Jedro

Kot tožnikov prispevek k ohranitvi kmetije je možno šteti le tisto delo, ki je objektivno racionalno potrebno za obdelovanje zapustničine kmetije, ne pa tudi tožnikovo delo, ki je bilo potrebno za obdelovanje najetih zemljišč, in delo tožnika povezano s pridobivanjem hrane za lastne potrebe.

Koristi, ki jih je tožnik imel od uporabe stanovanjske hiše in kmetije je, če jih je imel, pravno opredeliti kot darilo zapustnice tožniku. Darila se upoštevajo pri izračunu zapuščine. Izločeno premoženje pa ni predmet zapuščine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II.1. izreka spremeni tako, da se tožniku prisojeni delež 3/10 zniža na delež 1076/10000 in v odločitvi o pravdnih stroških (točka III. izreka) spremeni tako da vsaka stranka krije svoje stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu priznalo izločitveni zahtevek na premoženje zapustnice A. P. do 3/10; ugotovilo, da rotacijska kosilnica, kombajn za silažo, trosilec za gnoj in pajek za seno ne spadajo v zapuščino po pokojni A. P.; da se v zakoniti dedni delež dedinji A. Z. vračuna oporočno volilo zemljišči parc. št. 877/24 in 877/25 k.o. H., ki merita cca 1.200 m2 ter darilo ½ opeke za izgradnjo nadstropja enostanovanjske hiše in ½ lesa za ostrešje enostanovanjske hiše ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 6.272,70 EUR stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka v pritožbi izpodbija obsodilni del in predlaga spremembo sodbe v mejah pritožbenih navedb, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Bistvo pritožbenih navedb je: - ne strinja se, da je tožnik uspel v pretežnem delu. Tožbeni zahtevek pod točko II/2 bi sodišče moralo zavreči; - sodišče prve stopnje je dokaze ocenilo izrecno pristransko in pri tem ni upoštevalo mnenja izvedencev, da so bila vlaganja v kmetijo minimalna, da je z vlaganji le ohranjal kmetijo, ne pa tudi povečal njene vrednosti; - iz izvedeniških mnenj izhaja, da je tožnik k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja prispeval 10,76 %. Sodišče prve stopnje je napačno tožniku priznalo še 2/10 iz naslova življenjskosti in pravičnosti. Vsa dodatna dela tožnika pri obnovi hiše so upoštevana v dopolnilnem izvedeniškem mnenju. Pri delu na kmetiji pa je upoštevati samo potrebno delo; - niso upoštevane koristi, ki jih je imel tožnik od dela na kmetiji ter od brezplačne uporabe stanovanjske hiše in drugih objektov na kmetiji; - pri določitvi višine izločitvenega zahtevka se ne bi smelo upoštevati prispevka tožnikove žene. Tožnikova žena ni tožnica v tej zadevi in na podlagi določila 32. člena Zakona o dedovanju tudi nima izločitvenega zahtevka. Ta njen prispevek, priraste k tožnikovemu prispevku pa ne izhaja iz določil 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; - za zahtevek, da stroji ne spadajo v zapuščino (točka II/2 izreka) tožnik nima izkazanega pravnega interesa. Tožnik v tem delu ni bil napoten na pravdo, med strankama ni sporno, da te premičnine niso last zapustnice. Pravno zmotno je razlogovanje, da ni potrebno ugotavljati pravnega interesa, ker naj bi šlo za pripoznavo tožbenega zahtevka; - zemljišči parc. št. 877/24 in 877/25 merita 1.094 m2. Iz izreka sodbe bi bilo zato izpustiti meritev cca 1.200 m2. Pravda v tem delu tudi ni potrebna. Tožnik nanjo ni bil napoten, toženka pa je oporoko, v kateri je volilo zapisano, priznala. Tožnik je bil napoten na pravdo zaradi ugotovitve, da je toženka po zapustnici v celoti dedno odpravljena; - napačno je odločeno o stroških postopka. Delitev po temelju in višini ni upravičena. Tožnik je uspel le s 60 %. Stroški bi morali biti razdeljeni ob upoštevanju takšnega uspeha ali pa bi moralo biti odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo oz. podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - iz listin izhaja, da je zapustnica bila lastnica delnic L., da jih je prodala in da je nakazani denar takoj dvignila. Ni neposrednega dokaza, da je zapustnica ta denar izročila toženki, je pa priča D. K. izpovedal, da je zapustnica za delnice L. dobila cca 10.000,00 takratnih DEM in da je ves ta denar izročila toženki. Priča M. K. je izpovedala, da je zapustnica rekla, da je dobila delnice in da jih bo dala hčerki, ker jo ta venomer krega, da ji nič ne da in da bo dobila tudi nekaj denarja od prodane parcele in parcelo v špici in da bo to za njeno doto dovolj. Priča K. K. M. pa je izpovedala, da je zapustnica omenjala 900, ne ve pa, na kaj se je to nanašalo, na delnice ali na denar; - pritožnik ocenjuje, da je v obsegu 2/5 prispeval k ohranitvi in povečanju zapustničinega premoženja; protispisna je ugotovitev, da tožnik za zapustnico finančno ni skrbel, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožba tožene stranke je delno, pritožba tožnika pa ni, utemeljena.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - da teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah zapuščinski postopek po pokojni A. P. (v nadaljevanju zapustnica), opr. št. D 329/2003 in da sta pravdni stranki dediča po zapustnici; - da je bil tožnik napoten na pravdo, da izloči delež iz zapustničinega premoženja in da je toženka po zapustnici dedno odpravljena; - da sta tožnik in zapustnica v času od konca leta 1979 do smrti zapustnice v letu 2003 živela v skupnosti, da sta skupaj delala in da je tožnik s svojo družino v tej skupnosti prispeval k povečanju oz. ohranitvi zapustničinega premoženja; - da je vrednost zapustničinega premoženja, po cenah na dan smrti 22.7.2003, 1.140.237,38 EUR; - da je vrednost zapustničinega premoženja večja zaradi tožnikovih vlaganj 22.700,00 EUR in prispevka k ohranitvi zapustničinega premoženja 99.936,00 EUR, skupno 122.636,00 EUR oz. 10,76 %; - na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev in na podlagi proste presoje dokazov (ne na podlagi prostega preudarka (216. člen ZPP), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikov prispevek k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja 3/10 in je zato v takšnem obsegu ugodilo tožnikovemu izločitvenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o vrednosti zapustničinega premoženja in o tožnikovemu prispevku k povečanju ter ohranitvi premoženja v znesku 122.636,00 EUR oz. 10,76 %.

Pritožbeno sodišče pa ne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi proste presoje dokazov, na podlagi katere je tožniku priznalo večji izločitveni zahtevek od 1076/10000, ker je sodišče prve stopnje štelo, da vložnik za vsa dela, ki jih je vložil v hišo nima računov in ker ocena tožnikovega dela, ki ga je podal izvedenec gradbene stroke ne odraža realnega stanja tožnikovega vložka. Isto pa je sodišče prve stopnje zaključilo za cenitev izvedenke kmetijske stroke C. U. Pritrditi je pritožbi tožene stranke, da je izvedenec D. G. v dopolnilnem izvedeniškem mnenju upošteval vsa tožnikova zatrjevana vlaganja v vse gradbene objekte, ki pomenijo povečanje zapustničinega premoženja. To je upošteval tako, da je vrednosti gradbenega materiala dodal vrednost dela in vrednost prevoza. Na podlagi proste presoje dokazov zato iz tega naslova tožniku ni možno priznati več, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja D. G., to je 22.700,00 EUR. Pri tem je upoštevati, da je prispevek izračunan po cenah na dan 22.7.2003 in da vložek 22.700,00 EUR predstavlja vložek v zgradbe, ki so ocenjene na 160.148,18 EUR. Iz razloga, ker je pri tej cenitvi upoštevana tudi vrednost gradbenih zemljišč v vrednosti 870.364,21 EUR, navidezno izgleda, da je tožnikov vložek v zgradbo majhen. Če pa se upošteva samo vrednost zgradb je tožnikov vložek 14,10 % (vrednost zgradb 160.148,18 EUR, vrednost vlaganj 22.700,00 EUR oz. 14,10 % (list. št. 242).

Pritožbi tožene stranke je pritrditi tudi v delu, da tožniku na podlagi proste presoje dokazov ni možno priznati večji delež k ohranitvi kmetije kot izhaja iz izvedeniškega mnenja C. U. (4.164,00 EUR na leto oz. 99.936,00 EUR za celotno obdobje od leta 1979 do 2003). V izračunu izvedenke je upoštevan objektivno racionalno potreben čas, ki je potreben za obdelovanje zapustničine kmetije. Ta čas je zadosten za ohranitev kmetije v funkciji obdelovanja. Tožniku je, kot njegov prispevek k ohranitvi kmetije, zato priznati le vrednost tega dela.

Tožnik je na kmetiji delal več. Razlog za več dela pa je bil v tem, da je imel neko obdobje v najemu tudi tuja zemljišča in je zato moral v obdelovanje vseh zemljišč vložiti več dela kot je bilo potrebno za obdelovanje zapustničine kmetije. Tožnik in njegova družina so kmetijo zapustnice obdelovali ne samo zato, da bi se ohranila njena vrednost, ampak tudi zato, da so pridobili hrano za svoje potrebe. Delo, ki je bilo potrebno v zvezi s tem ni možno priznati kot tožnikov prispevek k ohranitvi zapustničine kmetije, ker je bilo opravljeno z namenom pridobivanja hrane za lastne potrebe.

Sodišče prve stopnje je tako obseg dela, ki so ga tožnik in njegovi družinski člani vložili v obdelovanje kmetije pravilno ugotovilo, zmotno pa je zaključilo, da je vse opravljeno delo potrebno šteti kot tožnikov prispevek k ohranitvi kmetije. Kot tožnikov prispevek k ohranitvi kmetije je možno šteti le tisto delo, ki je objektivno racionalno potrebno za obdelovanje zapustničine kmetije, torej v obsegu kot ga je ugotovila izvedenka C. U., ne pa tudi tožnikovo delo, ki je bilo potrebno za obdelovanje najetih zemljišč (tožnik je izpovedal, da je imel v najemu 3 ha zemljišč in da je zaradi tega povečal stalež živine od treh do pet glav živine do 21 govedi in dela dolžnika povezano s pridobivanjem hrane za lastne potrebe.

Pritožbo toženke je bilo zato v tem delu ugoditi in tožniku prisojeni 3/10 delež na zapustničinem premoženju znižati na 1076/10000, ki izhaja iz izvedeniških mnenj izvedencev C. U. in D. G., ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo kot pravilne.

6. Ostale pritožbene navedbe obeh pritožb, s katerimi izpodbijata izločitveni zahtevek na kmetiji, niso utemeljene.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se koristi, ki jih je tožnik imel od uporabe zapustničinih nepremičnin, ne odštevajo od njegovega prispevka k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja. Iz razloga, ker je tožnik koristil zapustničino premoženje, ni njegov prispevek k ohranitvi in povečanju tega premoženja nič manjši. Koristi, ki jih je tožnik imel od uporabe stanovanjske hiše in kmetije je, če jih je imel, je pravno opredeliti kot darilo zapustnice tožniku. Darila se upoštevajo pri izračunu zapuščine. Izločeno premoženje po 32. členu Zakona o dedovanju pa ni predmet zapuščine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik lahko v okviru izločitvenega zahtevka po določilu 32. člena Zakona o dedovanju izloča celoten prispevek, ki sta ga z ženo prispevala k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja. Gre za skupno premoženje tožnika in njegove žene, na originaren način pridobljeno premoženje, in je tožnik zato aktivno legitimiran za uveljavljanje celotnega zahtevka.

Tožnik v pritožbi nima prav, da je upravičen do izločitvenega zahtevka na kmetiji do 2/5, iz razlogov, ki so navedeni zgoraj. Ni sprejeti njegovih pritožbenih navedb, da je za zapustnico finančno skrbel, saj je ta imela svojo pokojnino, ki je bila sicer majhna, a ni izkazano, da ni zadoščala za pokritje njenih potreb.

7. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pod točko II/2 izreka sodbe pripoznala (list. št. 219). Sodišče prve stopnje je zato ta del sodbe pravilno oprlo na določilo 316. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodba na podlagi pripoznave se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, ali če je bila dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka za ta del tožbenega zahtevka ni imela pravnega interesa. Dodati je še, da je toženka pred pripoznavo tožbenega zahtevka v tem delu izjavila, da je spor tudi glede premičnin (list. št. 92).

8. Tožnik je bil napoten na pravdo z zahtevkom, da je toženka dedno odpravljena. Takšna napotitev tožniku daje pravni interes na ugotovitvi, kaj vse se toženi stranki všteva v njen dedni delež. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev, da se ji v njen dedni delež všteva oporočno volilo (zemljišče s parc. št. 877/24 in 877/25). Zmotno tožena stranka uveljavlja, da je sodba napačna, ker ugotavlja, da zemljišči merita 1.200 m2, ker merita največ 1.049 m2. Bistvo ugotovitve je, da se toženki volilo všteva v dedni delež. Velikost zemljišča je opredeljena z besedico „cca“, torej približno 1.200 m2, kar zapuščinskemu sodišču omogoča, da pri izračunu upošteva natančno velikost zemljišč.

9. Glede vprašanja, ali je zapustnica podarila toženki 10.000,00 DEM je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze in na podlagi njihove ocene zaključilo, da s stopnjo prepričanja ni dokazano, da bi zapustnica toženki izročila 10.000,00 DEM, ki naj bi jih dobila od prodaje delnic L..

Ni pomislekov v pravilnost take ugotovitve sodišča prve stopnje. Da je zapustnica imela delnice L. in da jih je prodala, je dokazano. Kako naj bi zapustnica dobila 10.000,00 DEM in ali jih je izročila toženki, pa ni izkazano s stopnjo prepričanja. O 10.000,00 DEM je bilo govora v zvezi s podpisom izročilne pogodbe, do katere ni prišlo (7.000,00 DEM naj bi dala zapustnica, 3.000,00 DEM pa tožnik). Iz pisne izjave prič D. in M. K. izhaja, da naj bi zapustnica toženki izročila hranilno knjižico s pooblastilom, na kateri je bilo 10.000,00 DEM od prodaje delnic (A23), ko sta bila priči D. K. in M. K. zaslišana sta izpovedala drugače. Tema dvema pričama je sodišče prve stopnje zato utemeljeno odreklo verodostojnost. Ocenilo je tudi verodostojnost izpovedi priče K. K. M. in njeno pisno izjavo (A35), iz katere izhaja, da naj bi zapustnica dala toženki 900.000,00 SIT, vendar je omenila tudi 900 in ni vedela povedati, na kaj se teh 900 nanaša, ali na znesek ali na delnice. Ob takšni njeni izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s stopnjo prepričanja ni možno ugotoviti, koliko denarja od prodaje delnic Leka, in če sploh, je zapustnica dala toženki. Vse to ob tem, da so bile tožbene navedbe, da naj bi bilo na knjižici 10.000,00 DEM in da je s temi sredstvi razpolagala toženka. Ta tožbena navedba ni dokazana. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je zapustnica dala toženki darilo 10.000,00 DEM.

10. Delna sprememba sodbe vpliva na odločitev o pravdnih stroških nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Uspeh tožnika v pravdi in vse druge okoliščine primera narekujejo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena ZPP).

11. Toženka je s pritožbo le delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški. Tožnik s pritožbo ni uspel. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 156. členom ZPP.