Jedro

Upoštevajoč dejstva, da odgovorni osebi toženke (ki sta neposredno vodili delo na gradbišču) skupinovodji in ostalim delavcem, ki so bili zadolženi za demontažo gradbenega odra, nista dali ustreznih varnostnih navodil, kako naj demontaža odra poteka; da tudi skupinovodja „podrejenih“ delavcev ni poučil o pravilnem vrstnem redu odstranjevanja posameznih elementov; in da je bil tožnik usposobljen le za opravljanje enostavnih gradbenih del (kar pa demontaža gradbenega odra ni bila), je zaključiti, da delavca toženke (pri sestavi skupine za demontažo odra) nista ravnala v skladu z varnostnimi predpisi (po katerih smejo odre demontirati samo strokovno izurjeni delavci). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (tudi) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Življenjsko nesprejemljivo bi bilo, če bi bila odgovornost toženke (ki je organizirala celoten delavni proces na gradbišču ter sestavila skupino, ki ni bila primerna in strokovno usposobljena za demontažo odra) za poškodbe ali zdravstvene okvare „posojenih„ delavcev povsem izključena.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrže. Revizija stranskega intervenienta se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.101,60 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je toženka tožniku odškodninsko odgovorna.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbo toženke zavrglo, s sodbo pa pritožbo stranske intervenientke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka in stranska intervenientka v reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da je prvostopenjsko sodišče vsebino pisnega sporazuma o varnostnih ukrepih z dne 12. 5. 2006 (priloga B6) ugotovilo drugače kot izhaja iz same vsebine listine ter drugostopenjskemu sodišču očitata, da ni odgovorilo na enak pritožbeni očitek. Za izbiro in napotitev posameznega delavca na določeno delovišče je odgovoren izključno njegov delodajalec. Pogodbena razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalci ne morejo rezultirati v neposredno odškodninsko odgovornost glavnega izvajalca za škodo, ki jo utrpijo delavci, ki so v delo na skupnem delovišču vključeni posredno, torej po pogodbah, ki jih sklepajo podizvajalci glavnega izvajalca naprej s svojimi podizvajalci. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišč, da je toženka (kot glavni izvajalec) odškodninsko odgovorna tožniku zgolj zaradi koordiniranja del na gradbišču in razporejanja delavcev v skupine. Menita, da toženki tudi ni mogoče očitati nikakršne malomarnosti v zvezi z izbiro dejanskega izvajalca demontaže spornega odra, saj je bil (skupinovodja) S. s. p., strokovno usposobljen, imel pa je tudi večletne izkušnje. Na splošno velja, da glavni izvajalec ne odgovarja za napako pri posameznem strokovnem delu, kadar je takšno delo prepustil v izvajanje strokovno usposobljenemu izvajalcu z izkušnjami, pač pa v takšnih primerih pride do prekinitve odgovornosti glavnega izvajalca in odgovarja strokovno usposobljeni podizvajalec. Zato menita, da je za tožnikovo škodo izključno odgovoren S. s. p. Nadalje navajata, da je bil tožnik za delo, na katerega je bil razporejen, usposobljen in da je toženka svoje podizvajalce, ki jih je koordinirala, poučila o varnem delu ter da je bilo to tudi ustrezno pogodbeno urejeno. Sicer pa menita, da sodb sodišč prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, ko je ugotovljeno, da naj bi bila določila izvajalske pogodbe in sporazuma o varnostnih ukrepih nejasna. Menita namreč, da je vsebina sporazuma dovolj konkretna in da je uporaba 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nepotrebna. Ne sprejemata tudi izvedenskega mnenja, ker je bilo izdelano preuranjeno. Ob tem še pripominjata, da bi moralo presojo pogodbenih določil opraviti sodišče in ne izvedenec. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da revizijsko sodišče revizijo toženke zavrže, revizijo stranske intervenientke pa zavrne.

5. Revizija toženke ni dovoljena, revizija stranske intervenientke pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Ker toženka z revizijo izpodbija vmesno sodbo, ne pa sklepa sodišča druge stopnje o zavrženju njene pritožbe kot prepozne, je revizijsko sodišče njeno revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

O neutemeljenosti revizije

7. Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel pri demontaži gradbenega (fasadnega) odra dne 13. 12. 2006, ko so ga elementi odra pokopali pod seboj. Revizijsko sporno je, ali je toženka odgovorna za tožniku nastalo škodo.

8. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je bila toženka glavni izvajalec na gradbišču družbe A., kjer je delalo več podizvajalcev, ki so imeli tudi svoje podizvajalce. Tožnik je bil delavec X. s. p., ki je bil podizvajalec toženkinega podizvajalca H. s. p. Vodja gradbišča je bil toženkin delavec I. K., ki je imenoval svojega namestnika – delovodjo M. K. Ta dva sta se sproti dogovarjala, katera dela se bodo opravljala posameznega dne, razporejala sta delavce različnih podizvajalcev znotraj gradbišča in jim neposredno odrejala posamezna dela. M. K. je nadalje formiral skupine s skupinovodjami in delavci, ki so spadali k posameznemu skupinovodji. Za demontažo gradbenega odra je (M. K.) določil S. s. p., čeprav je bil za odstranitev odra kot odgovorna oseba določen on sam. M. K. in I. K. skupinovodji S. s. p., in ostalim delavcem, ki so odstranjevali gradbeni oder, nista dala ustreznih navodil za varno opravljanje dela. Skupina delavcev (ki jo je ad hoc določil M. K. in v kateri je bil tudi tožnik) ni bila primerna za strokovno in varno demontažo odra. Skupinovodja namreč „podrejenih“ delavcev (ki so bili zaposleni pri različnih delodajalcih) ni poučil o varnem poteku konkretnega dela in ni poskrbel za pravilni vrstni red odstranjevanja posameznih elementov odra. Elementi odra tako niso bili odstranjeni po pravilnem vrstnem redu, kar je povzročilo njegovo sesutje. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005 z dne 12. 9. 2005, ki je bila sprejeta za izvrševanje Zakona o varnosti in zdravju pri delu) v prilogi IV, poglavje C z naslovom Dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu v točki 11. 1. 3. določa, da mora biti dokumentacija odrov na razpolago na gradbišču in jo je potrebno hraniti dokler oder ni demontiran. V točki 11. 1. 4. pa, da smejo odre demontirati samo strokovno izurjeni delavci, ki so zdravstveno sposobni za delo na višini in pod neposrednim nadzorstvom vodje posameznih del. Namen navedenega varnostnega pravila je zagotovo v tem, da se zmanjša verjetnost nastanka takšne vrste škodnega dogodka, kot je v obravnavanem primeru nastal (ko se je gradbeni oder sesul). Upoštevajoč dejstva, da odgovorni osebi toženke (ki sta neposredno vodili delo na gradbišču) skupinovodji in ostalim delavcem, ki so bili zadolženi za demontažo gradbenega odra, nista dali ustreznih varnostnih navodil, kako naj demontaža odra poteka; da tudi skupinovodja „podrejenih“ delavcev (s katerimi je demontiral oder) ni poučil o pravilnem vrstnem redu odstranjevanja posameznih elementov; in da je bil tožnik usposobljen le za opravljanje enostavnih gradbenih del (kar pa demontaža gradbenega odra ni bila), je zaključiti, da delavca toženke (pri sestavi skupine za demontažo odra) nista ravnala v skladu z varnostnimi predpisi (po katerih smejo odre demontirati samo strokovno izurjeni delavci). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (tudi) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo (131. člen OZ).

10. Revizijski tezi, da je tožniku za nastalo škodo odgovoren izključno njegov delodajalec oz. skupinovodja S. s. p., ni mogoče pritrditi. Upoštevajoč, da delodajalci posameznih delavcev na gradbišču niso bili prisotni in da tudi niso bili obveščeni, kdaj in kaj njihovi delavci delajo, je obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja „posojenih“ delavcev vsekakor prešla tudi na toženko, katere delavca sta neposredno koordinirala delo na gradbišču in razporejala delavce različnih podizvajalcev znotraj gradbišča ter jim neposredno odrejala posamezna dela. Življenjsko nesprejemljivo bi bilo namreč, če bi bila odgovornost toženke (ki je organizirala celoten delavni proces na gradbišču ter sestavila skupino, ki ni bila primerna in strokovno usposobljena za demontažo odra) za poškodbe ali zdravstvene okvare „posojenih„ delavcev povsem izključena. Ob tem velja še dodati, da se toženka svoje odgovornosti ni mogla razbremeniti zgolj s podpisom pisnega sporazuma o varnostnih ukrepih z dne 12. 5. 2006 (priloga B6), saj se obveznosti, ki so jih podpisniki omenjenega sporazuma sprejeli, dejansko v praksi niso izvrševale.

11. Bistvena in nosilna značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti (razlogi pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih niso nejasni), očitana procesna kršitev ni podana.

12. Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti. S sklicevanjem zgolj na eno listino (pisni sporazum z dne 12. 5. 2005, priloga B6) ni mogoče utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko takšna navedba pomeni izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato na podlagi takšne navedbe revidentka ne more uspeti. Prav tako revidentka ne more uspeti s trditvijo, ki meri na nestrinjanje z ugotovitvami izvedenskega mnenja, saj tudi s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba neutemeljeno revizijo stranske intervenientke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka in stranska intervenientka nosita stroške revizijskega postopka sami, ker z revizijo nista uspeli. Toženka pa mora tožniku povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.