Jedro

Sodišče je ravnalo prav, ko je opravilo narok za glavno obravnavo kljub nenavzočnosti tožene stranke in njenega pooblaščenca - odvetnika, čeprav je ta pred tem predlagal preložitev naroka, češ, da ima na drugem sodišču razpisane že tri druge obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v odsotnosti toženca in njegovega pooblaščenca razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 913.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.1996 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Štelo je, da je toženec vozil pod vplivom alkohola 28.1.1996 in da je zato izgubil pravice iz obveznostnega zavarovanja za avtomobil. Odškodnine, ki jih je tožnica izplačala oškodovancem, mora toženec zato povrniti do višine sorazmernega dela limita.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo. Zavzelo je stališče, da je prvo sodišče lahko opravilo glavno obravnavo, ko toženca kljub vabilu ni bilo nanjo, njegov pooblaščenec pa tudi ni dobil obvestila, da se narok prelaga na njegov predlog. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in prav tako pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka je prek svojega pooblaščenca vložila revizijo zoper ti sodbi (revizija je dovoljena le zoper sodbo sodišča druge stopnje, prvi odstavek 382. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977) iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj ji sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, tako da v celoti zavrne tožbo (česa takšnega zakon ne dopušča) ali pa ju razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu in prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (kar spet ni mogoče). Trdi, da so razlogi v obeh sodbah povsem nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tistim, kar se navaja v listinah, in listinami samimi. Sodišči toženi stranki nista dali možnosti obravnavanja in predlaganja dokazov. Za glavno obravnavo 16.2.1999 ni bilo pogojev, saj je toženčev pravni zastopnik prejel vabilo šele dan poprej. Sodišče tudi ne bi smelo opraviti obravnave 2.3.1999, saj na pisno vlogo za njeno preložitev ni reagiralo, vloga pa je bila podprta z dokazi o treh že poprej razpisanih obravnavah na sodišču v Ljubljani. Tožena stranka je opozorila, da je pooblastila za zastopanje samo eno osebo - izkazanega pravnega zastopnika. Obe sodišči sta toženi stranki odvzeli pravico do pravnega zastopnika. Šlo je torej za grobo kršenje določb Zakona o odvetništvu in osnovnih ustavnih pravic. Sodišči nista obravnavali dokaznih predlogov tožene stranke. Delodajalec je namreč tožencu odobril dopust zaradi bolečin v prsih kot posledice trčenja. Tudi predlaganih prič policistov in A. B. sodišče ni zaslišalo in ni vpogledalo v spis sodnika za prekrške. Zato sodišči nista mogli ugotoviti materialne resnice in tako tudi ne pravilno uporabiti materialnega prava.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu preizkusi sodišče izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP 1999). Če revident ne pojasni določno, kakor se je zgodilo v tem primeru, kateri razlogi v sodbi naj bi bili nejasni ali so si med seboj v nasprotju, s tem ne omogoči ustreznega preizkusa sodbe, ker revizijsko sodišče ni dolžno niti upravičeno po uradni dolžnosti iskati in ugotavljati samo posplošeno zatrjevanih kršitev.

Na določne trditve, ki naj bi izkazovale, da je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, pa naj bo pojasnjeno naslednje: Narok za glavno obravnavo 16.2.1999 sploh ni bil opravljen, ker ga je sodišče preložilo prav na (neutemeljen, ker zaparkiranost pooblaščenčevega avtomobila ni opravičljiv razlog za to, da se naroka ni udeležil ne toženec ne njegov pooblaščenec) predlog toženčevega pooblaščenca. V zvezi z narokom 2.3.1999, na katerem je bila tudi zaključena glavna obravnava, je bilo prepričanje tožene stranke, da naroka ne bo, ker je njen pooblaščenec spet predlagal preložitev, pa sodišče na ta predlog ni reagiralo, zmotno. Ker ima toženec pooblaščenca, ki je odvetnik, bi ga lahko ta poučil, da narok bo, ker ga sodišče ni preklicalo. V zakonu namreč ni nikakršne opore za drugačno razmišljanje. Sodišče je pravilno ravnalo, saj bi lahko toženčev pooblaščenec za naroke, ki jih je imel na ljubljanskem sodišču, pooblastil substitute (16. člen Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv), če je bil s tožencem dogovorjen, da ga bo na naroku zastopal osebno. "Naporov, kljub katerim niti toženi stranki niti njenemu pravnemu zastopniku ni uspelo zagotoviti udeležbe na obravnavi dne 2.3.1999" - tožena stranka ni izkazala. Res ima stranka pravico, da jo osebno zastopa pravni zastopnik, vendar mora slednji zagotoviti svojo navzočnost, da postopek ne bi bil oviran. Odvetnik mora namreč pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv). Pri uveljavljanju in varovanju zakonitih pravic in pravnih koristi svojih klientov mora pomagati sodišču s svojim nastopom in s svojimi predlogi (20. načelo oziroma pravilo Kodeksa odvetniške poklicne etike). Tako se pokaže kot sprevrženo razmišljanje toženčevega pooblaščenca, da je bilo sodišče tisto, ki je tožencu odvzelo oziroma ni priznalo pravice do pravnega zastopnika.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Prav to prepoved poskuša tožena stranka obiti z opozorilom, da niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala, in z opisovanjem okoliščin, v katerih je prišlo do prometne nesreče, ter okoliščin v zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo. Revizija ne pojasni, da bi šlo tu za kršitev postopka in tako tudi ne, za katero. Spričo pravkar omenjene omejene možnosti revizijskega izpodbijanja, je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na sojenju na nižjih stopnjah. Ob uradnem preizkusu (386. člen ZPP 1977; revizija govori le o tem, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker sodišči nista ugotovili materialne resnice) je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po povedanem ne gre za uveljavljane revizijske razloge in ker tudi ne gre za tiste, ki jih je sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).