Jedro

Zahtevki tožnika, kot jih uveljavlja v tožbi zoper isto toženko, ne temeljijo ne na isti dejanski ne na isti pravni podlagi, prav tako pa je njihova utemeljenost povsem neodvisna druga od druge. Zato navedba nediferencirane, enotne vrednosti spornega predmeta, ki je taka ostala vse do začetka obravnavanja glavne stvari pred sodiščem prve stopnje, ni dovolj.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe glede primarnega zahtevka, nato pa s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik solastnik več parcel do deleža 3/10 in se njegov solastni delež na teh nepremičninah izloči iz zapuščine po pokojni materi A. P.; ugotovilo, da rotacijska kosilnica, kombajn za silažo, trosilec za gnoj in pajk za seno ne spadajo v zapuščino po pokojni materi in so last tožnika; delno ugodilo zahtevku, da se toženki v njen zakoniti dedni delež po pokojni materi vračuna oporočno volilo ter darilo v obliki polovice opeke in polovice lesa za ostrešje za izgradnjo nadstropja enostanovanjske; glede priznanja in izločitve višjega solastnega deleža od 3/10 na nepremičninah ter da se v dedni delež toženke kot darilo vračuna večja vrednost opeke in lesa od 1/2 ter še znesek 10.000 DEM v tolarski protivrednosti, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je na pritožbo obeh pravdnih strank izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožnikov delež znižalo na 1076/10000 ter posledično spremenilo stroškovno odločitev, sicer pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik z revizijo izpodbija materialnopravno stališče pritožbenega sodišča o načinu obračunavanja prispevka potomca k povečanju oz. ohranitvi premoženja zapustnika. Poudarja, da je celotno življenje posvetil kmetiji, ki je brez tega vložka ne bi bilo več, zato njegovega prispevka ni mogoče ovrednotiti s tako nizkim deležem, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Slednje je ob določitvi deleža, ki pripada tožniku, upoštevalo le denarno vrednost nujno potrebnih del za ohranitev oziroma povečanje vrednosti kmetije. Revident delno izpodbija dejansko stanje, uveljavlja procesno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču očita, da je dokazno oceno spremenilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe označila le enotno vrednost spornega predmeta v višini tedaj 15.000.000 SIT (sedaj 62.593,89 EUR). Že od vsega začetka pa je s tožbo uveljavljala tri zahtevke: 1.) izločitev iz zapuščine, ki jo je uveljavljala s primarnim in podrednim zahtevkom, 2.) ugotovitev, da določene premičnine ne spadajo v zapuščino in so last tožnika in 3.) da se toženki v zakoniti dedni delež po pokojni materi vračunajo darila ter oporočno volilo. Z revizijo tožnik izpodbija le odločitev o prvo postavljenem zahtevku glede izločitve deleža iz zapuščine.

7. Določba prvega odstavka 41. člena ZPP predpisuje, da če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Po določbi petega odstavka 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Taka situacija pa v konkretnem primeru ni podana. Zahtevki tožnika, kot jih uveljavlja v tožbi zoper isto toženko, ne temeljijo ne na isti dejanski ne na isti pravni podlagi, prav tako pa je njihova utemeljenost povsem neodvisna druga od druge. Zato navedba nediferencirane, enotne vrednosti spornega predmeta, ki je taka ostala vse do začetka obravnavanja glavne stvari pred sodiščem prve stopnje (kar predstavlja relevanten trenutek za presojo vrednosti spornega predmeta), ni dovolj. Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta po ustaljeni praksi revizijskega sodišča ne zadošča za dovoljenost revizije. Ni namreč mogoče ugotoviti, na kateri zahtevek se v tožbi navedena skupna vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena in kar onemogoča preizkus dovoljenosti revizije po vrednostnem kriteriju.

8. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožnik z revizijo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške revizijskega postopka.