Jedro

Ker odpravnina, dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, predstavlja prejemek iz delovnega razmerja (in ne korporacijskopravnega upravičenja), je tožena stranka od bruto zneska odpravnine utemeljeno odvedla akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki (oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi) sta dolžni tožniku (oziroma tožencu po nasprotni tožbi) povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 170,86 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožniku znesek 15.201,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2001 do 31. 12. 2006 od zneska v SIT in od 1. 1. 2007 do plačila od zneska v EUR ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženima strankama povrniti stroške postopka v višini 1.342,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, ter sklenilo, da se nasprotna tožba v delu, v katerem nasprotno tožeči stranki po nasprotni tožbi zahtevata ugotovitev, da se je toženec po nasprotni tožbi neupravičeno obogatil s plačilom tožečih strank po nasprotni tožbi z dne 14. 9. 2001 za zneske preveč plačane akontacije dohodnine v obliki davka na plače v višini 740.857,39 SIT, prispevkov iz plačila za zdravstveno zavarovanje v višini 449.857,40 SIT, prispevkov iz plačila za zaposlovanje v višini 9.902,50 SIT, prispevkov iz plačila za porodniško varstvo v višini 7.073,20 SIT in prispevkov iz plačila za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 625.980,90 SIT. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžan toženec po nasprotni tožbi tožečima strankama plačati znesek 3.428.684,69 SIT, za katerega se je neupravičeno obogatil, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2004 do plačila in povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi in o povrnitvi stroškov postopka se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik (oziroma toženec po nasprotni tožbi; v nadaljevanju tožnik). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navedel je, da ima obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljivosti, tako da odločitve ni mogoče preizkusiti, poleg tega je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, in med listinami, kakor tudi nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini zapisnikov o izpovedih v postopku, in med zapisniki. Tožnik je presenečen nad razsojo sodišča prve stopnje, ki je brez podlage sledilo argumentom toženih strank. S sodbo opr. št. II Pd 809/2004 z dne 14. 7. 2006 je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1245/2006 z dne 4. 10. 2007, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. Iz listinskih dokazov izhaja, da sta tožnik in prvotožena stranka 25. 10. 2000 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za mandatno dobo štirih let, 28. 8. 2001 so vse tri stranke sklenile sporazum o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s katerim je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 10. 2001, je bil v času od 31. 8. 2001 do 15. 10. 2001 upravičen do plače, kot jo je prejemal kot direktor, in upravičen do odpravnine po 14. oziroma 17. členu individualne pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je k sporazumu o prenehanju delovnega razmerja pristopila tudi drugotožena stranka, ki ni bila tožnikov delodajalec, kaže na korporacijsko razmerje med tožnikom in toženima strankama. Dogovorjena odpravnina je posledično korporacijsko pravni in ne delovno pravni institut ter predstavlja pavšalno odškodnino za nematerialno škodo po predpisih gospodarskega statusnega prava, ne plače oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja, tako da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, obračunani na podlagi bruto plače, kot je potrjeno z vpogledom v sodno prakso (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 220/2001 z dne 28. 2. 2003, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14. 5. 1996). Takšno stališče je v tem sporu zavzelo pritožbeno sodišče (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1245/2001 z dne 4. 10. 2007). Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati izpoved priče G.F., ki je bila v času prenehanja delovnega razmerja tožnika vršilec funkcije direktorja prvotožene stranke, ki je povedala, da je šlo med strankami za korporacijsko razmerje, ter dejstvo, da iz plačilnega naloga, ki je bil tožniku predočen ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, izhaja pravilen znesek odpravnine, torej višji znesek, kot ga je prejel. Med mandatom direktorja so ga brez obrazložitve pozvali k odstopu, za katerega ni bilo nobenega razloga, saj so bili rezultati poslovanja odlični. Ob koncu pritožbe je tožnik še navedel, da mu je sodišče prve stopnje zmotno naložilo povrnitev stroškov postopka toženih strank, saj slednji s tožbenim zahtevkom nista uspeli.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen odločitve o povrnitvi stroškov postopka – materialno pravno pravilna in zakonita.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma če niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedih v postopku, in med listinami oziroma zapisniki. Opisanih nepravilnosti izpodbijani del sodbe ne vsebuje, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Tožnik je uveljavljal tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri odpravnini zaradi razrešitve s funkcije glavnega direktorja oziroma zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj po lastnih navedbah ni prejel celotnega z individualno pogodbo o zaposlitvi in sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dogovorjenega zneska 29.764,67 EUR (7.132.806,00 SIT), ampak le 14.562,77 EUR (3.489.821,00 SIT), pri čemer se razlika nanaša na del odpravnine, ki ga je prvotožena stranka odvedla kot akontacijo dohodnine in kot prispevke za socialno varstvo. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka prvič odločilo s sodbo opr. št. II Pd 809/2004 z dne 14. 7. 2006 in mu v celoti ugodilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter v sklepu opr. št. Pdp 1245/2006 z dne 4. 10. 2007 navedlo, da je v tem sporu bistveno, ali predstavlja vtoževana premalo izplačana odpravnina prejemek iz delovnega razmerja, od katerega izplačevalec odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varstvo, ali gre za prejemek iz korporacijskega razmerja, od katerega izplačevalec odvede le akontacijo dohodnine, ne pa prispevkov za socialno varstvo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dodatni dokaz z zaslišanjem tožnika, ki je povedal, da sta mu toženi stranki ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zagotovili, da bo prejel celotni dogovorjeni znesek odpravnine, in priče G.F., ki je povedala, da je bil tožnik s prvotoženo stranko v korporacijskem razmerju. Na podlagi navedenih izpovedi in vpogleda v listinske dokaze, predvsem v individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000, iz katere izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki za nedoločen čas, in sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 8. 2001, iz katerega izhaja, da je bila odpravnina dogovorjena zaradi prenehanja delovnega razmerja in ne zaradi razrešitve s funkcije glavnega direktorja, je ugotovilo, da predstavlja odpravnina, ki jo je tožnik prejel in katere razliko zahteva v tem sporu, prejemek iz delovnega razmerja in ne iz korporacijskega razmerja.

Tožnik je bil kot glavni direktor s prvotoženo stranko v dvojnem razmerju: korporacijskem razmerju, ki je temeljilo na mandatu za opravljanje funkcije glavnega direktorja, in delovnem razmerju za nedoločen čas, ki je temeljilo na pogodbi o zaposlitvi in ki je prenehalo s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 8. 2001. V citiranem sporazumu je navedeno, da mu pripada odpravnina, kot je določena v 14. in 17. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000 v petnajstih dneh od podpisa sporazuma. Skladno s 14. členom individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000 je direktor v primeru predčasnega sporazumnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi iz razlogov kot so daljša bolezen, trajna nezmožnost za delo, upokojitev in drugi upravičeni razlogi upravičen do odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje mesečne plače. Skladno z navedenim je tožena stranka obračunala odpravnino v višini 29.516,07 EUR (7.073.230,20 SIT) ter po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varstvo tožniku izplačala 14.562,77 EUR (3.489.821,00 SIT). S tem je svojo obveznost po sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 28. 8. 2001 oziroma po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000 izpolnila, tako da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višjem znesku utemeljeno zavrnilo.

Bistvena pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravna narava odpravnine, kot utemeljeno navaja pritožba, in sicer ali predstavlja pravico iz korporacijskega razmerja ali iz delovnega razmerja tožnika in prvotožene stranke. Le v drugem primeru bi bilo od obračunanega zneska odpravnine treba odvesti prispevke za socialno varnost, saj 3. odstavek 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnosti (tudi) od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih.

Ker je bila v konkretnem primeru odpravnina dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavlja odpravnina „drugi prejemek iz delovnega razmerja“ v smislu citirane določbe ZPSV. Za odpravnino kot korporacijsko pravni institut bi šlo le, če bi tožnik vtoževal odpravnino na podlagi 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2000, skladno s katerim bi bila dolžna prvotožena stranka direktorju, ki je razrešen brez utemeljenega razloga ali zaradi reorganizacijskih sprememb, plačati odpravnino v višini šestkratnika zadnje mesečne plače. Omenjeno odpravnino bi morala obračunati na podlagi bruto zadnje mesečne plače – enako, kot je ravnala v konkretnem primeru, odvesti akontacijo dohodnine (ne pa prispevkov za socialno varnost, ki se plačajo izključno od prejemkov iz delovnega razmerja) ter preostanek izplačati tožniku, kot utemeljeno opozarja pritožba in kot je navedlo tudi pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. 1245/2006 z dne 4. 10. 2007. Zadevi, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, se ne nanašata na vprašanje plačila akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, ampak na osnovo za obračun odpravnine. Glede tega je v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 220/2001 z dne 28. 2. 2003 (v bazi podatkov ius-info) obrazloženo, da se odpravnina (ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka) obračuna na podlagi bruto in ne neto plače; v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14. 5. 1996 (v bazi podatkov ius-info) pa, da je osnova za izračun odpravnine (ob upokojitvi) bruto plača, pri čemer je delavec – glede na 8. točko 17. člena tedaj veljavnega Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 12/92 – prečiščeno besedilo), ki določa, da se davki od odpravnine ne plačajo – upravičen tudi do zneska, ki bi bil v nasprotnem primeru odveden kot akontacija dohodnine.

Pritožba pa utemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka toženih strank, saj je pri tem upoštevalo le, da je tožnik propadel s tožbenim zahtevkom po tožbi, ne pa tudi, da sta toženi stranki v istem sporu propadli s (po višini enakim) tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker sta obe stranki delno uspeli v sporu, bi bilo treba po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške. V tem delu je pritožba utemeljena, pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in po določbi 4. točke 385. člena ZPP ustrezno delno spremenilo izpodbijani del sodbe glede odločitve o povrnitvi stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek izreka izpodbijanega dela sodbe).

Ker v preostalem niso bili podani niti razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem obsegu zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP in skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (114,75 EUR) in 2 % materialnih stroškov (2,30 EUR) z davkom na dodano vrednost (23,41 EUR) ter delno stroške sodne takse za pritožbo (10 % od 304,00 EUR ali 30,40 EUR), skupaj 170,86 EUR. Navedeni znesek sta mu skladno z načelom uspeha v postopku v 154. členu ZPP dolžni povrniti toženi stranki.