Jedro

Pri tožnici, ki je še zmožna opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času, ni podana popolna nezmožnost za delo, zato je ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št. ... z dne 17. 3. 2006 in v zvezi z njo odločba Območne enote ... št. ... z dne 24. 10. 2005, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnico od 24. 10. 2005 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji od istega dne prizna pravica do invalidske pokojnine ter, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo mnenje izvedencev, da je pri tožnici velik razkorak med objektivnimi zdravstvenimi težavami in subjektivnimi občutki, pri čemer je objektivna okvarjenost minimalna. Napačno je štelo, da so za presojo tožničine delazmožnosti pristojni in usposobljeni le zdravniki. Nedvomno ima tožnica hude zdravstvene težave, tega nihče izmed izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni zanikal, vsak izmed specialistov je za svoje področje zatrdil, da težave ne pomenijo ovire pri delu, nihče pa ni podal skupne ocene o medsebojnem vplivu težav in kakšen je skupni učinek na zmožnost tožnice za delo kurirke z omejitvami. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni upoštevala obremenitev na delovnem mestu, saj z opisom ni razpolagala. Presojo, da tožnica ni invalid I. kategorije je sodišče oprlo na podatek, da v obdobju od 31. 8. 2006 do 26. 10. 2007 ni bila začasno zadržana od dela zaradi bolezni dlje od 30 dni, dejansko pa je povedala, da je bila tudi kasneje začasno zadržana od dela vsaj za polovični delovni čas. Razlog, da ji ni bila priznana začasna zadržanost od dela v trajanju več kot 30 dni je le praksa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da se izogiba plačevanju nadomestil zavarovancem. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje ni videti, v čem je zmotno mnenje strokovne skupine pri Inštitutu RS za rehabilitacijo, da tožnica zaradi kroničnega bolečinskega sindroma ni več zmožna za delo. Med poizkusno izvedbo dela so se pri njej pojavljale bolečine v križu in nogah in je po približno uri dela le s težavo nadaljevala. Komisija ni analizirala celotne tožničine medicinske dokumentacije, ni navedla v čem so mnenja specialistov in Inštituta za rehabilitacijo pomanjkljiva ter se do teh mnenj ni opredelila. Nihče ni pojasnil, kako tožničina depresivnost, čustvena labilnost, splošna anksioznost, motnje pri usmerjanju in vzdrževanju vplivajo na zmožnost dela tožnice. Specialist ortoped je ob izpovedi opisoval splošne primere, ki so podobni tožničinim, v ničemer pa se ni podrobneje opredelil do tožničinih zdravstvenih težav in njene zmožnosti za delo. Ni podal odgovora na vprašanje, zakaj tožnici delovna učinkovitost pade po dveh urah, kot je ugotovil strokovni organ Inštituta za rehabilitacijo. Na pripombe tožnice, da iz mnenja specialistke psihiatrinje izhaja, da so njene duševne težave posledica ortopedskih obolenj se je odgovoru izognil in navedel, da je interpretacija ortopedskih težav lahko pogojena z delovnim in socialnim okoljem ter strukturo osebnosti. Ker izvedenec ortoped ni znal oz. ni želel odgovoriti na konkretna vprašanja je tožnica utemeljeno predlagala postavitev novega izvedenca ortopeda. Prav tako specialistka psihiatrije ni vedela povedati, kako se pri tožnici pojavljajo težave v zvezi z depresivnostjo, anksioznostjo, motnjami preusmerjanja in vzdrževanja dela, navedla je le, da gre za prehodne težave, s tožnico ni opravila pogovora. Zaradi nepopolnega in nestrokovnega dela izvedencev je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Nujno bi sodišče moralo imenovati vsaj še izvedenca ortopeda. Sodba se na tako pomanjkljiva mnenja ne more opirati. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi uradoma.

Tožnica je po pravnomočni odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 11. 2000 od 9. 11. 2000 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, brez prenašanja bremen, ki presegajo težo 10 kg v predklonu ali v naročju in brez pogostega pripogibanja, s polnim delovnim časom. Tožničina osebna zdravnica je 1. 4. 2005 ponovno, že tretjič po priznani invalidnosti, vložila predlog za uvedbo postopka za priznanje novih pravic iz invalidnosti. Kot bolezni, ki vplivajo na invalidnost je navedla bolečino v križu z išiasom, stanje po operaciji hernije diska L5-S1, radikulopatijo L5 zaradi adhezivnih sprememb v spinalnem kanalu, okvare medvretenčne ploščice lumbalne hrbtenice in cervikobrahialni sindrom, degenerativne spremembe in funkcionalno motenost na nivoju C4 - 5, med boleznimi, ki ne vplivajo na delovno zmožnost pa je navedla cervikotorakalno skoliozo ter mešano anksiozno in depresivno motnjo. Predlogu, v katerem ugotavlja, da je tožničina delovna zmožnost izgubljena, je priložila obširno medicinsko dokumentacijo, iz katere se vidi, da ima tožnica številne ortopedske, nevrološke in psihične težave.

Invalidnost po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1 zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pravna definicija invalidnosti torej upošteva strokovno medicinske ugotovitve o zdravstvenem stanju, možnostih zdravljenja in vplivu teh okoliščin na delovno zmožnost, upoštevajoč delovno dokumentacijo, na podlagi katere invalidske komisije kot izvedenski organi tožene stranke po 34. členu Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, 113/2002) podajo izvedensko mnenje o invalidnosti. Invalidska komisija I. stopnje v sestavi specialista splošne medicine, specialista ortopeda in strokovnjaka za varnost pri delu je tudi na podlagi osebnega pregleda ugotovila, da je tožnica zaradi prizadetosti gibal nesposobna za delo. Sklicuje se na mnenja Inštituta RS za rehabilitacijo ter ugotavlja, da je tožnica od 21. 7. 2005 invalid I. kategorije invalidnosti. Takšno mnenje v kasnejšem postopku pri toženi stranki v zvezi z revizijo po 254. členu ZPIZ-1 ter v zvezi z ugotovitvami invalidske komisije II. stopnje v postopku varstva pravic ni bilo potrjeno, ugotovljeno je bilo, da je tožnica, kljub nedvomnim zdravstvenim težavam, še vedno le invalid III. kategorije invalidnosti, saj za delo kurir pod splošnimi pogoji ni zmožna, v polnem delovnem času pa lahko tudi po mnenjih z dne 17. 10. 2005 in 23. 2. 2006 opravlja drugo delo brez prenašanja bremen v predklonu ali v naročju, ki presegajo 10 kg in brez pogostega pripogibanja. Posebej je ugotovljeno, da je delovno mesto kurir z omejitvami za tožnico primerno. Tudi invalidska komisija II. stopnje je bila v obeh primerih obravnave ustrezno strokovno sestavljena, sodelovali so specialistka fiziatrinja, specialistka medicine dela, specialista ortoped in psihiater ter strokovnjak za varstvo pri delu.

Tožnica v pritožbi predvsem ugovarja izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki jo je tudi na predlog tožnice, kot izvedenski organ po 3. odstavku 245. člena ZPP, postavilo sodišče prve stopnje, z utemeljitvijo, da se komisija ni v zadostni meri opredelila do mnenj specialistov, ki so tožnico pregledovali in zdravili ter do mnenj strokovne skupine pri Inštitutu RS za rehabilitacijo. Iz pisnega izvedenskega mnenja specialistov ortopeda, nevrologa in psihiatrinje izhaja, da so pregledali in ocenili zbrano medicinsko dokumentacijo, specialist nevrolog je tožnico osebno pregledal, končno skupno mnenje je bilo, da je tožnica, kljub drugačnemu predlogu osebne zdravnice, še vedno tako z ortopedskega kot nevrološkega in psihiatričnega vidika invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami, kot so ji bile že določene, kar pomeni, da ni trajno nezmožna opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času. Strokovnosti Komisije za fakultetna izvedenska mnenja po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče oporekati, sestavljali so jo trije doktorji znanosti z različnih medicinskih področij in so zato lahko kritično ocenili zbrane medicinske izvide ter tudi mnenja strokovnih skupin pri Inštitutu za rehabilitacijo, ki sta v dveh poročilih, 3. 12. 2001 in 2. 12. 2004 podali mnenje, da tožnica ni več zmožna za pridobitno delo. V delu strokovnih skupin je s področja medicine sodelovala le specialistka medicine dela, prometa in športa, ostali člani so sicer lahko strokovnjaki na svojih področjih, vendar gre za oceno psihosocialne zmožnosti vključevanja v delovni proces, kar v smislu definicije iz 60. člena ZPIZ-1 ne more biti zadostna podlaga za ugotavljanje invalidnosti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da se Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni seznanila z delom tožnice. Mnenje so izvedenci podali na podlagi prejete zdravstvene in druge, torej tudi delovne dokumentacije. S sklepom o postavitvi izvedenskega organa je sodišče opredelilo nalogo, da na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, torej tudi delovne dokumentacije poda mnenje o tožničini zmožnosti za delo. Mnenje je podano na podlagi ocene zdravstvene in druge dokumentacije, tožnica na narokih 26. 9. 2008 in 27. 11. 2008, ko sta bila zaslišana specialistka psihiatrinja in specialist ortoped, ni navedla nobenih konkretnih delovnih razmer, telesnih aktivnost, psihofizičnih zahtev ali drugih obremenitev, ki jih glede na svoje zdravstveno stanje ne bi zmogla. Delovna dokumentacija je popolno izpolnjena in jo je invalidska komisija II. stopnje v mnenju dne 17. 10. 2005 upoštevala. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo izvedensko mnenje, ki temelji na splošnih ugotovitvah in izkušnjah izvedencev pri ocenjevanju podobnih bolezenskih stanj, ne pa na konkretnih zdravstvenih težavah tožnice. Omenjeni Pravilnik v 2. odstavku 11. člena določa, da že invalidska komisija II. stopnje oblikuje strokovno doktrino, spremlja in nadzira izvajanje strokovne doktrine, skrbi za enotnost in usklajenost dela invalidskih komisij I. stopnje ter za enotnost kriterijev ocenjevanja med ostalim tudi invalidnosti, preostale delovne zmožnosti in ustreznosti drugega delovnega mesta. Izvedenski organi so po 12. členu Pravilnika dolžni upoštevati med ostalim načela in dosežke sodobne medicinske znanosti, varnosti in zdravja pri delu v zvezi z ocenjevanjem invalidnosti ter tudi splošna in etična načela stroke. Navedena načel veljajo tudi za sodne izvedence, s katerimi sodišče izvaja dokaze, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje s področja medicine, s katerimi sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

Pritožba poudarja psihične težave tožnice in se pri tem sklicuje na ugotovitve strokovne skupine Inštituta za rehabilitacijo, da tožničina delovna učinkovitost hitro pada. Izvedenka specialistka psihiatrinja je ugotovila, da se tožnica po letu 2004 ni zdravila pri psihiatrih, torej ne gre za takšne trajne zdravstvene težave, zaradi katerih bi bila potrebna psihiatrična zdravniška pomoč in ki bi neposredno vplivale na zmožnost za delo. Tožnica uživa zdravila, vendar ne gre za motnjo, ki bi jo onesposabljala za njeno delo. Duševne težave so posledica ortopedskih obolenj, duševna simptomatika se je razvila kot reakcija oz. odziv na telesne težave. Na naroku 26. 9. 2008 je tožnica potrdila, da se v letih 2006 in 2007 ni zdravila pri psihiatrih, obiskala ga je v septembru 2008 in še enkrat pred tem. Ob odsotnosti organskih vzrokov je tudi iz mnenja specialistke psihiatrinje mogoče povzeti, da ne gre za spremembe psihičnega stanja po letu 2004. Kljub bolečinskemu sindromu, ki ima dodatno nevrotično nadgradnjo, tožnica delo kurirke z omejitvami lahko opravlja, saj ne gre za delo, ki bi zahtevalo nenehno in usmerjeno pozornost. Prehodne motnje pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti, splošna anksioznost, čustvena labilnost in depresivnost tudi v času močnejše izraženosti ne predstavljajo pomembne ovire pri opravljanju dela.

Tožničino vztrajanje, da sodišče pridobi novo izvedensko mnenje ortopeda je neutemeljeno, saj so skladno mnenje podali specialistka fiziatrinja in trije različni specialisti ortopedi, to pa tudi sodišče druge stopnje prepričuje, da tožnica še zmore opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, da tožnica skladno s 154. členom ZPP stroške neuspele pritožbe nosi sama.