Jedro

Zmotno je stališče tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za naknadno kontrolo carinske deklaracije na podlagi 274. člena CZ/SFRJ, katere posledica bi bil naknaden obračun carinskih dajatev, ampak gre za plačilo carinskih dajatev na podlagi drugega odstavka 50. člena CZ/SFRJ, ki je posledica neizpolnitve zahtevnih pogojev za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zato se tudi pogoji za izpolnjevanje pravice do carinske oprostitve in plačilo carinskih dajatev presojajo po določilih 50. člena CZ/SFRJ in ni mogoče uporabiti določil novega CZ. Po določbi 8. točke 4. člena Pravilnika se v rubriko 8 UCD (carinski zavezanec) vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ/SFRJ carinski zavezanec. Glede na navedeno določbo je torej tožeča stranka z izpolnitvijo polja 8 UCD z navedbo, da je carinski zavezanec, prevzela tveganje, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. ... z dne 12. 9. 2002 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 18. 12. 2000. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 12. 9. 2001 ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana št. ... z dne 16. 4. 1998, s katero je bila tožeča stranka zavezana k plačilu uvoznih dajatev v skupnem znesku 185.896,00 SIT iz naslova carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve za blago, ocarinjeno z uvozno carinsko deklaracijo (UCD) št. ... z dne 25. 5. 1991, CI Terminal A. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno in po zakonu utemeljeno, ko je izdal odločbo, sklicujoč se na določila 19. in 22. člena ter drugega odstavka 50. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju CZ/SFRJ) v povezavi s 182. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ). Iz UCD št. ... z dne 25. 5. 1991, CI Terminal A., je razvidno, da je tožeča stranka za uporabnika A. uvozila 30 kosov jeklenih nosilcev za izdelavo dvigal v skupni vrednosti 27.740,87 DEM z uporabo ugodnosti iz 50. člena CZ/SFRJ. Deklaraciji je bila priložena izjava uporabnika blaga, s katero je le-ta izjavil, da bo uvoženi reprodukcijski material v celoti uporabljen za proizvodnjo blaga za izvoz (dvigala) in da bo skupna vrednost blaga za izvoz najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega reprodukcijskega materiala, ter da bo izdelano blago izvoženo v tujino najpozneje v roku enega leta od dneva prehoda uvoženega blaga čez carinsko črto. Tožeči stranki je bil dne 16. 10. 1995 vročen poziv, da naj dostavi dokaze, da je bilo blago, uvoženo po sporni UCD z naloženo obveznostjo izvoza, dejansko tudi izvoženo.

V odgovoru je tožeča stranka navedla, da je bil repromaterial v obliki končnega izdelka izvožen po izvozni carinski deklaraciji (ICD) št... z dne 14. 12. 1992 CI Javna skladišča A. Iz vpogleda v ICD in tej deklaraciji priloženega računa št... z dne 7. 12. 1992 je razvidno, da se z izvozom po navedeni ICD razdolžujejo le uvozi po UCD št. ... z dne 17. 12. 1991, št. ... ter št. ..., obe z dne 19. 12. 1991, ne pa tudi po sporni UCD. V ugotovitvenem postopku pred organom prve stopnje je bilo tako pravilno ugotovljeno, da po navedeni ICD ni bil izvožen repromaterial, ki je bil uvožen po sporni UCD. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče upoštevati trditve tožeče stranke, da bi lahko uvoz izvedel ob uporabi drugega odstavka 1. točke 50. člena CZ/SFRJ. Rok za izvoz iz omenjene določbe je bil v uporabi le pri uvozu blaga, ki se je uporabljalo pri izdelavi ladij in opreme, pri katerih je proizvodni proces daljši od enega leta. Ob samem uvozu se je vedelo, kakšno blago se bo izdelovalo iz uvoženega repromateriala in se je torej moralo vedeti, koliko časa bo proizvodni proces trajal. Sicer pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je bil proizvodni proces daljši od enega leta, ampak navaja druge razloge (politične razmere v Rusiji), zaradi katerih naj bi bil onemogočen izvoz v roku enega leta. Rok izvoza, predpisan v 1. točki prvega odstavka 50. člena CZ/SFRJ ni podaljšljiv, je prekluzivni rok. Sicer pa so bili tudi poskusi tožeče stranke za podaljšanje roka neuspešni, kar kažejo tudi izdane odločbe carinskega organa. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je prvostopni organ tožečo stranko pravilno zavezal k plačilu uvoznih dajatev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršenja predpisov, zaradi katerih je po njenem mnenju izpodbijani akt ničen. Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja predpise, ki so prenehali veljati s 1. 1. 1996 in je v 182. členu CZ določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996, je moral carinski organ ugotoviti začetek postopka kot konstutivni pogoj za uporabo starih predpisov. Ob tem tožeča stranka opozarja na uporabo 274. člena CZ/SFRJ, ki je določal dveletni rok za naknadno kontrolo carinske deklaracije, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru ta rok potekel dne 25. 5. 1993. Prvo procesno dejanje je bilo opravljeno šele 16. 4. 1998 od nepooblaščene osebe, saj carinskim organom načeljuje predstojnik. To po njenem mnenju pomeni, da so zgolj dejanja predstojnika odločilnega pomena za prekinitev teh zastaralnih rokov. Ker odločbe ni izdala pooblaščena oseba, ni prišlo do prekinitve zastaralnih rokov. Slednje se predvsem nanaša na zastaranje pravice do izterjave carine in ostalih dajatev. Tožena stranka ni ugotovila, s katerim uradnim dejanjem pristojnega organa je pretrgan petletni zastaralni rok iz 56. člena CZ/SFRJ. V drugem odstavku 56. člena CZ/SFRJ je naveden "pristojni organ", kar pomeni, da je pooblaščen organ, ne pa posameznik ali fizična oseba. Zato je po mnenju tožeče stranke postopek za naknadno kontrolo zastaral s potekom dveletnega zastaralnega roka, saj v tem času pooblaščena oseba carinskega organa ni opravila nobenega uradnega dejanja. Ravnanja nepooblaščenih oseb niso relevantna. Tudi ob morebitni uporabi določbe 154. člena novega CZ, ki določa enoletni rok za naknadno kontrolo carinske deklaracije, to prav tako pomeni, da je tudi ta rok že potekel. V spisu obstajata dve odločbi, in sicer UCD št... z dne 25. 5. 1991 in odločba Carinarnice Ljubljana št... z dne 16. 4. 1998, zaradi česar obstaja dvom o začetku postopka. Že carinska deklaracija je izvršilni naslov, zato se tožeči stranki postavlja vprašanje, ali je bila potrebna še ena odločba. Carinarnica tudi ni ugotovila procesnega značaja "izjave", ki jo pod materialno odgovornostjo poda uporabnik blaga, saj z omenjeno izjavo pridobi lastnost stranke, tako imenovana pasivna legitimacija. Ker mora carinarnica ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti, kdo je stranka v postopku, pomeni, da je carinarnica sprejela "izjavo" od uporabnika blaga, s čimer ga je štela za stranko v postopku. Res je tožeča stranka vpisana v rubriki 8 UCD, ampak to po njenem mnenju ne pomeni, da je carinski zavezanec, ker vpis v posamezno rubriko nima konstitutivnega učinka kot pri vrednostnih papirjih. Tožeča stranka se ne strinja s pravnim naziranjem tožene stranke, da je dokazno breme na tistem, ki v postopku nekaj zatrjuje. Izpodbijana odločba je namreč izdana po uradni dolžnosti na podlagi katere carinski organ zatrjuje, da je tožeča stranka carinski zavezanec. Dokaz, da je blago izvoženo v tujino pa mora predložiti uporabnik blaga, saj se je le on zavezal carini s prej omenjeno "izjavo". Tožeči stranki bi torej državni organ moral dokazati lastnost carinskega zavezanca že na podlagi 24. člena CZ/SFRJ brez pomoči derivativnih pravnih norm, ki jih vsebuje Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku, ki obenem določa rubrike carinske deklaracije. Vpis v rubriko 8 UCD nima konstitutivnega pomena za nastanek pravic in obveznosti, temveč le deklarativen, saj je obveznost že nastala na podlagi zakona. Tožena stranka je kršila načelo zakonitosti, ker je izpodbijano odločbo utemeljila na podzakonskih aktih, in sicer na Pravilniku o vlaganju listin v carinskem postopku. Ker poročilo Elektronsko računskega centra ni bilo vročeno tožeči stranki, je s tem kršeno načelo kontradiktornosti in 22. člen Ustave. V pritožbi je tožeča stranka navajala dejstva, dokaze in pravna naziranja, toda tožena stranka je spregledala ponujene dokaze, o pravnih naziranjih pa se sploh ni izjavila, s čimer je bilo po njenem mnenju kršeno načelo zaslišanja stranke. Iz odločbe tudi ni razvidno ime strokovne uradne osebe organa, pooblaščene za dejanja v postopku pred izdajo odločbe v skladu z 39. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86). Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prvostopno in drugostopno odločbo Carinske uprave Republike Slovenije odpravi ter razsodi, da je postopek za obračun in izterjavo carine in ostalih dajatev zastaral oziroma, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter poudarja, da v obravnavani zadevi še ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok, nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 274. člen CZ/SFRJ. Glede na tožbeni ugovor pojasnjuje, da je kot uradna oseba postopek vodila A.A. na podlagi predstojnikovega pooblastila št... z dne 1. 5. 2000. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče je pri ponovni presoji izpodbijane odločbe sledilo stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v svojem sklepu št. I Up ... z dne 2. 4. 2004 in na podlagi 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek, in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) opravilo glavno obravnavo v navzočnosti pooblaščenca tožeče in tožene stranke. Tožeča stranka je na glavni obravnavi posebej izpostavila določila 254. člena CZ/SFRJ in sodbo Vrhovnega sodišča RS št. 113/98 ter v zvezi s tem predlagala, da tožena stranka predloži pooblastilo špediterja za zastopanje tožeče stranke pri uvozu. Tudi pooblastilo z dne 1. 5. 2000 bi moralo biti javno objavljeno v skladu z določili 295. člena ZUP/86, zato je po njenem mnenju neveljavno. Predlagala je, naj sodišče ugotovi, ali je imel podpisnik prvostopne odločbe za izdajo odločbe pooblastilo oziroma kdo je podpisnik, saj podpis ni čitljiv. Poudarila je, da oseba, ki je opravljala naknadno kontrolo carinske deklaracije, za to ni bila pooblaščena, zato ni prišlo do pretrganja zastaralnih rokov. Vztrajala je na stališču, da se CZ/SFRJ ne bi smel uporabiti, ker je carinska deklaracija pravnomočna upravna odločba in bi moral carinski organ uporabiti določbe novega CZ. Tožena stranka je vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče zavrne dokazne predloge kot nepotrebne. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo pooblastilo tožene stranke št... z dne 1. 5. 2000 ter zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje na podlagi že izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno, glede pravno relevantnih dejstev pa niti ni sporno. V upravnem sporu je sodišče pri svoji presoji vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 38. člena ZUS). Prav tako sodišče na dokazne predloge strank ni vezano, lahko pa izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi (2. odstavek 14. člena ZUS).

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče tudi v novem odločanju meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ter soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). V zvezi z obširnimi tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Tožena stranka je pravilno uporabila predpise, to je določbe CZ/SFRJ. V skladu s prehodno določbo 182. člena CZ se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. januarjem 1996, kar je v obravnavani zadevi primer, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zmotno je stališče tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za naknadno kontrolo carinske deklaracije na podlagi 274. člena CZ/SFRJ, katere posledica bi bil naknaden obračun carinskih dajatev, ampak gre po presoji sodišča za plačilo carinskih dajatev na podlagi drugega odstavka 50. člena CZ/SFRJ, ki je posledica neizpolnitve zahtevnih pogojev za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zato se tudi pogoji za izpolnjevanje pravice do carinske oprostitve in plačilo carinskih dajatev presojajo po določilih 50. člena CZ/SFRJ in ni mogoče uporabiti določil novega CZ. Med strankama pa ni sporno, da je bilo po obravnavani UCD uvoženo blago na podlagi 50. člena CZ/SFRJ. Blago se carini na podlagi vložene deklaracije (prvi odstavek 252. člena CZ/SFRJ). Kaj je treba vpisati v deklaracijo, določa 255. člen CZ/SFRJ, natančneje pa Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80, 68/81, 42/83, 52/83, 47/84, 66/84, 72/85, 40/86, 8/87, 85/87, 73/89 in 88/89 in Uradni list RS, št. 52/91, 43/93, 2/94 in 74/94, v nadaljevanju Pravilnik). Med drugimi podatki se v carinsko deklaracijo vpišejo tudi podatki, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. V obravnavani UCD je kot podlaga za uveljavljanje olajšav v polje 24 vpisana šifra 5040, torej je bil uveljavljen uvoz brez plačila carine po 50. členu CZ/SFRJ pod pogojem, da bo skupna vrednost blaga za izvoz najmanj za 50 % večja od vrednosti blaga, izdelano pa bo najpozneje v roku enega leta. Ugotovitev, da navedeni pogoji niso bili izpolnjeni, kar je po prepričanju sodišča odločilnega pomena v obravnavani zadevi, je nesporna, zato je bilo tožeči stranki kot carinskemu zavezancu plačilo carine pravilno naloženo skladno z določbo drugega odstavka 50. člena CZ/SFRJ. Ob tem sodišče še dodaja, da je bilo s carinsko deklaracijo ugodeno zahtevi stranke za uporabo ugodnosti iz 50. člena CZ/SFRJ, s čimer je bil zaključen ta postopek. Po ugotovitvi, da končni proizvodi niso bili izvoženi v določenem času, pa je bil sprožen nov postopek po uradni dolžnosti za obračun dajatev po 50. členu CZ/SFRJ, ki je predmet tega upravnega spora.

Ugovor napačne ugotovitve carinskega zavezanca je po presoji sodišča neutemeljen. Po določbi prvega odstavka 24. člena CZ/SFRJ je carinski zavezanec oseba, na katero glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Po določbi 8. točke 4. člena Pravilnika se v rubriko 8 UCD (carinski zavezanec) vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ/SFRJ carinski zavezanec. Glede na navedeno določbo je torej tožeča stranka z izpolnitvijo polja 8 UCD z navedbo, da je carinski zavezanec, prevzela tveganje, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Ob uvozu blaga je carinski zavezanec nase prevzel poslovno tveganje, saj ni zanesljivo vedel, ali bo uporabnik uvoženega blaga realiziral tudi izvoz blaga. Trditev tožeče stranke, da je bil uvoz odobren na temelju pisne izjave končnega uporabnika blaga, s katero je prevzel obveznost izvoza predelanega blaga, je točna, vendar pa to dejstvo ne izključuje njene, že ob uveljavitvi pogojne oprostitve sprejete obveze, da bo kot carinski zavezanec plačala uvozne dajatve, če uporabnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Stranka, ki je na UCD označena kot carinski zavezanec in v carinskem postopku uveljavlja pravico do oprostitve plačila uvoznih dajatev, namreč položaj carinskega zavezanca obdrži tudi v primeru naknadnega plačila carinskih dajatev. Tožena stranka, pred njo pa organ prve stopnje, je zato tožečo stranko pravilno štela kot carinskega zavezanca. Tožeča stranka v zvezi z zakonitostjo postopka pred izdajo prvostopne odločbe izpostavlja določilo drugega odstavka 254. člena CZ/SFRJ, po katerem mora imeti špediter za vložitev carinske deklaracije pisno pooblastilo carinskega zavezanca oziroma dispozicijo. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je že s samim dejstvom, ko carinski zavezanec špediterju izroči listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za carinjenje blaga, izkazano, da je špedicija pooblaščena za zastopanje carinskega zavezanca. Sicer pa je iz upravnih spisov razvidno, da tožeča stranka v carinskem postopku ni ugovarjala, da špediter nima njenega pooblastila za vložitev obravnavane carinske deklaracije, pač pa je navajala vsebinske razloge za prekoračitev roka za ponoven izvoz blaga. To pa pomeni, da vprašanje, ali je bila špedicija pooblaščena za vložitev carinske deklaracije, v carinskem postopku ni bilo sporno, pač pa je to vprašanje tožeča stranka izpostavila šele na glavni obravnavi. Po določbi 39. člena ZUP/86, ki je bil v uporabi v času odločanja tožene stranke, lahko predstojnik organa pooblasti drugo strokovno uradno osebo organa za dejanja v postopku pred izdajo odločbe. Izpodbijano določbo je podpisal predstojnik organa, zato po presoji sodišča ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da v postopku niso sodelovale pooblaščene osebe. Po pozivu sodišča pa je tožena stranka tudi predložila pooblastilo predstojnika z dne 1. 5. 2000, iz katerega je razvidno, da je imela uradna oseba, ki je vodila pritožbeni postopek, ustrezno pooblastilo ministra za finance, v verodostojnost katerega sodišče ne dvomi, pri čemer morebitna opustitev objave na podlagi 2. odstavka 295. člena ZUP/86 ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Prav tako sodišče ne dvomi, da je imel podpisnik prvostopne odločbe pooblastilo za podpis in izdajo odločbe, ugovori tožeče stranke pa so v tej smeri pavšalni in nedokazani.

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Postopek naknadnega obračuna carinskih dajatev v tej zadevi ni zastaral glede na to, da je enoletni rok za izvoz blaga po ugotovitvi tožene stranke potekel dne 24. 5. 1992 in da je bila tožeča stranka o nerealiziranem izvozu prvič obveščena s strani carinskega organa dne 16. 10. 1995, (kar je razvidno iz povratnice o vročitvi poziva št... ), ter ponovno s pozivom št... z dne 21. 11. 1997, ki ga je tožeča stranka prejela dne 26. 11. 1997. Z navedenima pozivoma, ki ju je po mnenju sodišča šteti za uradna dejanja pristojnega organa za izterjavo carine, je bilo po presoji sodišča pretrgano zastaranje pravice do izterjave carine. Tožeča stranka zmotno meni, da so le dejanja predstojnika odločilnega pomena za prekinitev teka zastaralnih rokov. Pravica do izterjave carine pa zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (prvi odstavek 56. člena CZ/SFRJ), zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine (drugi odstavek), pravica do izterjave carine je v vsakem primeru zastarana, ko poteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (tretji odstavek). Ker ima carinski organ pravico izterjati carino v zgoraj navedenih zastaralnih rokih, se tožeča stranka nepravilno sklicuje na določila 274. člena CZ SFRJ, ki določajo roke za naknadno preverjanje carinske deklaracije, za kar pa, kot je že zgoraj obrazloženo, v tem primeru ne gre. Sodišče razlogov za ničnost izpodbijane odločbe ni našlo.

Kršeno tudi ni bilo načelo zaslišanja stranke in kontradiktornosti postopka, saj je tožeča stranka imela možnost sodelovanja v postopku. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva ugovor, da tožeči stranki ni bilo vročeno poročilo Elektronsko računskega centra, saj je bila tožeča stranka o nerealiziranem izvozu dvakrat obveščena.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.