Jedro

Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).

Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, razvezo pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za računovodstvo in finance, za reintegracijo na delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačilo škode, ki je tožniku nastala zaradi neizplačanih plačil od 16. 2. 2023 do nastopa dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2013 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu izvršni direktor organizacijske enote Računovodsko-finančne storitve, imel je status delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, 3. 2. 2023 pa ga je toženka brez utemeljenega razloga razrešila z mesta izvršnega direktorja, mu preklicala pooblastila ter mu vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za računovodstvo in finance, ki jo je podpisal. Vztraja, da je odpoved nezakonita, saj je v njej naveden neutemeljen odpovedni razlog, pravi razlog zanjo pa je nezakonit, toženka je tudi bistveno kršila določbe postopka zaradi neomogočenja zagovora. Navaja, da v sklepu o razrešitvi razlog za razrešitev sploh ni naveden. Trdi, da je odpovedni razlog nesposobnosti toženka zmotno oprla na sklep o razrešitvi, zaradi katere naj tožnik svojega dela kot vodilni delavec ne bi mogel več opravljati zaradi neizpolnjevanja pogojev. Sodišču prve stopnje očita, da je odpoved obravnavalo, kot da bi bil poslovodna oseba ali prokurist, ne pa vodilni delavec. Meni, da pri vodilnih delavcih samo razrešitev s funkcije ni (samostojni) odpovedni razlog, saj 74. člen ZDR-1 delodajalcu ne omogoča, da bi se z njim dogovoril za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa zakon. Če bi bila razrešitev samostojen razlog za odpoved pogodbe za nedoločen čas, bi bili po tožnikovem mnenju vodilni delavci brez utemeljenega razloga obravnavani slabše od poslovodnih oseb, pri katerih je zaradi razrešitve odpoved mogoča le ob vnaprejšnjem dogovoru v pogodbi o zaposlitvi. Neenako obravnavo zatrjuje tudi v razmerju do vodilnega delavca, ki je pogodbo o zaposlitvi za vodilno delo sklenil za določen čas, po njenem izteku pa mu oživi prej sklenjena mirujoča pogodba o zaposlitvi. Ker pogojev za opravljanje dela vodilnih delavcev ne določajo zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi, sama razrešitev ni podlaga za odpoved iz razloga nesposobnosti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 3/2021, iz katerega izhaja, da je razrešenemu vodilnemu delavcu mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le iz subjektivnega razloga nesposobnosti, česar mu toženka ne očita. Nasprotuje stališču, da je statut toženke predpis, izdan na podlagi zakona; ZGD-1 med njegova obvezna določila ne uvršča imenovanja in razrešitve vodilnih delavcev. Meni, da prvi odstavek 74. člena ZDR-1 ne pomeni, da je mogoče vodilnemu delavcu zaradi razrešitve s funkcije odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za pravno nepomembno šteje, da je bil na mesto vodilnega delavca imenovan na enak način, kot je bil razrešen. Ne oporeka pravici toženke kot delodajalca, da vodilnega delavca, torej tudi njega, razreši s funkcije, vendar pa razrešitev ni samostojni razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Navaja, da je bil na funkcijo imenovan za nedoločen čas, prenehala pa mu je zaradi razrešitve in ne zaradi izteka mandata. Vztraja, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor. Na odločitev predsednika uprave o razrešitvi res ni imel vpliva, to pa ne drži za redno odpoved, razlog nesposobnosti bi namreč morala toženka vsebinsko napolniti. Graja dokazno oceno v zvezi z ugotovitvijo, da odpoved ni bila posledica njegovih osebnih okoliščin. Meni, da se ga je toženka želela rešiti. Sklicuje se na izpovedi prič A. A., B. B., C. C. in D. D. o razlogih razrešitve in grožnjah z odstranitvijo. Meni, da nedostop do poslovnih prostorov in elektronske pošte po razrešitvi ni bil posledica tehničnih težav, temveč se mu je namerno onemogočilo dostop. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede odreditve izrabe letnega dopusta, saj iz odpovedi izhaja, da mu je bila izraba odrejena, sodišče prve stopnje pa jo je štelo le za opozorilo na posledice neizrabe. Sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje ugotavljalo v korist toženke. Meni, da ni pomembno, da mu je bila poleg pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, ponujena še ena. Toženka je pričakovala, da ponujenega dela ne bo sprejel, obrazložitev sodbe v zvezi s tem pa je sama s seboj v nasprotju. Meni, da je utemeljen tudi njegov odškodninski zahtevek iz naslova neizplačanih izplačil oziroma razlike v plači kot posledice nezakonite odpovedi, podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti, sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) v povezavi z odreditvijo izrabe dopusta v izpodbijani odpovedi (listina A 3), saj to ni odločilno dejstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje v korist toženke. Dokazna ocena sodišče prve stopnje ustreza zahtevanim formalnim kriterijem ter je po vsebini prepričljiva in argumentirana, drugih razlogov za zatrjevano pristranskost sodišča prve stopnje pa pritožba ne konkretizira niti jih ni zaznalo pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, ki jo je toženka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. v povezavi z 91. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podala tožniku, ki je bil pri njej na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 22. 8. 2023 v skladu s 74. členom ZDR-1 zaposlen kot vodilni delavec na delovnem mestu izvršni direktor organizacijske enote Računovodsko finančne storitve.

8. Odločilno vprašanje v zadevi je, ali je toženka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi vodilnega delavca, sklenjeno za nedoločen čas, in mu v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto zaradi t. i. objektivnega razloga nesposobnosti, ker zaradi razrešitve s funkcije izvršnega direktorja ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine obravnavane zadeve materialnopravno pravilno presodilo, da je odpoved zakonita. Tožnik v pritožbi temu nasprotuje in se sklicuje na stališče v zadevi VSRS VIII Ips 3/2021, da razrešitev vodilnega delavca drugače od poslovodnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V obravnavani zadevi glede na ugotovljene okoliščine táko stališče ni ustrezno. Za razliko od navedene zadeve vrhovnega sodišča,1 v obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik vodilni delavec. Glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2013 (A 1) tožnikovo delo izvršnega direktorja glede na njegova pooblastila,2 vsebino nalog in zadolžitev (4. člen), pogoje opravljanja dela,3 plačo in bonitete4 se tožnikov položaj v družbi toženke približuje položaju poslovodnega delavca, še posebej, ker je bil na svoj položaj imenovan s strani poslovodstva toženke na podlagi statuta toženke kot delniške družbe. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno upoštevalo pri presoji zakonitosti odpovedi, ki je bila posledica razrešitve tožnika skladno s statutom. Pravilno je štelo, da je bil v obravnavanem primeru pogoj za opravljanje dela izvršnega direktorja njegovo imenovanje na ta položaj s strani poslovodstva toženke (prim. sklep VSRS VIII Ips 203/2018). Tožnik neutemeljeno šteje to dejstvo za pravno nepomembno, saj glede na določbe statuta in njegove pogodbe o zaposlitvi dela izvršnega direktorja ni mogoče opravljati brez imenovanja na ta položaj. Drži sicer, da njegov mandat na tem položaju ni bil časovno opredeljen, da je torej položaj zasedal, dokler ni bil razrešen, vendar pa to ne pomeni, da lahko proti volji poslovodstva toženke (ki ga je s položaja razrešila) še naprej opravlja delo izvršnega direktorja. Tožnik v obravnavani zadevi sklepa o razrešitvi, s katerim je izgubil položaj izvršnega direktorja, (drugače kot tožnik v citirani zadevi vrhovnega sodišča) ni izpodbijal, zato je razrešitev treba šteti za zakonito, sodišče pa njene zakonitosti ne more presojati. V nobenem primeru se tožnik ne more vrniti na delo izvršnega direktorja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, tudi iz navedene odločitve vrhovnega sodišča VIII Ips 3/2021 pa izhaja, da je vodilni delavec v primeru zakonite razrešitve upravičen le do pravic, ki bi mu pripadale na primerljivih delovnih mestih glede na njegovo strokovno izobrazbo in usposobljenost. Tožnik v obravnavani zadevi take pravice že ima, saj je podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za katero ne zatrjuje, da bi bila glede na njegovo strokovno izobrazbo in usposobljenost neustrezna. Glede na navedeno je celo v primeru, če razrešitve tožnika ne bi šteli za zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz naslova nesposobnosti, pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo ter plačilu razlik v plači med plačo, prejeto po novi pogodbi o zaposlitvi za delo samostojnega strokovnega sodelavca za računovodstvo in finance, in plačo izvršnega direktorja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je podan t. i. objektivni razlog nesposobnosti, saj zaradi razrešitve tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja pri toženki (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Ne drži očitek tožnika, da mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi mimo načinov, določenih v 89. členu ZDR-1, saj iz izpodbijane odpovedi jasno izhaja, da gre za odpoved iz razloga nesposobnosti, ker tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela (ni več imenovan na položaj izvršnega direktorja). Tako ne drži, da bi bila odpoved vsebinsko prazna, saj je v njej jasno opredeljen odpovedni razlog, ob tožnikovem nenasprotovanju razrešitvi pa toženka ni bila obvezana v sami odpovedi pojasnjevati razlogov zanjo, prav tako se v to ne more spuščati sodišče. V okoliščinah te zadeve toženki tako poleg navedenega objektivnega razloga za razlog nesposobnosti ni bilo treba zatrjevati in dokazati še subjektivnega razloga nesposobnosti (da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno). Prav tako tožnik neutemeljeno vztraja, da ta pogoj za opravljanje dela (imenovanje na položaj) ni opredeljen v drugem predpisu, izdanem na podlagi zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo in izčrpno utemeljilo, da je statut toženke kot delniške družbe glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) predpis, izdan na podlagi (tega) zakona. Pravno nepomembno je, ali ZGD-1 med obvezna določila statuta uvršča imenovanja in razrešitve vodilnih delavcev.

10. V pritožbi tožnik kot razlog za nezakonitost odpovedi uveljavlja še neenako obravnavo v primerjavi z vodilnimi delavci, ki imajo predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki "oživi" po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delo vodilnega delavca (prvi odstavek 74. člena ZDR‑1). Tožnik je ob tem, da mu je toženka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (ki jo je podpisal), glede varstva zaposlitve v povsem enakem položaju kot ti vodilni delavci. Pravna teorija5 in sodna praksa6 res opozarjata na problem varstva zaposlitve delavcev, zaposlenih na vodilnih delovnih mestih za nedoločen čas, ker jim po razrešitvi delodajalec ni več dolžan ponuditi drugega dela. Vendar pa ta argument v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj je toženka (kljub temu, da tega ni bila dolžna po zakonu) tožniku po razrešitvi ponudila v podpis celo dve pogodbi o zaposlitvi, tožnik pa je eno od njiju ponudbo tudi sprejel in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023 zaposlen pri toženki za nedoločen čas, torej ni mogoče šteti, da bi bil glede varstva zaposlitve neenako oziroma slabše obravnavan. Pravno nepomembna je tožnikova domneva, da mu je toženka sicer ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, dejansko pa ni želela, da bi ponudbo sprejel. Tožnik je s podpisom ponujene pogodbe zaposlitev pri toženki (in s tem socialno varnost) ohranil, na to pa ne vplivajo domnevni nagibi toženke ob ponudbi pogodbe v podpis.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tudi, da odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).

12. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnavala (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 30/2023). Je pa sodišče prve stopnje ne glede na tako stališče tudi ustrezno dokazno ocenilo izpovedi strank in prič A. A., B. B., C. C. in E. E. ter utemeljeno sklenilo, da tožnik ni dokazal, da bi bila odpoved posledica maščevanja prejšnjega predsednika uprave F. F. Glede na objektivni razlog nesposobnosti (prenehanje položaja izvršnega direktorja zaradi razrešitve) to tudi pojmovno ni mogoče, če pa tožnik zatrjuje vpliv F. F. na njegovo razrešitev, pa ob tem, da se razrešitev ne izpodbija, ta za odločitev ni pravno pomemben. Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, da dogajanje po razrešitvi kaže na to, da je bil dejanski razlog za odpoved zamera zoper njega in da se ga je toženka želela rešiti. S povsem splošnim nasprotovanjem ugotovitvi, da mu je bil pomotoma oziroma zaradi tehničnih težav onemogočen dostop do poslovnih prostorov in elektronske pošte, tožnik ne more uspeti. Tudi dejstvo, da mu je toženka v odpovedi odredila izrabo letnega dopusta, ne more vplivati na ugotovljeno zakonitost redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, zato ni pravno pomembno, ali je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da taka odredba pomeni (le) opozorilo na dolžnost izrabe letnega dopusta v povezavi z eventualnim nadomestilom za neizrabljeni letni dopust. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. 1 V isti zadevi sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče ugotovitev o nezakonitosti odpovedi utemeljili prav na ugotovitvi, da tožnik kot vodja aplikativnih projektov ni bil vodilni delavec v smislu 74. člena ZDR-1. 2 Tožnik se tudi sam sklicuje na določilo 3. alineje 2. člena pogodbe, da je šlo za delovno mesto "s posebnimi pooblastili in odgovornostmi". 3 Npr. delovni čas s 24-urno dosegljivostjo ter obveznost prekinitve letnega dopusta zaradi potreb družbe (5. člen pogodbe o zaposlitvi). 4 Npr. določila o višini osnovne plače, dogovoru o stimulativnem delu plače (6. člen), o pravici do uporabe službenega avtomobila, pri čemer vse stroške zanj krije toženka (8. člen), pravici do managerskega zdravniškega pregleda (8. člen) ter posebnostih v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ponudba izobrazbi in delovnim izkušnjam primernega delovnega mesta v družbi za nedoločen čas ter odškodnina, dogovorjena odpravnina, 13. člen pogodbe o zaposlitvi). 5 Senčur Peček, D., komentar 74. člena v: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 444 in nasl., Lubinič M., Prenehanje pogodbe o zaposlitvi poslovodnih in vodilnih delavcev, Delavci in delodajalci, št. 2-3, 2022, str. 363 in nasl., Tacol T. in Fortin M., Problematika varstva zaposlitve vodilnih delavcev, Pravna praksa, št. 36-37, 2016, str. 12-15. 6 Npr. odločitve VSRS VIII Ips 203/2018, VIII Ips 4/2021 in VIII Ips 3/2021.