Jedro

Ugotovljeno višino odpravnine je tožena stranka, upoštevaje veljavno zakonodajo o dohodnini in prispevkih za socialno varnost, utemeljeno izplačala tako, da je od ugotovljenega zneska odpravnine za tožnika obračunala in odvedla davek od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost, tožniku pa neposredno izplačala neto znesek odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka iz naslova odpravnine plačati še 15.201,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da mu je tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko in sporazuma o prenehanju delovnega razmerja po razrešitvi s funkcije direktorja dne 14. 9. 2001 že izplačala celotno dogovorjeno odpravnino v takratnem znesku 3.489.821 SIT (14.563 EUR) po obračunu davka in prispevkov od dogovorjene odpravnine 7.132.806 takratnih SIT (29.765 EUR), ki jih je v znesku 3.642.985 takratnih SIT (15.201,90 EUR) za tožnika odvedla na ustrezne račune. Zato tožnik izplačila tega zneska na svoj osebni račun ni utemeljeno uveljavljal. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo brez podlage in brez razlogov, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Izpodbijano sodbo tako v dejanskem kot pravnem smislu označuje za nesprejemljivo in pristransko. Navaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi le s prvo toženo stranko, res pa je bil pod pritiski med mandatom 28. 8. 2001 dosežen sporazum med vsemi strankami o prenehanju delovnega razmerja s 15. 10. 2001 in o znesku plačila odpravnine, ki ni bila tožniku v dogovorjenem znesku nikoli izplačana. Vse to kaže, da je bil tožnik s toženo stranko v korporacijskem, ne pa delovnem razmerju. Zato je bil tožnik upravičen do neposrednega plačila celotnega zneska dogovorjene odpravnine, izračunane na podlagi njegovih šestih bruto plač. Drugačna stališča sodišča so nelogična in za tožnika nesprejemljiva.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), veljavnega v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolno ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge, v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu. Zato v reviziji smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku je bistveno, da je bil tožnik, kot direktor prvotožene stranke, s to tožnico v delovnem razmerju na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000 in da mu je na podlagi štirinajstega in drugega odstavka 15. člena pogodbe v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja ali predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga in prenehanja delovnega razmerja pripadala odpravnina v višini šestkratnika njegove zadnje mesečne plače. Očitno pri tem ni šlo za odpravnino, kot je bila za presežne delavce v spornem obdobju opredeljena v tretjem odstavku 36. f člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), temveč za posebej pogodbeno dogovorjeno odpravnino za primer predčasnega prenehanja delovnega razmerja poslovodnega delavca. Če je pri podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 8. 2001 kot ustanoviteljica prve tožene stranke sodelovala tudi druga tožena stranka, za odločitev v zadevi ni bistveno, saj je šlo za odpravnino, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

8. Po ugotovitvah sodišča je tožnikova plača za delovno mesto direktorja za mesec avgust 2001 znašala 1.178.871,70 takratnih SIT bruto, šestkratnik plače pa 7.073.230,20 SIT oziroma 29.516 EUR. Tako ugotovljeno višino odpravnine je tožena stranka, upoštevaje veljavno zakonodajo o dohodnini in prispevkih za socialno varnost (prva alineja 14. člena Zakona o dohodnini – Ur. l. RS, št. 14/92 s spremembami in tretji odstavek 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost – Ur. l. RS, št. 5/96 in 3/98), utemeljeno izplačala tako, da je od ugotovljenega zneska odpravnine za tožnika obračunala in odvedla davek od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost, tožniku pa neposredno izplačala neto znesek odpravnine v višini takratnih 3.489.821 SIT (14.563 EUR)(1).

9. Ob gornjih ugotovitvah tožnik neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za izplačilo iz korporacijskega razmerja in da naj bi bil zato upravičen do izplačila odpravnine brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je njegov zahtevek za plačilo dodatnega zneska odpravnine v višini, ki ustreza zanj obračunanemu in odvedenemu davku in prispevkov, kot neutemeljen zavrnilo.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 526/2008 z dne 27. 9. 2010 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pomeni dogovor strank o izplačilu denarnega zneska iz delovnega razmerja, v katerem ni posebej določeno, ali gre za bruto ali neto znesek, za davek in prispevke nezmanjšan, torej bruto znesek, od katerega delodajalec ob izplačilu utemeljeno obračuna davek in prispevke ter jih odvede na ustrezne račune, delavcu pa izplača le neto višino zneska.