Jedro

Ugotovljena vsebina pogodbe o ari ustreza abstraktnemu opisu predpogodbe iz prvega odstavka 33. člena OZ. V trenutku vknjižbe hipoteke v zemljiško knjigo tožeča stranka še ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ki je predmet izvršbe in predvsem še ni razpolagala z overjenim razpolagalnim delom pravnega posla (overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom skladnim z določbama 23. člena SPZ in 41. člena ZZK-1). Nenazadnje sta pogodbeni stranki že po zaznambi sklepa o izvršbi in vpisu zastavne pravice sklenili glavno pogodbo v obliki sodne poravnave.

Res načeloma v izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica nima prednosti pred pričakovano lastninsko pravico, vendar le, če je ta pridobljena s potrebnim razpolagalnim pravnim poslom. Pričakovana pravica oziroma lastninska pravica v pričakovanju pomeni takšen pravni standard, da je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi „perfektnega“ zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla. Le formalno in vsebinsko tako izpolnjeni pogoj pomeni pravico, ki preprečuje izvršbo.

Dobra vera upnika glede izvenknjižnih okoliščin povezanih z lastninskim stanjem nepremičnine v trenutku vpisovanja neposlovnih - prisilnih hipotek ni pomembna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38656/2008 z dne 11. 8. 2008, na nepremičnino z identifikacijsko številko 6.E, vpisano pri podvložku št. 756/6 k. o. ..., nedopustna in se ta izvršilni sklep v tem delu razveljavi in izvršba ustavi, ter na povrnitev stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je dogovor o ari akcesoren, in veljaven le, če je sklenjen hkrati s sklenitvijo pogodbe, v zvezi s katero sta se stranki dogovorili za aro. Dana ara dokazuje, da je bila pogodba med strankama že sklenjena. S pogodbo o ari je bila torej sklenjena tudi kupoprodajna pogodba, kar sicer izhaja tudi iz vsebine pogodbe o ari. Na pogodbo je tožnica opozorila že v tožbi, povzemala vsebino določb pogodbe, jo predložila kot dokaz in so zato navedbe sodišča druge stopnje, da gre za pritožbene novote, napačne. Sklicuje se na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah, da je dne 14. 11. 2005 s K. d.o.o. sklenila pogodbo o prejemu are, v kateri je bilo dogovorjeno, da je predmet pogodbe prodaja in nakup stanovanja, da bo nepremičnina izročena v posest najkasneje do 20. 12. 2005, koliko znaša kupnina z upoštevanjem vseh predčasnih plačil, nadalje da je tožnica vsa upravičenja, ki vsebinsko izhajajo iz lastninske pravice (posest, dejansko uporabo), pridobila in izvrševala na podlagi pravnega posla z zemljiškoknjižnim lastnikom pogodbe o prejemu are. Namen strank tudi ni bil v sklenitvi predpogodbe, temveč direktno v sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dodatno utrdili z izročeno aro in v dogovoru, da bo prodajalec do 20. 2. 2006 sklenil ustrezno kupoprodajno pogodbo v skladu z ZVKSES ter jo notarsko overil. Sklenjen je bil torej zavezovalni pravni posel z odložnim pogojem, po njegovi izpolnitvi naj bi bil sklenjen še razpolagalni pravni posel, to je izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnico, kar pa je prodajalec odklonil. Sklenjena prodajna pogodba pa je bila s strani tožnice v celoti izpolnjena. Tudi če bi šlo za predpogodbo, je treba opozoriti na teorijo realizacije. V konkretnem primeru je bila pogodba realizirana, kupnina je bila plačana, nepremičnina pa izročena v posest, saj je tožnica sama nadaljevala z izgradnjo stanovanja. Naslov pogodbe ne spreminja materialnopravnega razmerja, ki je določeno s konkretnimi pogodbenimi določili. V skladu z odločbo VS RS II Ips 385/2009 ni pomemben naziv listine, pač pa vsebina. Vsebine listine tudi ne pogojuje okoliščina, da je tožnica nato s tožbo zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe, namesto zgolj izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-438/04 z dne 6. 7. 2006; v tej zadevi je bilo pomembno dejstvo, „da se tretji niso mogli vpisati v zemljiško knjigo in pridobiti lastninske pravice na posameznih stanovanjih“. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, kjer je zavzeto stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepov o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Višje sodišče je argumentom sodišča prve stopnje še dodalo, da je bila dne 9. 11. 1999 v zemljiško knjigo vpisana zaznamba sklepa o izvršbi, s čimer je upnik pridobil pravico poplačila iz nepremičnine, tudi če bi pozneje kdo drug na isti nepremičnini pridobil lastninsko pravico. V tem delu obrazložitev ni ustavno sporna, vendar pa je sodišče ta razlog navedlo le kot splošno ugotovitev, ne da bi ugotavljalo, kaj to pomeni v posameznih konkretnih primerih. Sklep je bil namreč zaznamovan dne 9. 11. 1999, kupoprodajne pogodbe pa so bile sklenjene, kot sodišče samo ugotovi in navede v obrazložitvi, med leti 1996 in 2000.“ Dejstva in dokazi so v obeh sodbah ocenjeni selektivno in pomanjkljivo. Izostala je vsebinska presoja pravnega posla, sklenjenega ob sklenitvi pogodbe o ari, kot tudi presoja realizacije takšnega pravnega posla. Sodišče namreč ne more zgolj zaključiti, da je šlo za fazo pogajanj (prvostopenjska sodba), ali da je bil predmet zgolj prihodnja sklenitev ustrezne pogodbe (drugostopenjska sodba), ne da bi takšno stališče obrazložilo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in izvedenimi dokazi.“ Dokazna ocena ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov mora biti opravljena v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sicer je takšna odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka (prvi odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je tožnica svoje pravice iz pogodbe o ari pravočasno zavarovala z vložitvijo tožbe zoper prodajalca. Tožba je bila vložena že dne 4. 7. 2007, torej več kot eno leto preden je tožena stranka vknjižila prisilno hipoteko. Ustavno in Vrhovno sodišče sta se že večkrat izrekli, da so tudi zahtevki lahko zajeti kot del pravice do zasebne lastnine, kar potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pojem upravičenega pričakovanja je v smislu 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ESČP prvič omenilo v primeru Pine Valley Developments Ltd. in drugi proti Irski (29. 11. 1991, Series A no. 222, p. 23). Drugi vidik upravičenega pričakovanja izhaja iz primera Pressos Compania Naviera S.A. in drugi proti Belgiji (20. 11. 1995). Po praksi ESČP pravica do zasebne lastnine ne zajema pravice do pridobitve lastnine kot take (pri tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-77/04, in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 924/2008). Pravica do zasebne lastnine zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, bistveni elementi svobode pa pomeni tudi razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s tako imenovanimi pričakovanimi pravicami. Pritožnik se torej lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine tudi v primeru, ko izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev (odločba Ustavnega sodišča RS Up-591/10). Tožnica mora torej izkazati upravičeno pričakovanje, da bo z zahtevkom uspela. V konkretnem primeru se je imela pravico zanesti na to, da bo imel pravni akt, zaradi katerega je prevzela denarno obveznost in jo tudi v celoti izpolnila, pravno veljavne učinke že od sklenitve dalje. V tem primeru utemeljeno oziroma upravičeno pričakovanje temelji na razumno upravičenem zaupanju v pravni akt, ki ima trdno zakonsko podlago in vpliva na lastninsko pravico. Takšno pričakovanje izhaja iz sklenjene sodne poravnave. Odločilno je torej, da je bila v času vknjižbe prisilne hipoteke tožba že vložena. Žal razmere na naših sodiščih ne omogočajo ustavno zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku in je zato do prvega naroka minilo dve leti od vložitve tožbe. Do dejstva, da je tožnica hkrati z vložitvijo tožbe predlagala tudi izdajo začasne odredbe in da je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2061/2007 z dne 12. 7. 2007 prodajalcu prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine v korist tožnice, se sodišči nista opredelili. Pomembna je tudi dobrovernost oziroma nedobrovernost upnika. Tožena stranka je ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je bila seznanjena, da dejansko stanje lastništva nepremičnine ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju, ter da se tožnica poskuša vknjižiti v zemljiško knjigo, oziroma ko je kljub temu, da je vedela za obstoj izvenknjižnih pravic tretjih, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice. Takšen zaključek izhaja tudi iz dejstva, da lahko pridobitelj nepremičnine v primeru, če bi odsvojitelj nepremičnino obremenil s hipoteko, sodno varstvo zoper hipotekarnega upnika uveljavlja z izbrisno tožbo in zato ni razloga, da bi bilo pravno varstvo odvisno od pridobitve hipoteke. Tožnica je v predmetnem postopku ponudila dokaze, da je tožena stranka ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je vedela, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju in čeprav ji je bilo znano, da je nepremičnino kupila tožnica, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice, zaradi česar je tako pridobljena zastavna pravica neveljavna. Tožena stranka je kljub vedenju, da je pravdni postopek v teku, izrabila pravice ter uporabila v ZIZ predvidene institute, zgolj s ciljem škodovati tožnici in doseči poplačilo svoje terjatve. Dolžnost vsake stranke je vestna in poštena uporaba pravic. Ravnanje tožene stranke je nepošteno, in se na dobro vero ne more sklicevati ter načelu zaupanja v zemljiško knjigo ni mogoče dati prednosti. Sodišči se do navedb in dokazov v zvezi z vedenjem tožene stranke, da ima tožnica na predmetni nepremičnini pravico, ki preprečuje izvršbo, nista opredeljevali. Tožnica pa je navedla, da jo je ob prevzemu nepremičnine v posest seznanila takoj naslednji dan po podpisu pogodbe o ari, kar je dokazovala s kopijo gradbenega dnevnika, s toženo stranko se je osebno srečala tudi dne 12. 12. 2005, ko ji je v stanovanju dvignilo parket. Tožena stranka je ves čas posesti tožnice vstopala v stanovanje v okviru del in nalog, ki jih je izvajala. V sklopu IV. gradbene faze je bilo treba opraviti še določena dela, pred tehničnim pregledom odpraviti pomanjkljivosti, prav tako pa je ves čas nadzorovala dela, kot vodja gradbišča, ki spadajo v sklop V. gradbene faze in ki jih je izvajala tožnica sama, nekatera celo s pomočjo delavcev, zaposlenih pri toženi stranki.

Že v letu 2006, pred prvim tehničnim pregledom za posamezno stanovanje, je sestavila seznam pomanjkljivosti napak in nedokončanih del. Seznam je izobesila na vhodna vrata stanovanj, pri čemer je na vsak seznam navedla priimek lastnika stanovanja. Znan ji je bil tudi zaplet med prodajalcem in njo, saj je tožnico ob tehničnem pregledu celo miril. Že zaradi izvajanja osnovnih del in nalog je vedela, kdo je tožnica in s kakšnim namenom je na gradbišču oziroma v objektu in predmetnem stanovanju. O tem bi lahko izpovedali predlagani lastniki stanovanj. Tožnica je tudi opozorila, da tožena stranka ob vložitvi izvršbe očitno ni preverjala morebitnega lastništva nepremičnin, temveč je izvršbo predlagala načrtno, čeprav je vedela, da je v sodnem sporu s prodajalcem. Zemljiškoknjižni lastnik stanovanja pri sosednjih objektih je bil v času vložitve izvršbe K., d. o. o., pa vendar tožena stranka tistega stanovanja ni zajela v svoji izvršbi in je še sedaj njena last. Tožnica je med postopkom opozorila tudi na vprašanje resničnosti upniško-dolžniškega odnosa. Šlo je za skupno delovanje v smeri oškodovanja tožnice, saj njuno poslovno sodelovanje pred izgradnjo objekta ni bilo končano, temveč sta sodelovala kot izvajalec del in investitor najmanj še pri izgradnji treh blokov. Primerjava položaja tožnice na eni strani in tožene na drugi strani pokaže, da pomeni za tožnico izguba nepremičnine, v kateri prebiva skupaj s svojim enoletnim sinom, večjo izgubo, kot pomeni za toženo kot upnice izjalovitev pričakovanja, da bo dobil poplačano svojo terjatev. Hipoteka znaša praktično celotno vrednost nepremičnine, ki pa bi bila v izvršilnem postopku verjetno prodana precej pod ocenjeno vrednostjo, in niti toženec ne bi dobil poplačane svoje terjatve v celoti. Pomembna je tudi okoliščina, na kakšen način je vsaka izmed strank sodno uveljavljala svojo terjatev. Tožnica je namreč morala terjatev vsebinsko izkazati, medtem ko je tožena izkoristila zakonsko možnost, ki ji jo dopušča COVL, kjer ni podan vsebinski preizkus predloga za izvršbo. Če bi se od tožene stranke kot upnice terjala enaka procesna aktivnost kot od tožnice, s svojim zahtevkom ne bi uspela, tožnica pa bi lahko učinkovito branila svoje pravice, tako pa se njena pravica izkaže za popolnoma izvotljeno. Opozarja tudi na svojo prizadevnost in skrbnost pri prizadevanjih za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tožnica je s prodajalcem sklenila pogodbo, izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti, plačala celotno kupnino, nepremičnino prevzela in dogradila, večkrat pozvala prodajalca, da ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis v zemljiško knjigo, ko pa je ugotovila, da se prodajalec temu delu pogodbene obveznosti izmika, je zaradi varstva svojih pravic vložila tožbo, izposlovala prepoved odtujitve in obremenitve in končno dosegla, da se je lahko vpisala v zemljiško knjigo kot izključni lastnik nepremičnine na podlagi sodne poravnave. Neutemeljeno je zato poudarjanje tožničine skrbnosti in zatrjevanje njene krivde, da do vpisa ni prišlo.

4. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek procesne narave, da sodišči nista dokazno ocenili vsebine pogodbe o ari, ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi celovite dokazne presoje vsebine pogodbe ugotovili, da sta tožeča stranka kot kupka in dolžnik kot prodajalec sklenila „pogodbo o plačilu are“, v kateri so sicer določeni vsi bistveni elementi kupoprodajne pogodbe (predmet, cena, rok plačila in izročitve ter zemljiškoknjižno dovolilo), vendar pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo kupoprodajna pogodba šele sklenjena, ter kasneje še notarsko overjena, izpolnitev tega pogoja pa je predstavljala bistveno sestavino pogodbe, saj je bil določen tudi rok za izpolnitev teh obveznosti – do najkasneje 20. 2. 2006. Sodišči se torej tudi nista osredotočili le na sam naslov pogodbe, kot poskuša zmotno prikazati revidentka, temveč prav nasprotno – izključno - na njeno vsebino in je zato tudi revizijsko sklicevanje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 385/2009 z dne 19. 1. 2012 neutemeljeno. Revidentki torej ni mogoče pritrditi, ko z navedenim očitkom uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna formalna dokazna presoja).

7. Opisane dejanske ugotovitve sodišč pa imajo prav takšne pravne posledice, kot so ugotovljene tudi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. Pomenijo, da v trenutku vknjižbe hipoteke v zemljiško knjigo tožeča stranka še ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ki je predmet izvršbe, in kot v reviziji celo sama ugotavlja, predvsem še ni razpolagala z overjenim razpolagalnim delom pravnega posla (overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom skladnim z določbama 23. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Nenazadnje pa sta pogodbeni stranki nato – že po zaznambi sklepa o izvršbi in vpisu zastavne pravice - sklenili glavno pogodbo v obliki sodne poravnave (nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravna ocena pogodbe, kot jo podaja sodišče druge stopnje - da gre le za predpogodbo in ne že za glavno – kupoprodajno pogodbo, je torej materialnopravno pravilna. Ugotovljena vsebina pogodbe o ari ustreza abstraktnemu opisu predpogodbe iz prvega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(1)

8. Tudi nadaljnji pravni zaključki sodišča druge stopnje so pravilni. Sklenitev ne le zavezovalnega temveč tudi razpolagalnega dela pravnega posla, kot je kupoprodajna pogodba za nepremičnino (z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom), je upoštevaje ustaljeno prakso Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče druge stopnje, pogoj za to, da ima tretji – pridobitelj nepremičnine - prednost pred upnikom, ki predlaga izvršbo na tako pridobljeno nepremičnino.(2) Zato se revidentka neutemeljeno sklicuje na teorijo realizacije pogodbe – zgolj v njenem zavezovalnem delu, ker naj bi nepremičnino prevzela v posest in plačala kupnino. Podobno je neutemeljeno tudi njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005. Res načeloma v izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica nima prednosti pred pričakovano lastninsko pravico, vendar le, če je ta pridobljena s potrebnim razpolagalnim pravnim poslom, kot sicer obširno materialnopravno pravilno obrazlaga tudi sodišče druge stopnje, in ne le, kot v konkretnem primeru, ko je v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke ostala oprta - na formalni ravni na predpogodbo (zavezovalni pravni posel), ter na dejanski ravni - na le še realizirani zavezovalni pravni posel. Pričakovana pravica oziroma lastninska pravica v pričakovanju pomeni torej takšen pravni standard, da je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča direktno na podlagi „perfektnega“ zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla. Le formalno in vsebinsko tako izpolnjeni pogoj pomeni pravico, ki preprečuje izvršbo.

9. Nadalje zato tudi niso pravno upoštevna, sicer obširna revizijska navajanja o pomenu dobrovernosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke, ki naj bi že pred zaznambo sklepa o izvršbi in vpisu zastavne pravice zaradi svoje prisotnosti in srečavanj s tožečo stranko na samem gradbišču (glej zgoraj povzete obširne revizijske navedbe) vedela za okoliščine pridobivanja lastninske pravice s strani tožeče stranke. Stališče, da tudi dobra vera upnika glede izvenknjižnih okoliščin povezanih z lastninskim stanjem nepremičnine v trenutku vpisovanja neposlovnih - prisilnih hipotek ni pomembna, je zavzeto v ustaljeni sodni praksi, prav tako obširno citirani tudi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje.(3)

10. Enako pravno neupoštevna v tem sporu so tudi obširna revizijska sklicevanja na prizadevanja tožeče stranke, da s sklenitvijo glavne kupoprodajne pogodbe in vpisom lastninske pravice pravočasno realizira pogodbo o ari ter na njeno procesno aktivnost v drugem pravdnem postopku, v katerem je šele dosegla sklenitev takšne glavne pogodbe, vključno s sklicevanjem na okoliščino, da je tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe vložila že pred zaznambo sklepa o izvršbi in da je bil pred tem prav tako v drugi pravdi izdan sklep o začasni odredbi na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Te procesne aktivnosti torej niso bile takšne, da bi lahko vplivale na procesno ravnanje tožene stranke, ki si je pravočasno – še pred sklenitvijo pogodbe v okviru sodne poravnave zagotovila pravico do prisilne izterjave na podlagi vknjižene zaznambe sklepa o izvršbi in vknjižbe hipoteke (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). K za to pravdo pravno nepomembnim dejstvom je podobno treba uvrstiti še v reviziji zatrjevane okoliščine, da sodišče v drugi pravdi ni prej odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe in da upniki v postopkih za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine lahko na hiter način dosežejo izdajo sklepa o izvršbi, sodni spori v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnih poslov pa potekajo bistveno bolj zapleteno in počasneje. Tudi potek oziroma hitrost posameznih drugih sodnih postopkov sta zatrjevani empirični okoliščini, ki nista takšni, da bi lahko imeli pravno logične učinke za ta spor.

11. Tudi ni pravno upoštevno sklicevanje na pričakovano pravico oziroma upravičeno pričakovanje, in v tej zvezi na odločbi ESČP v zadevah: Pine Valley Developments Ltd in drugi proti Irski in Pressos Compania Naviera S.A in drugi proti Belgiji.(4), kot tudi ne na v reviziji citirani odločbi Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki omenjata ta pojem s sklicevanjem na navedeni odločbi. Omenjeni odločbi ESČP najprej niti ne rešujeta podobne situacije, kakršna je sporna, in nista uporabljivi za presojo pravnega standarda pričakovane lastninske pravice oziroma upravičenega pričakovanja v konkretnem primeru. Tožničino pričakovano (lastninsko) pravico pa je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ni pa ji pravilno - upoštevaje tudi citirano ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča - dalo prednosti, ker ni dosegla zgoraj obrazloženega standarda oz. potrebne ravni utemeljene na podlagi overjenega zavezovalnega pravnega posla, ki bi – kot že pojasnjeno - lahko šele predstavljal podlago za zemljiškoknjižno pridobitev lastninske pravice pred zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi. Le na takšen način oziroma na takšni ravni dosežena pričakovana pravica bi lahko tudi izključila absolutnost učinkov zemljiškoknjižnega vpisa in načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige, na kar se še sklicuje revizija.

12. Prav tako ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 438/04 z dne 6. 7. 2006, v kateri je bila obravnavana situacija, ko vknjižba etažne lastnine pravno ni bila mogoča. V konkretnem primeru ne gre za zatrjevanje pravne ovire, ki bi tožeči stranki absolutno preprečevala pravočasno vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, temveč ob povedanem za povsem drugačne dejanske okoliščine, ki se nanašajo na medsebojno razmerje tožeče stranke in dolžnika - tretje osebe (na nasprotovanje realizaciji predpogodbe oz. pogodbe o ari s strani prodajalca, zaradi česar je morala tožeča stranka doseči sklenitev pogodbe in posledično zemljiškoknjižni vpis v pravdnem postopku, torej za okoliščine na strani tožeče stranke in ne upnika - tožene stranke, ki tudi v takšnih primerih, kot je sporni, uživa varstvo, ki mu ga daje v izvršbi „pravočasno“ prisilno vpisana zastavna pravica).

13. Tožničina revizija torej ni utemeljena, in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): „Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.“ Op. št. (2): Primerjaj na primer: Odločba Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 in odločbe Vrhovnega sodišča: Sodba II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, Sklep II Ips 924/2008 z dne 5. 4. 2012, Sodba II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, Sodba II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012, Sklep II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, Sodba in sklep II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014. Op. št. (3): Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča: Sodba II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, Sklep II Ips 924/2008 z dne 5. 4. 2012, Sodba II Ips 132/23009 z dne 12. 7. 2012, Sodba II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012, Sklep II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012. Op. št. (4): Obe odločbi objavljeni v elektronski bazi Evropskega sodišča za človekove pravice: HUDOC.