Jedro

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Izjava o prevzemu valutnega tveganja v obravnavani je bila presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožniki niso bili poučeni, da sprejemajo neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da so neomejeno prepuščeni zakonitostim trga, kar ima lahko zanje tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja obveznosti plačila kredita v domači valuti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako, da glasi:

"Ugotovi se, da sta kreditna pogodba št. 170407/2 z dne 17. 6. 2005 in notarski zapis št. SV 770/2005 z dne 22. 6. 2005 sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini parc. št. 855/141, k.o. ...., ID znak: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. štev. SV 770/2005 z dne 22. 6. 2005 za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v višini 61.000.000,00 SIT s pripadki, z obrestno mero, ki je enaka šestmesečni CHF LIBOR, povečana za 2,75 % z rokom vračila terjatve do 20 let oziroma takoj, če se izpolnijo pogoji iz 11. člena kreditne pogodbe št. 170407/2, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v korist upnice A. d.d. ..., mat. št. ..., neveljavna in se izbriše."

III. V preostalem delu II. točke izreka in v celoti v III. in IV. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe (točka I. izreka), zavrnilo primarne tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter neveljavnosti vknjižbe in izbris hipoteke, enako zavrnilo plačilo 77.468,40 EUR (točka II. izreka), zavrnilo pa tudi podredna tožbena zahtevka na razvezo kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke ter plačilo 77.468,40 EUR (točka III. izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženka) vse njene pravdne stroške (točka IV. izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sklep, s katerim je bila dovoljena objektivna sprememba tožbe, tožniki se pritožujejo zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

3. Toženka v pritožbi zatrjuje vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita, da njegovo pojasnilo, da zvišanje plačila zneska v primarnem in podrednem zahtevku predstavlja privilegirano spremembo tožbe, za katero soglasje toženke niti ni potrebno, ni zadostno, zato pa, da je odločitev sodišča neobrazložena. Toženka še zastopa stališče, da modifikacija primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ni skladna z materialnopravnimi izhodišči ter da je prvostopno sodišče s tem, ko ni upoštevalo njenih navedb v smeri nasprotovanju spremembi tožbe, in ko svoje odločitve tudi ni obrazložilo, kršilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje toženka navaja, da modifikacijo tožbenega zahtevka tožniki utemeljujejo na njihovih preračunih kreditne obveznosti, določene v CHF, v EUR, da pa sodišče hkrati ni upoštevalo pojasnil in dokazil toženke.

4. Tudi tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter še zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) iz 2., 22., 33. in 67. člena. Uvodoma opozarjajo na visoko varstvo potrošnikov po pravu EU in na ustavnopravne vidike, ki se nanašajo na ustavno načelo socialne države. Nadalje predstavijo pozitivni vidik pogodbene svobode ter glede vprašanja jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev povzemajo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), iz te izhaja povezanost pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tožniki poudarjajo, da je toženka podala zavajajoče informacije, da je valutno tveganje zanemarljivo. Navajajo, da oni zaradi anuitetnega odplačevanja kredita niso razumeli učinkov tečajnega nihanja tako, da že sorazmerno majhna apreciacija CHF lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja. S sklicevanjem na pravo EU opozarjajo, da je merilo dobre vere objektiviziran element, ki je vezan na profesionalno skrbnost banke. Menijo, da ni bistveno, da toženka ni mogla napovedati konkretnih dogodkov, ki so vplivali na dvig vrednosti CHF, ampak je bistveno, da banka, ki ima strokovno znanje in izkušnje, v času finančnih kriz šteje to kot splošno pričakovano. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov zavzelo subjektivni pristop glede slabe vere banke, to ni v skladu z materialnim pravom, ki zahteva objektivni pristop. Tožniki zastopajo stališče, da napovedovanje ali predvidevanje tečajnih sprememb, ki bi bile posledica kriz ali česa drugega, za sojenje ni bistveno, pomembna je bila strokovna pojasnitev tveganja, ki je bilo neomejeno. Neravnotežje položajev vidijo v tem, da so bili pritožniki zaradi vezanosti na tujo valuto lahko oškodovani, dočim banka, ki se je ustrezno zaščitila, ni mogla biti oškodovana. Tožniki zatrjujejo, da, če bi bili ustrezno poučeni, da ne bi sklenili navedenih pogodb. Navajajo še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih vprašanj, ki se nanašajo na nastanek svetovalne pogodbe in posebne narave obravnavanih pogodb, ki so bile glede vezanosti na tečaj CHF igra na srečo. Pritožniki dodajajo, da je sodišče opustilo ustrezno dokazno oceno zloženke, ki jo je izdala avstrijska centralna banka in avstrijski nadzorni organ za finančne trge o tveganjih kreditov v tuji valuti. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka valutnega tveganja v slabi veri ni opisala kot neobstoječega in ni trdila, da se tečaj ne bo spremenil, je v očitnem nasprotju z ugotovitvijo, da so tožniki prejeli informacije o stabilnosti valute in tečaja. Glede zavrnitve podrednega zahtevka, pritožniki menijo, da so podane spremenjene okoliščine, zaradi katerih je dopustno zahtevati razvezo kreditne pogodbe. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Tožniki na pritožbo toženke niso odgovorili, toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov.

6. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe tožnikov in v odgovoru na pritožbo navaja, da so kreditne pogodbe v tuji valuti dovoljene in da je v primeru, ko je obveznost kredita odvisna od gibanja tečaja CHF, potrebno računati na to, da lahko pride do pomembnih odstopanj pri plačevanju obrokov kredita, na kar je toženka tožnike opozorila. Gre za aleatorno pogodbo, česar so se tožniki ob podpisu te zavedali, a so prevzeto tveganje očitno zanemarili in se kljub temu odločili za sklenitev prav tovrstne kreditne pogodbe. Tako sklenitev te ne pomeni kršitve sorazmernosti, ustavne pravice do zasebne lastnine ter njene socialne funkcije. Nadalje toženka pojasnjuje, da nejasnost pogodbenega pogoja še ne pomeni tudi nepoštenosti pogoja. Meni, da ni dala zavajajočih informacij, namreč pojasnilo, da gre za stabilno valuto in da lahko pride do manjših tveganj in da tožnikom ni treba skrbeti, ni bilo zavajajoče glede na pretekla gibanja tečaja in razmere v času sklenitve pogodbe. Meni še, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo EU glede elementov nepoštenih pogojev in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Poudarja, da je šlo za nepredvidljive dogodke, ki so vplivali na porast tečaja CHF, in s tem za banko neznano tveganje. Meni, da se institut spremenjenih okoliščin ne more uporabiti v obravnavani zadevi.

7. Sodišče druge stopnje je omogočilo strankama, da se izjavita v zvezi z razlago pravne podlage, kot ta izhaja iz dne 13. 10. 2022 sprejete sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-405/21, in jo upošteva sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi.

8. Toženka je podala navedbe, da kljub sprejeti razlagi SEU mora slovensko sodišče razlagati Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) tako, da je dopustno presojati le nejasne pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe. Meni, da šele nova ureditev v ZVPot-1 v tretjem odstavku 23. člena določa drugače. Zavzema se za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja ob upoštevanju dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da morata biti podana oba pogoja hkrati, tako kršitev dobre vere in znatno neravnotežje pravic ne glede na zakonsko besedilo 24. člena ZVPot. V nadaljevanju pojasnjuje, da je ustrezno opravila pojasnilno dolžnost v obravnavani zadevi in se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi, saj se je tožnike s strani uslužbencev opozarjalo na tvegano naravo pogodbe in da je tovrstno kreditiranje ugodnejše le trenutno. Glede dobre vere pojasnjuje, da je bistveno, da občutnega dviga ni mogla predvideti in da tožnikov ni namerno zavajala. Dodaja še, da ni bilo podano neravnotežje v času sklepanja pogodbe, ampak je do njega prišlo šele pozneje. Izpostavlja, da je bila kot banka izpostavljena kreditnemu tveganju, ki se mu kljub zavarovanju ni mogla v celoti izogniti.

9. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnikov je utemeljena.

10. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus ni pokazal procesnih kršitev, ki se očitajo v pritožbi toženke in v pritožbi tožnikov, je pa v sodbi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi toženke:

11. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da v sklepu sodišča prve stopnje ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe (konkretno sklepa) in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, pa je vsebinski kriterij.

12. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, ki zatrjuje bistveno kršitev določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to je poseg v načelo kontradiktornosti. Toženkine navedbe, s katerimi utemeljuje to kršitev, dejansko predstavljajo zgolj nestrinjanje s sprejeto odločitvijo, ta pa je materialnopravno pravilna in so zanjo navedeni razlogi.

13. Iz točke 12 obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da sta za dovolitev spremembe tožbe podana dva razloga. Prvi je ta, da so tožniki povečali zahtevek glede na stanje kredita na dan zadnjega naroka, to je zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, kar pomeni, da gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, za katero soglasje toženke ni zahtevano. Drugi pa je razlog smotrnosti po prvem odstavku 185. člena ZPP. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in če je mogoče že zbrano procesno gradivo uporabiti tudi pri odločanju o spremenjeni tožbi, razen, če gre za zavlačevanje, za kar pa v konkretnem primeru nikakor ne gre: dokazi, relevantni za plačilo kredita pred vložitvijo tožbe in tekom trajanja postopka so isti in se dokazni postopek zato ne bo zavlekel, tako uvodni zahtevek, kot enako modificiran zahtevek, pa sta najprej odvisna od tega, ali je podan temelj obveznosti toženke. Slednje je še razlog več, da je smotrno odločiti o spremenjenem zahtevku v enem postopku. Njihovo podvajanje bi pomenilo podvajanje porabe časa in denarja tako za stranko kot za sodišče. Dovolitev spremembe tožbe je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

14. Pritožbo toženke je bilo zato potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožnikov:

Dejanska podlaga

15. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah:

- med strankami so bile sklenjene naslednje potrošniške pogodbe: kreditna pogodba št. 170407/2, ki je bila skupaj s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve povzeta v notarski zapis št. SV 770/2005 z dne 22. 6. 2005;

- šlo je za dolgoročni potrošniški kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi spremenljive obrestne mere, vezane na LIBOR, kjer je bila prvotožnica kreditojemalka in zastaviteljica, drugotožnik je sodeloval kot soplačnik, tretjetožnica pa kot solidarni porok;

- kredit je bil izplačan v SIT ter namenjen gradnji stanovanjske hiše;

- šlo je za s strani toženke enostransko v naprej pripravljeno kreditno pogodbo, pri kateri tožniki niso imeli možnosti vpliva na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere;

- v času sklepanja pogodbe toženka kot banka ni zagotovila natančnih obrazloženih pojasnil, povezanih z valutnim tveganjem in možnostjo tudi zelo velike spremembe tečaja, ampak je dala le splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tako tožniki niso v celoti razumeli ekonomskih učinkov spremembe tečaja na obseg njihovih obveznosti;

- švicarski frank je valuta varnega zavetja, za katero je značilno, da njen tečaj v času večjih gospodarskih pretresov lahko občutno zaniha, toženka pa dogodkov in ukrepov v tej zvezi, ki so vplivali na občutni dvig tečaja švicarskega franka, ni mogla predvideti, niti, da bodo ti tako znatno vplivali na sklenjene pogodbe;

- toženka valutnega tveganja ni opisovala kot neobstoječega in ni trdila, da ne bo prišlo do spremembe tečaja valute;

- v primerjavi s tožniki, ki so bili izpostavljeni neomejenemu valutnemu in obrestnemu tveganju, toženka kot banka ni bila izpostavljena valutnemu tveganju zaradi zaprte devizne pozicije, ampak le kreditnemu tveganju, pri čemer je bila imetnica hipotekarnega zavarovanja.

16. Sodišče prve stopnje je na tej dejanski podlagi zaključilo, da pogodbeni pogoj vezanosti potrošniških kreditov na tujo valuto švicarski frank ni bil nepošteni pogodbeni pogoj, saj ob sklenitvi ni bila podana slaba vera toženke kot banke, čeprav ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, niti ni bilo podano znatno neravnotežje pogodbenih strank.

Materialnopravna podlaga

17. Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

18. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13).

19. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.

20. Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).

21. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. Torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

22. Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

23. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

Glede pojasnilne dolžnosti

24. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar so tožniki pri sklepanju kreditne pogodbe ostali v informacijsko podrejenem položaju in niso mogli sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto švicarski frank.

25. Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

26. Izjava o prevzemu valutnega tveganja v obravnavani je bila presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožniki niso bili poučeni, da sprejemajo neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da so neomejeno prepuščeni zakonitostim trga, kar ima lahko zanje tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja obveznosti plačila kredita v domači valuti.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank

27. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke, kot elementa presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

28. Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

29. Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.

30. Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem potrošniškem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri kreditiranju pridobitve pomembne dobrine. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ali vsaj upoštevaje poudarjeno varstvo šibkejšega sorazmerno razporejena med obe stranki. Potrošnik po pojasnjenem utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da ne bo enostransko povsem prepuščen denarnemu in valutnemu trgu (tožniki niso bili izpostavljeni le neomejenemu valutnemu, ampak tudi neomejenemu obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

31. Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

32. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati so bili interesi tožnikov močno prizadeti predvsem zato, ker je bilo potrošnikovo valutno tveganje povsem neomejeno, kar je povzročilo veliko potencialno nestabilnost kreditnega financiranja, ki niti ni bila odvisna od kreditne sposobnosti potrošnika. Tožniki so bili pri dolgoročnem potrošniškem kreditiranju stanovanjske gradnje povsem prepuščeni razmeram na valutnem trgu.

33. Toženka po pojasnjenem ni upoštevala, da sta imela prva tožnica in drugi tožnik dohodke le v domači valuti in bila s tem povsem izpostavljena valutnemu tveganju, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti.

34. Po pojasnjenem je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke, ker pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili upoštevani navedeni socialni vidiki. Šele presoja navedenega pogodbenega pogoja kot nepoštenega lahko tožnikom omogoči celovito uresničenje že pojasnjenega pozitivnega vidika pogodbene svobode in omogoči polno izravnavo podrejenega kreditnega razmerja.

35. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno sicer izpostavila toženka in sodišče prve stopnje, ki je na tej podlagi zavzelo nepravilno stališče o obstoju dobre vere, ker toženka valutnega tveganja ni opisovala kot neobstoječega in ni trdila, da ne bo prišlo do spremembe tečaja valut. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.

36. Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bo lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

37. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sodišče EU navedeno predpostavko ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku na drugi strani), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

38. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje.

Sankcija ničnosti pogodbe

39. Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

40. V obravnavani zadevi je sicer podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13, zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi prizmo ustavnoskladne razlage varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

41. Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13), kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom. V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.

42. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožniki ves čas nasprotujejo kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji. Sodišče druge stopnje tudi meni, da ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, vključno z akcesornim hipotekarnim zavarovanjem, ne pomeni nesorazmerne obremenitve tožnikov. Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe.

43. Ker je podana ničnost kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige (neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ničnosti zavarovalnega posla - 2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi), kot tudi izbris zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa navedene nične pogodbe.

Odločitev:

44. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov zoper sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, konkretno v zvezi s primarnim ničnostnim in izbrisnim zahtevkom, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

45. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov zoper sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, kot izhaja iz izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč o denarnem zahtevku še ni vsebinsko odločalo v pomenu izvedbe dokaznega postopka, zato sodišče druge stopnje o tem ne sme vsebinsko odločati zaradi zahteve po dvostopenjskem sojenju (25. člen Ustave RS).

46. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, nanašajočih se na pritožbo tožnikov, je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper točko III izreka odločbe je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------

(1) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.

(2) Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve.

(3) SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros.

(4) SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

(5) O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo.

(6) SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

(7) USRS Odločba Up-14/21, 26., 27. , 39. in 40. točka obrazložitve.

(8) Prav tam, 21. in 39. točka obrazložitve.

(9) Prav tam, 25. točka obrazložitve.

(10) SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

(11) Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

(12) SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

(13) SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

(14) Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

(15) Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

(16) VSRS sodba II Ips 8/2022.

(17) SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland, 49. točka obrazložitve.

(18) SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

(19) SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17 , Dunai.

(20) SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

(21) SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

(22) SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

(23) SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

(24) SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

(25) Prav tam, 53. točka obrazložitve.

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.