Jedro

Zahtevek, o katerem je pravnomočno odločilo drugostopno sodišče, v tožbi vrednostno ni bil opredeljen. Vrednost tega zahtevka tudi ni bila ugotovljena na način in v rokih iz 40. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta je bila ocenjena šele tik pred zaključkom obravnavanja zadeve (na obravnavi dne 24.2.1997), vendar pa si pravdni stranki na ta način pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva nista mogli zagotoviti (2. odstavek 37. člena , 40. člen, 2. odstavek 186. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje št. 4 v pritličju hiše v L., C. in ga praznega izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 9.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 1997 dalje do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Ni sporno dejstvo, da tožena stranka v najemni pogodbi ni bila vpisana kot družinski član. Ugotovljeno pa je bilo, da je živela skupaj s staro materjo, ki je bila na spornem stanovanju imetnica stanovanjske pravice. Ob pravilni razlagi 6. člena SZ bi moral biti zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je vložila dne 29.9.1995 proti toženi stranki tožbo, v kateri je uveljavljala dva tožbena zahtevka in sicer: - tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja; - tožbeni zahtevek na plačilo obratovalnih stroškov v znesku 97.853,00 SIT.

Uveljavljena tožbena zahtevka sta imela različno dejansko in pravno podlago. Zato bi morala biti že v tožbi navedena vrednost vsakega posameznega zahtevka (2. odstavek 37. člena ZPP).

Glede zahtevka na plačilo obratovalnih stroškov bi bila revizija dovoljena, vendar pa ta zahtevek ni bil predmet odločanja, saj je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, ki se je nanašal na ta tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje (in nato tudi pritožbeno sodišče) je odločalo le o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja. Glede tega zahtevka, katerega predmet ni denarni znesek, pa bi morala biti že v tožbi navedena vrednost spornega predmeta (2. odstavek 186. člena ZPP). Od te, že v tožbi navedene vrednosti, bi bila odvisna tudi dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva (3. odstavek 382. člena ZPP).

Zahtevek, o katerem je pravnomočno odločilo drugostopno sodišče, v tožbi vrednostno ni bil opredeljen. Vrednost tega zahtevka tudi ni bila ugotovljena na način in v rokih iz 40. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta je bila ocenjena šele tik pred zaključkom obravnavanja zadeve (na obravnavi dne 24.2.1997), vendar pa si pravdni stranki na ta način pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva nista mogli zagotoviti (2. odstavek 37. člena , 40. člen, 2. odstavek 186. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP).

Revizija tožene stranke po povedanem ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).