Jedro

Iz drugega odstavka 73. člena ZDR ne izhaja, da delodajalec prenosnik v enem letu po prevzemu, če obstajajo zakonski razlogi, delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Obveznost spoštovati določila kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, ne posega v pravico delodajalca prevzemnika, da v primeru obstoja ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 2. 2009, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje po preteku 45-dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in še vedno traja, za vrnitev tožnika nazaj na delo, za izplačilo vseh zapadlih plač in ostalih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter za vpis v matično evidenco pri ZPIZ za čas od vključno 25. 3. 2009 dalje. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je tožena stranka pri izbiri upoštevala sprejete kriterije in zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ne preprečuje delodajalcu prevzemniku, da delavcem, če za to obstajajo zakonski pogoji, odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da določba drugega odstavka 73. člena ZDR delavcu, ki je bil prevzet na delo k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dela dejavnosti, ne zagotavlja zaposlitve pri prevzemniku najmanj eno leto.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Ne strinja se z argumentacijo sodišč druge in prve stopnje glede pomena drugega odstavka 73. člena ZDR. Razlaga, kot sta jo sprejeli sodišči, po njegovem mnenju dopušča možnost zlorabe, ker lahko prenosnik prevzemniku, ki je na primer tik pred stečajem, prenese delavce, ki jih lahko prevzemnik že naslednji mesec odpusti. Če sta sodišči menili, da je določba drugega odstavka 73. člena ZDR nejasna, bi jo morali razlagati v korist delavca. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih razlogov, in sicer do navedbe, da je tožena stranka tožnikovo delovno uspešnost ugotavljala za mesec januar 2009, ko zaradi zimske sezone sploh ni delal, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana v začetku februarja 2009, in do navedbe, da je delodajalec prenosnik tožniku zagotavljal zaposlitev pri toženi stranki še eno leto, pa tega tožena stranka ni upoštevala. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Očitek bistvene kršitve je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP presodilo navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena. V zvezi z oceno delovne uspešnosti sicer res ni navedlo ničesar, vendar pa glede na to, kakšna je bila pritožbena navedba, le ta ni bila odločilnega pomena. V pritožbi je namreč tožnik toženi stranki očital, „da si je privoščila zavajanje sodišča s podatki o delovni uspešnosti, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen zgolj en mesec, ko je že dobil odpoved in v tem mesecu sploh ni delal zaradi zimskih razmer.“ Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo in na katere je bila odločitev oprta pa izhaja, da je tožnika ocenjeval nadrejeni A. T., ki je njegovo delo poznal, saj je bil njegov vodja več kot dve leti, kar pomeni, da ocena delovne uspešnosti ni zajemala le enomesečnega dela pri toženi stranki. V zvezi s to bistveno ugotovitvijo sodišča prve stopnje pritožba ni navajala ničesar. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo oziroma ni zavzelo stališča do navedbe, da je delodajalec prenosnik zagotavljal tožniku zaposlitev pri toženi stranki še eno leto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bivši delodajalec prenosnik tožniku ni zagotavljal zaposlitve pri prevzemniku še eno leto po prevzemu (tretji odstavek na peti strani obrazložitve), v zvezi s to dejansko ugotovitvijo pa pritožba prav tako ni vsebovala ničesar.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje, predvsem pa sodišče prve stopnje, sta pravilno razložili določbo drugega odstavka 73. člena ZDR, po kateri mora pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, delodajalec prevzemnik v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Iz te določbe ne izhaja, da delodajalec prenosnik v tem obdobju, če obstajajo zakonski razlogi, delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Obveznost spoštovati določila kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, ne posega v pravico delodajalca prevzemnika, da v primeru obstoja ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika in zakon za te primere zato ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku, so revizijske navedbe, da tožnik ne bi pristal na zaposlitev pri toženi stranki, če bi vedel, da mu zaposlitev vsaj za eno leto ni zagotovljena, brezpredmetne. Do prenosa pride neodvisno od volje delavca, zato njegov pristanek ni potreben. V primeru, če se ne strinja s prenosom, delavec lahko prehod le odkloni (peti odstavek 73. člena ZDR); v tem primeru ne zadrži zaposlitve pri delodajalcu prenosniku, ampak mu delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

9. Obstoj poslovnega razloga pri toženi stranki je bil ugotovljen, zato je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.