Jedro

Vnuk najemnika ne spada med njegove ožje družinske člane. Lastnik stanovanja zato po najemnikovi smrti ni dolžan z njim skleniti najemne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora toženka v 60 dneh izprazniti stanovanje št. 4 (v izmeri 53,68 m2) v pritličju hiše v L..., cesta ... 1 ter ga praznega izročiti tožeči stranki.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 9.600,00 SIT (devettisočšeststo) stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1997 do plačila.

Toženkin predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženka izprazniti stanovanje št. 4 v pritličju stanovanjske hiše v L..., cesta ... 1 ter ga praznega izročiti tožnici. V razlogih je navedlo, da je toženka od leta 1982 dalje živela pri pok.

najemnici ter s tem pridobila status uporabnice.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožeča straka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da v najemni pogodbi niso navedeni uporabniki stanovanja. To pomeni, da je v njem živela pok. najemca sama. Tožeči stranki tudi niso bile posredovane pripombe na omenjeno najemno pogodbo, razpolagala pa je tudi s seznamom uporabnikov, ki jih je dobila od matične službe takratnega oddelka za notranje zadeve občine L.... Stanovanjski zakon v 56. čl. nalaga lastniku stanovanja, da mora v primeru smrti najemnika skleniti najemno pogodbo z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. Tožeča stranka bi bila torej dolžna skleniti najemno pogodbo le v primeru, če bi bila toženka omenjena v najemni pogodbi. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) je najemo pogodbo določil kot temelj vseh pravic in obveznosti med najemnikom in lastnikom. To potrjuje tudi določba 58. čl., ki jasno določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, ne da bi z lastnikom sklenila najemno pogodbo, uporablja stanovanje nezakonito. Sodišče prve stonje je torej pri odločanju o tožbenem zahtevku zanemarilo temeljni dokaz-t.j. najemno pogodbo. Razen tega pa si vsi dokazi, na katere opira sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, tudi nasprotujejo.

Skupno jim je le to, da kažejo na neurejenost takratnih državnih evidenc. Iz listinskih dokazov jasno izjaja, da leta 1992 ali ob podpisu najemne pogodbe niso živeli v predmetnem stanovanju vsi tisti, ki so bili navedeni na potrdilu z dne 11.10.1993. Brez pomena je navedba sodišča, da pogodbeni stranki pred podpisom pogodbe nista kontaktirali in tako odpravili očitno napako neusklajenih evidenc državnega organa. Tožeči stranki je bila namreč najemna pogodba vrnjena brez pripomb, čeprav je bila toženka takrat stara 27 let in bi kot študentka medicinske fakultete vsekakor morala biti bolj skrbna pri urejanju stanovanjskih razmerij.

Toženka je odgovorila na pritožbo, pri čemer opozarja, da je tudi s pomočjo uradnih potrdil dokazala, da je v času sklepanja najemne pogodbe kot uporabnica živela v stanovanju ter da je bila ob podpisovanju najemne pogodbe takratna imetnica stanovanjske pravice v bolnišnici in tožeči stranki ni mogla karkoli dodatno pojasniti, še manj pa spreminjati že prej napisano pogodbo. Toženka ob sestavi te pogodbe ni pridobila uradnih podatkov kot navaja, le informativno se je pozanimala. Rezultat teh informacij ni bil uradni podatek pristojnega upravnega organa. Nikakor ne gre za neusklajene evidence državnega organa, toženka pa ne glede na svojo starost ni mogla biti stranka v postopku sklepanja najemne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. SZ namreč v 56. čl. določa, da mora po smrti najemnika stanovanja lastnik skleniti najemno pogodbo z zakoncem najemnika z osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenski skupnosti oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. Če gre torej za družinske člane umrlega najemnika stanovanja, je dolžnost lastnika stanovanja skleniti najemno pogodbo omejena z dvema pogojema: družinski član mora spadati v krog "ožjih družinskih članov", in biti mora naveden v najemni pogodbi. Toženka ne izpolnjuje nobenega od teh pogojev. Ne le, da ni navedena v najemni pogodbi, ampak tudi ni spadala med ožje družinske člane pok.

najemnice. Pojem ožjih družinskih članov definira SZ v 6. čl. Ti so zakonec najemnika ali oseba, s katero najemnik živi v dalj časa trajajoči življenski skupnosti, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki sta jih po zakonu dolžna preživljati. Toženka kot vnukinja pok. najemnice torej ni spadala v krog njenih ožjih družinskih članov. Ker s tožečo stranko (ki je nesporno lastnica stanovanja) ni sklenila najemne pogodbe, in ker take pogodbe tožeča stranka z njo tudi ni dolžna skleniti, gre za nezakonito uporabo stanovanja (58. čl. SZ)). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za izpraznitev stanovanja ugodilo (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Toženka, ki je v pravdi popolnoma propadla mora tako tožeči stranki povrniti njene stroške postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP), ki predstavljajo sodno takso za tožbo in sodbo, odmerjeni pa so v skladu s taksno tarifo (2. odst. 155. čl. ZPP). Glede na to, da je toženka propadla v pritožbenem postopku, je sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, medtem ko o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila