Jedro

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v novem odločanju po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1346/2002-2 z dne 2.4.2002, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 16.4.1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožečo stranko zavezal k plačilu uvoznih dajatev v višini 185.896,00 SIT iz naslova carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve za blago ocarinjeno z uvozno carinsko deklaracijo (UCD) z dne 25.5.1991. Svojo odločitev je prvostopenjski carinski organ utemeljil na določilu 2. odstavka 50. Carinskega zakona (CZ 1976; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89), ki je določal pogoje za brezcarinski uvoz surovin in reprodukcijskega materiala. Navedeni UCD je tožeča stranka priložila izjavo uporabnika blaga, s katero se je v smislu navedene določbe CZ (1976) zavezal, da bo uvoženi reprodukcijski material v celoti uporabljen za proizvodnjo blaga za izvoz in da bo skupna vrednost blaga za izvoz najmanj za 50% večja od vrednosti uvoženega reprodukcijskega materiala ter da bo izdelano blago izvoženo v tujino najpozneje v roku 1 leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto. Ker tožeča stranka ni razdolžila uvoza po sporni UCD, torej ni izvozila blaga v skladu s pogoji iz izjave uporabnika blaga, ji je prvostopenjski carinski organa zaračunal uvozne dajatve na podlagi 9. točke 19. člena in 9. točke 22. člena CZ (1976).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na obrazložitev tožene stranke in navaja, da gre v obravnavani zadevi za obračun carinskih dajatev na podlagi 2. odstavka 50. člena CZ (1976), ki je posledica neizpolnitve zahtevanih pogojev za oprostitev plačila carinskih dajatev in ne za naknadno kontrolo carinske deklaracije na podlagi 274. člena CZ (1976). Za izvedbo carinskega postopka so bili pravilno uporabljeni predpisi CZ (1976), saj se glede na prehodno določbo 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa, upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Po presoji sodišča prve stopnje pogoji za brezcarinski uvoz niso bili izpolnjeni, zato je bilo carinskemu zavezancu pravilno naloženo plačilo carinskih dajatev. Zavrača navedbe tožeče stranke o tem, da ni bilo pravilno ugotovljeno, kdo je carinski zavezanec, saj status carinskega zavezanca izhaja iz vpisa v polje 8 UCD, kamor se je tožeča stranka vpisala. Četudi je bil uvoz dovoljen na podlagi izjave uporabnika blaga, s katero je prevzel obveznost izvoza predelanega blaga, to ne izključuje njene ob uvozu sprejete zaveze, da bo kot carinski zavezanec plačala uvozne dajatve, če uporabnik svoje obveze ne bo izpolnil. V zvezi z ugovorom, da špediter ni imel pooblastila za vložitev carinske deklaracije, sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da tega vprašanja tožeča stranka v carinskem postopku ni izpostavljala in zato ni bilo sporno. Poleg tega se strinja s stališčem tožene stranke, da je pooblastilo špediterju dano, ko carinski zavezanec izroči špediterju listine, ki so potrebne za carinjenje. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na pooblastilo uradne osebe, ki je vodila upravni pritožbeni postopek, navaja, da je bilo ustrezno pooblastilo predstojnika organa, ministra za finance, predloženo in sodišče ne dvomi o njegovi verodostojnosti, morebitna opustitev objave pooblastila pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Prav tako sodišče prve stopnje ne dvomi, da je imel podpisnik prvostopenjske odločbe pooblastilo za podpis in izdajo odločbe. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja, saj so tek zastaralnih rokov pravočasno prekinili pozivi carinskega organa k razdolžitvi po sporni UCD. Tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine (2. odstavek 56. člena CZ 1976). Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, prav tako pa sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za ničnost odločbe tožene.

Tožeča stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in zatrjuje kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Meni, da se sodišče prve stopenj ni izreklo o specialnem dvoletnem roku, ki je v 274. členu CZ (1976) določen za naknadno preverjanje carinske deklaracije, ki bi moral biti, namesto splošnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ (1976) upoštevan v obravnavanem primeru. Vztraja pri stališču iz tožbe, da lahko tek zastaralnega roka pretrga le dejanje predstojnika organa. Meni, da je carinska deklaracija upravna odločba, ki je postala pravnomočna, kar pomeni, da je bil postopek končan, in bi se v smislu 182. člena CZ (1995) morale uporabiti določbe CZ (1995). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da mora prevzeti breme plačila carinskih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti ne izpolnil. Pasivno legitimiran bi moral biti uporabnik blaga, ki je podal izjavo, na podlagi katere je bil dovoljen izbrani carinski postopek. Vpis v rubriko št. 8 UCD, kamor se vpisuje carinski zavezanec, nima konstitutivnega učinka, ampak le deklarativnega. Tožena stranka bi morala pasivno legitimacijo tožeče stranke izvesti iz zakona, brez uporabe Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Pravilnik; Uradni list SFRJ, št. 71/80, 68/81, 42/83, 52/83, 47/84, 66/84, 72/85, 40/86, 8/87, 85/87, 73/89, 88/89 in Uradni list RS, št. 52/91, 43/93, 2/94, 74/94), saj podzakonski predpis ne more nalagati obveznosti, če te niso določene v zakonu. Navaja, da so bila poročila Elektronsko računskega centra in pozivi o predložitvi dokazov o izpolnitvi izvoznih obveznosti predložena le uporabniku blaga, ne pa tudi tožeči stranki, zaradi česar je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vloženo pritožbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tudi po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je carinski organ po ugotovitvi, da ni izpolnjena obveznost iz 50. člena CZ (1976) oziroma 53. člena v prečiščenem besedilu CZ (1976) (CZ 1990; Uradni list SFRJ, št. 34/90), odločil pravilno, ko je tožeči stranki kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine in ostalih carinskih dajatev. CZ (1990) namreč v 2. odstavku 53. člena (oziroma CZ 1976 v 50. členu) določa, da se v primeru, če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in rokih, določenih v 1. odstavku tega člena, plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko preteče rok za izvoz, oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred upravnimi organi in sodiščem prve stopnje, blago, uvoženo po sporni UCD, ni bilo izvoženo, zaradi česar je, glede na določbo 9. točke 1. odstavka 19. člena CZ (1990) (oziroma 19. člena CZ 1976) obveznost plačila carine za to blago nastala dne 24.5.1992, torej 1 leto po prehodu blaga čez carinsko črto. Takšen obračun carinskih dajatev predstavlja obračun zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz (2. odstavek 53. člena CZ 1990 oziroma 50. člen CZ 1976) in ne gre obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990) (oziroma 277. člena CZ 1976). Zato ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na roke, ki jih CZ (1990) (oziroma CZ 1976) v navedenem členu postavljala za poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu.

Za obračun carinskih dajatev v obravnavanem primeru veljajo splošni zastaralni roki iz 1. odstavka 59. člena CZ (1990) (oziroma 1. odstavka 56. člena CZ 1976), ki določa, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine, pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Glede na to, da je carinski dolg nastal dne 24.5.1992, so tek zastaralnega roka pravočasno pretrgali pozivi carinskega organa (z dne 14.10.1995 in 21.11.1997), ki tudi po presoji revizijskega sodišča predstavljajo uradna dejanja pristojnega organa za izterjavo carine (2. odstavek 59. člena CZ 1990 oziroma 2. odstavek 56. člena CZ 1976), s katerimi se pretrga tek zastaralnega roka. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da niso le dejanja predstojnika odločilnega pomena za prekinitev teka zastaranja. Prvostopenjske carinske odločbe pa so po podatkih iz upravnih spisov postale izvršljive pred potekom absolutnega zastaranje.

Revident tudi neutemeljeno nasprotuje uporabi določb CZ (1990) oziroma CZ (1976). CZ (1995), ki je sicer veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe, je namreč v 182. členu določal, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Carinski postopek v obravnavanem primeru je bil nedvomno začet pred navedenim datumom, in sicer ko je carinski organ sprejel carinsko deklaracijo in odobril izvedbo zahtevanega carinskega postopka uvoza surovin in reprodukcijskega materiala brez plačila carine iz 53. člena CZ (1990), (oziroma 50. člena CZ 1976). Postopek tudi ni bil zaključen pred 1.1.1996 (datumom iz 182. člena CZ 1995), saj revident ni izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga izbran postopek, ker v 1 letu od prehoda blaga čez carinsko črto le-tega ni ustrezno izvozil v tujino.

Res je, da zavezanca za plačilo carine lahko določi le zakon. CZ (1990), (oziroma CZ 1976) ga določa v 1. odstavku 24. člena, po katerem je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Pravilnik, katerega uporabi nasprotuje revident, pa daje le navodila za izpolnitev UCD in ne določa, kdo je lahko carinski zavezanec. Status carinskega zavezanca v posameznem primeru izhaja iz vpisa v ustrezno polje UCD, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v UCD vpisana kot carinski zavezanec, pa niti ni sporno.

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožeči stranki s pozivom, da dostavi dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Zato v reviziji ponovljen tožbeni ugovor o kršitvi določbe 3. odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ni utemeljen, kot tudi ne ugovor kršitve določbe 22. člena Ustave RS.

Drugi ugovori, vključno ugovor kršitve 25. člena Ustave RS, so po presoji revizijskega sodišča pavšalni, zato se do njih ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.