektivni kot tudi objektivni iz drugega odstavka 352. člena OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 378,10 EUR v 15 dneh, za primer nepravočasnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Ob ugotovitvah, da sta bili s pravnomočno sodbo Višjega Delovnega in socialnega sodišča Psp 535/2008 z dne 23. 10. 2008, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 684/2006 z dne 29. 5. 2008, zavrnilni odločbi tožene stranke z dne 16. 10. 2002 in 12. 5. 2003 odpravljeni in da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu od 8. 3. 2002 dalje in je na podlagi te pravnomočne sodbe tožena stranka dne 1. 12. 2008 tožniku iz naslova nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 8. 3. 2002 do 9. 2. 2006 izplačala po 183,61 EUR mesečno, za čas od 8. 4. 2006 dalje pa po 216,99 EUR mesečno, je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora tožena stranka zaradi neutemeljene prvotne zavrnitve njegove pravice do nadomestila kot odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od kasnejšega plačila navedenega nadomestila plačati 7.228,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 1. 2009 dalje.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje prisojeni znesek odškodnine znižalo na 5.916,45 EUR. Ugotovilo je, da tožnik uveljavlja posebno obliko odškodnine, urejeno v drugem odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, v skladu s katerim je določena odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od kasneje plačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ugotavlja, da je zastaranje tožnikovega odškodninskega zahtevka začelo teči 31. 1. 2009, ko je tožnik imel pravico terjati navedeno odškodnino. Ker je tožbo vložil 7. 9. 2009, je sodišče ugotovilo, da jo je vložil v okviru 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninskih terjatev. Pri tem pa je štelo, da je glede na ugovor zastaranja tožbeni zahtevek utemeljen le do višine zamudnih obresti, ki so od z zakasnitvijo izplačanega nadomestila natekle v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe, upoštevaje 5-letni objektivni zastaralni rok. Zato je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Na tožnikov predlog je sodišče zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanja zastaranja odškodninskega zahtevka po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. 4. V reviziji tožnik uveljavlja zmotno uporabo določb o zapadlosti terjatev iz prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ in določb o zastaranju odškodninskih terjatev iz 352. člena OZ v zvezi z določbo četrtega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki toženi stranki nalaga, da sporno odškodnino tožniku plača v 60 dneh po zakasnelem plačilu nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je lahko na podlagi navedene določbe ZPIZ-1 svojo odškodninsko terjatev uveljavljal šele od 31. 1. 2009 dalje. Pri tem pa nerazumljivo zaključuje, da je glede dela terjatve 5-letni objektivni zastaralni rok že potekel. 5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče pravilno ugotavlja, da pomeni drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 posebno ureditev odškodnine za primer, ko je dolžna tožena stranka plačati denarno terjatev za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje ali odločbe sodišča o priznanju pravice, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji pri toženi stranki ni prišlo po krivdi zavarovanca oziroma vlagatelja ali tretje osebe. Za tak primer že zakon določa višino odškodnine, ki jo je dolžan izplačati zavod, to je tožena stranka, in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil plačan (ob pravilni prvostopni odločbi o priznanju pravice), pa do dejanskega plačila teh zneskov. Hkrati sodišče pravilno ugotavlja, da četrti odstavek 276. člena ZPIZ-1 določa tudi zapadlost tako določene odškodnine, s tem ko toženi stranki nalaga dolžnost, da tako določeno odškodnino plača v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev, o katerih je bilo odločeno s kasnejšo odločbo.

7. Navedena ureditev lahko pomeni le to, da celotna terjatev iz naslova odškodnine po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 zapade v plačilo v 60 dneh po dejanskem plačilu denarnih dajatev in šele takrat upravičenec lahko uveljavlja plačilo sporne odškodnine. Do izteka navedenega roka ima tožena stranka čas za ugotovitev in prostovoljno poravnavo svoje odškodninske obveznosti. Sklicevanje drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 na odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, ne pomeni zapadlosti posameznega dela odškodnine, temveč je na tak način določena zgolj metoda za izračun višine odškodnine, ki jo mora tožena stranka plačati v 60 dneh po dejanskem plačilu denarne dajatve.

8. Tudi za odškodnino iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 velja splošna določba OZ o začetku teka zastaranja. To je, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Iz četrtega odstavka 276. člena ZPIZ pa jasno izhaja, da ima upravičenec (tožnik) pravico terjati plačilo sporne odškodninske terjatve po izteku 60 dni od kar je tožena stranka plačala denarne dajatve. Gre za specifično ureditev zapadlosti tovrstnega odškodninskega zahtevka. Pravilno je sodišče ugotovilo, da od tega dne teče tudi zastaralni rok. Vendar ne le 3-letni subjektivni rok, temveč tudi 5-letni objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ, ki pred tem prav tako ni mogel začeti teči, ker tožnik pred tem ni imel pravice terjati navedene odškodnine.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je del tožnikovega odškodninskega zahtevka že zastaral. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišč druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi ugodilna sodba sodišča prve stopnje.

10. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspel, mu mora tožena stranka povrniti tudi stroške utemeljenega odgovora na pritožbo pred sodiščem druge stopnje in stroške za vložitev revizije, ki jih je sodišče po višini odmerilo, upoštevajo v pritožbenem in revizijskem postopku sporno višino zahtevka in veljavno odvetniško tarifo (tar. št. 3210, 3300 in 6002 ter 6007).