Jedro

Zakon določa, da se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta v primeru, če se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let (40. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnice) zahtevala plačilo mesečne rente za vsako tožnico v višini 100,00 EUR ter plačilo škode za vzdrževanje groba v znesku 20.000,00 EUR. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnice vlagajo pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagajo razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašajo stroške revizije. Sodišču druge stopnje očitajo, da je njihov zapis v šesti točki obrazložitve sodbe v nasprotju s tistim, kar je tožena stranka napisala v odgovoru na tožbo. V njem se ni sklicevala na rok zastaranja, prav tako ni navedla točnega datuma, kdaj naj bi terjatev zastarala. Tako ugovor zastaranja ni bil substanciran, kot se je to zahtevalo v sodni praksi (sklep VSL Cp 2972/2010 z dne 29. 10. 2010). Glede na navedeno je tudi šteti, da sploh ni bil podan, ker ni bil obrazložen. Sicer pa je treba ugotoviti, da je bil podan samo za prvo tožnico. Na naroku za glavno obravnavo je bil ugovor ponovljen, vendar samo glede ureditve groba in pogreba ter za tiste terjatve, ki so zapadle v plačilo v času treh let pred vložitvijo tožbe. Zaključujejo, da je višje sodišče odločilo mimo trditev tožene stranke in s tem napačno zavrnilo tožbeni zahtevek ter ponovno pojasnjujejo, da tožeča stranka tožbe ni mogla vložiti prej, saj se je ugotavljalo, če je sploh upravičena do kakršnekoli odškodnine na podlagi določb Obligacijskega zakonika.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru mora stranka najprej vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), revizijo pa šele po njeni morebitni dopustitvi.

7. Tožnice so v konkretnem primeru vložile tožbo, ki se nanaša na denarni znesek, in sicer zaradi plačila 130.000,00 EUR. Vtožujejo 300,00 EUR mesečne rente ter 20.000,00 EUR za vzdrževanje groba, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakon določa, da se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta obresti ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (prim. drugi odstavek 39. člena ZPP), ter dalje, da se v primeru, če se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let (40. člen ZPP). V danem primeru izračun pokaže, da znaša vrednost spornega predmeta 38.000,00 EUR (20.000,00 EUR plus 300,00 EUR x 60 mesecev).

8. Ker torej revizija ni dovoljena že po samem zakonu in ker ni bila predhodno dopuščena, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP) ter odločilo še, da morajo tožnice njene stroške kriti same (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).