Jedro

Za opredelitev tožničine invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih zdravnikov, ki so sodelovali pri njenem zdravljenju. Upoštevati je treba kompleksno oceno invalidskih komisij o njeni delazmožnosti za konkretno delo, ki je bila potrjena s strani sodišča pridobljenim neodvisnim izvedeniškim mnenjem ustreznih strokovnjakov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 2 4 4093578 z dne 24. 10. 2005 in št. 4093578 z dne 17. 3. 2006, na podlagi katerih je tožnica še naprej ohranjala status invalida III. kategorije z delazmožnostjo za svoje delo kurirke z omejitvami. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vrste pritožbenih navedb glede pavšalnosti in drugih pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, na katerem je gradilo svojo odločitev. Ponavlja pripombe na podano izvedeniško mnenje in navaja, da mu je sodišče zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti neutemeljeno sledilo.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje se je v okviru pritožbenih navedb opredelilo do podanega izvedeniškega mnenja, ki so ga na zahtevo sodišča podali izvedenci ustreznih strok Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja. Tako iz podanega mnenja, kot ugotovitev sodišča izhaja, da so izvedenci podali svoje mnenje o tožničini delazmožnosti tudi z vidika zahtev tožničinega delovnega mesta kurirke in dosedanjih omejitev na tem delovnem mestu. Pravilno je sodišče štelo, da za opredelitev tožničine invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih zdravnikov, ki so sodelovali pri tožničinem zdravljenju, temveč je potrebno upoštevati kompleksno oceno invalidskih komisij o tožničini delazmožnosti za konkretno delo, ki je bila v tožničinem primeru potrjena s strani sodišča pridobljenim neodvisnim izvedeniškim mnenjem ustreznih strokovnjakov. V reviziji smiselno očitana kršitev določb prvega odstavka 360. člena ZPP tako ni podana, saj je sodišče druge stopnje ustrezno presodilo navede pritožbe, ki bi lahko bile odločilnega pomena in navedlo razloge za svojo odločitev. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnica v reviziji niti smiselno ni navajala.

8. Kolikor se revizija ne strinja s podanim mnenjem Komisije za izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, gre za poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

9. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.