Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ko je podana odpoved vodilnemu delavcu zaradi njegove razrešitve z mesta vodilnega delavca. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023 (točka I/1 izreka) in zahtevek, da se zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, ki jo je tožnik podpisal 16. 2. 2023 (za opravljanje dela na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za računovodstvo in finance), sklenjena pod razveznim pogojem in se razveže (točka I/2 točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 8. 2013 ter mu za obdobje od 16. 2. 2023 dalje do vrnitve na delo po odpovedani pogodbi obračunati in plačati škodo v določenih zneskih, ki predstavljajo razliko med plačo po pogodbi z dne 16. 2. 2023 in plačo po odpovedani pogodbi (točka I/3 izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka izreka II).

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka I izreka) in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 195/2024 z dne 15. 10. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

-ali razrešitev vodilnega delavca iz 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko sama po sebi predstavlja podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti;

-ali statut delniške družbe predstavlja predpis, izdan na podlagi zakona, v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

-ali je vodilnemu delavcu pogodbo o zaposlitvi mogoče zakonito redno odpovedati iz razloga nesposobnosti brez predhodnega zagovora, čeprav ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.

4.Tožnik v reviziji navaja, da zgolj razrešitev vodilnega delavca ne more predstavljati utemeljenega razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišči druge in prve stopnje glede učinkov razrešitve in v nasprotju s stališči iz zadeve VIII Ips 3/2021 zmotno enačita položaja vodilnega in poslovodnega delavca, saj razrešitev vodilnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tretjem odstavku 74. člena ZDR-1 ni določeno, da je razrešitev vodilnega delavca, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, samostojen odpovedni razlog. Če bi bil razlog nesposobnosti utemeljen že zaradi razrešitve vodilnega delavca, bi bil ta lahko celo v slabšem položaju kot razrešeni poslovodni delavec. Toženka v odpovedi ni navedla, da tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Edino subjektivni razlog nesposobnosti bi lahko utemeljeval odpoved. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne ureja statusa vodilnega delavca, zato tudi statut gospodarske družbe ne more predstavljati predpisa, izdanega na podlagi zakona, ki bi določal pogoje za opravljanje dela vodilnega delavca. Tako kot statut tudi splošni akt delodajalca ni predpis, izdan na podlagi zakona, ki bi lahko določal pogoje za opravljanje dela v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razrešitve oziroma iz objektivnega razloga nesposobnosti za vodilne delavce ni možna. Pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mora biti delavcu omogočen zagovor, saj mora biti odpovedni razlog predhodno vsebinsko preverjen. Sodišči sta napačno upoštevali sodno prakso.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da razrešitev vodilnega delavca lahko predstavlja podlago za odpoved iz razloga nesposobnosti. Glede na določbe statuta tožnik zaradi razrešitve ni mogel več opravljati dela izvršnega direktorja. S sprejemom ponujene pogodbe je bil tožnikov položaj urejen. Statut delniške družbe kot celota predstavlja predpis, izdan na podlagi ZGD-1, zato bi ga treba upoštevati kot ustrezno podlago pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti. Tudi sistematizacija delovnih mest je predpis, izdan na podlagi ZDR-1. Tožniku je delovno razmerje po novi pogodbi o zaposlitvi prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ki jo je podal 7. 10. 2024 in delovno razmerje mu je prenehalo 30. 11. 2024 na podlagi sporazuma o skrajšanju 60-dnevnega odpovednega roka. Tudi zato toženki ni možno naložiti reintegracije tožnika.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen kot vodilni delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 22. 8. 2013 na delovnem mestu izvršni direktor organizacijske enote računovodsko finančne storitve. Predsednik uprave toženke ga je na podlagi 26. člena Statuta toženke s sklepom z dne 3. 2. 2023 razrešil z mesta izvršnega direktorja navedene organizacijske enote. Istega dne je tožniku podal tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za računovodstvo in finance, ki jo je sprejel.

9.V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je toženka razlog nesposobnosti obrazložila s tem, da tožnik zaradi razrešitve z mesta vodilnega delavca ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Statut je opredelila kot predpis, izdan na podlagi zakona, v katerem je kot pogoj za opravljanje dela izvršnega direktorja določila imenovanje vodilnega delavca. Navedla je, da je predsednik uprave tožnika razrešil v skladu z diskrecijsko pravico, ki jo ima po statutu. Ker tega zagovor ne bi mogel spremeniti, mu zagovora ni bila dolžna omogočiti. Čeprav je v odpovedi poudarila, da je pri svojih odločitvah prosta, je pojasnila, da je do razrešitve prišlo zaradi izgube zaupanja, kar je posledica imenovanja nove uprave, ni pa na to okoliščino vezala odpovednega razloga.

10.Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da se tožnikov položaj približuje položaju poslovodnega delavca, še posebej, ker je bil tožnik za vodilnega delavca imenovan in nato tudi razrešen na podlagi statuta toženke, ki je akt, izdan na podlagi zakona (ZGD-1). Zato naj bi šlo za predpis v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa pogoje za opravljanje dela vodilnih delavcev. Sodišči nista razlikovali med tem, da se prvi odstavek 74. člena ZDR-1 nanaša na pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj sta poudarili, da je tožnik z vidika varstva zaposlitve zaradi sprejema ponujene zaposlitve v enakem položaju kot vodilni delavci, zaposleni za določen čas, ki jim po razrešitvi ''oživi'' prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Presodili sta, da razrešitev objektivno preprečuje opravljanje dela vodilnega delavca, zato je odpovedni razlog utemeljen, pri takšnem objektivnem razlogu nesposobnosti pa tudi zagovor ni smiseln.

11.Revizija ob sklicevanju na sodno prakso revizijskega sodišča pravilno navaja, da sodišči druge in prve stopnje glede učinkov razrešitve zmotno enačita položaja vodilnega in poslovodnega delavca.

12.V odločbi VIII Ips 3/2021 z dne 5. 10. 2021 je revizijsko sodišče pojasnilo, da je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko subjektiven (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela na opravlja pravočasno, strokovno in utemeljeno) ali objektiven (neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona); zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

13.Ob tem je zavzelo stališče, da razrešitev vodilnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, medtem ko razrešitev poslovodne oseba predstavlja objektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Poslovodna oseba namreč opravlja svojo funkcijo na podlagi imenovanja (prvi odstavek 255. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) in jo, med drugim, preneha izvrševati z razrešitvijo (515. člen ZGD-1), medtem ko ZGD-1 položaja vodilnega delavca ne ureja, torej ne določa pogojev za njegovo imenovanje in razrešitev.

14.Tudi v navedeni zadevi je šlo za vodilnega delavca, zaposlenega za nedoločen čas. Toženka sicer ni bila delniška družba, temveč družba z omejeno odgovornostjo, in vodilni delavec ni bil razrešen na podlagi določbe statuta, ampak na podlagi določbe pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne vpliva na zavzeto stališče, da razrešitev vodilnega delavca sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Stališče je bilo namreč utemeljeno s tem, da zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi, ne določajo pogojev za opravljanje funkcije vodilnih delavcev.

15.Prav tako je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 4/2021 z dne 4. 6. 2021 že pojasnilo, da položaj vodilnih delavcev, za razliko od položaja poslovodnih delavcev , ne dopušča odstopanja od običajnih načinov prenehanja delovnega razmerja, predvidenih v 77. členu ZDR-1, pri čemer se delovna razmerja primarno sklepajo za nedoločen čas, kar nenazadnje izhaja tudi iz 74. člena ZDR-1, ki ureja položaj vodilnih delavcev.

16.Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da je položaj tožnika, v zvezi s katerim je toženka uporabila institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (91. člen ZDR-1), z vidika varstva zaposlitve izenačen s položajem vodilnega delavca, ki mu po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas oživi prej sklenjena pogodba za nedoločen čas. Zgolj uporaba instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne more privesti do zaključka o nezakonitosti odpovedi. Toženka je tožniku ob odpovedi ponudila novo zaposlitev, čeprav tega ni bila dolžna storiti, saj se je v pogodbi o zaposlitvi le za primer odpovedi iz poslovnega razloga zavezala tožniku ponuditi njegovi izobrazbi in izkušnjam primerno delovno mesto. Neutemeljeno prikazuje, da je bila odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi edina možna rešitev tožnikove situacije. Prav tako dejstvo, da je tožnik ponujeno zaposlitev sprejel, nima nobenega vpliva na presojo utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti.

17.V zvezi s to presojo sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli tudi napačno razlago, da je statut toženke takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

18.Kot izhaja iz 22. člena ZDR-1, mora delodajalec glede pogojev, ki jih mora delavec izpolnjevati pri opravljanju del, upoštevati zakone, druge predpise in kolektivne pogodbe ter svoje splošne akte (npr. akt o sistemizaciji). Če se zakonski pogoji ali pogoji, določeni v podzakonskih predpisih, v času trajanja delovnega razmerja spremenijo in jih delavec ne izpolnjuje več, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To pa ne velja za primere, če bi delodajalec npr. spremenil pogoje za opravljanje del v aktu o sistemizaciji, ki je avtonomni akt delodajalca in ne prisilni predpis (oblastni akt). Iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 torej izhaja predvsem pomembnost izpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, ki so določeni s prisilnimi predpisi ( z zakoni ali podzakonskimi akti). To so praviloma dela, ki so v širšem javnem interesu in zahtevajo posebna znanja (zdravniki, učitelji in drugi).

19.Tožnikov primer ni bil takšen. Njegovega položaja in pogojev za njegovo delo niso urejali prisilni predpisi. ZGD-1 ne določa pogojev za vodilne delavce in tudi ne odkazuje na podzakonsko ureditev. Statut delniške družbe ni prisilni predpis, ampak akt iz avtonomne sfere delodajalca. Četudi je statut za delniško družbo po določbah ZGD-1 obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče sodišč druge in prve stopnje, da toženkino postopanje po statutarni določbi (o razrešitvi vodilnega delavca) utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.

20.Iz navedenega izhaja, da delodajalec na nastanek objektivnega razloga nesposobnosti načeloma nima vpliva. Zato pri odpovedi v konkretnem primeru ne moremo govoriti o objektivnem razlogu nesposobnosti in bi bila ob dodatno izpolnjenih pogojih možna le odpoved iz subjektivnega razloga nesposobnosti ali iz drugih odpovednih razlogov.

21.Sodišči druge in prve stopnje sta sledili toženki tudi glede tega, da je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožniku pred podajo odpovedi omogočila zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), saj ta ne bi mogel vplivati na odpovedni razlog, ki je temeljil na razrešitvi. Ker pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog ni utemeljen in je odpoved že iz tega razloga nezakonita, vprašanje kršene pravice do zagovora niti ni več bistveno za odločitev v tem sporu.

22.Ker sta sodišči druge in prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnili že v posledici zmotne ugotovitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nista sprejeli dejanskih zaključkov za odločitev o pravicah tožnika v posledici nezakonite odpovedi.

23.Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

24.Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

25.Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.

2Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.

3Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.

4Člen 26 Statuta z dne 2. 7. 2021 v prvem odstavku določa, da uprava odloča o vseh vprašanjih organizacije in vodenja družbe, zlasti pa o vprašanjih, naštetih v 11. alinejah, pri čemer v 10. alineji določa, da imenuje in razrešuje vodilne delavce. Določbo s takšno vsebino je imel tudi 27. člen Statuta toženke z dne 1. 9. 2011.

5Glej 73. člen ZDR-1.

6Iz prvega odstavka tega člena izhaja, da lahko vodilni delavec sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali z aktom o ustanovitvi.

7Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, namreč obdrži pa pravico do pravnega varstva pred sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pa se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem (tretji odstavek 91. člena ZDR-1).

8Več o tem E. Korpič Horvat, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 186-187.

9Pri presoji smotrnosti zagovora je sicer treba izhajati iz dejanskih okoliščin odpovedi. Glej npr. 15. točko obrazložitve sklepa VS RS VIII Ips 203/2018 z dne 19. 3. 2019.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 74, 89, 89/1, 89/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.