Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, le zato ker jo je tožena stranka kot delodajalec prevzemnik podala pred potekom enega leta od spremembe delodajalca, ker ZDR v 73. členu ne določa, da v tem roku delavcu, ki je bil prevzet, ne bi bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2009 nezakonita, posledično je zavrnilo tudi ugotovitev, da tožniku delovno razmerje po preteku 45-dnevnega roka od vročitve, to je 24. 3. 2009, ni prenehalo in mu še vedno traja. Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo in izplačilo vseh zapadlih plač in ostalih prejemkov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter zahtevek za prijavo v zavarovanje pri matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenija od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka dokazala, da je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pri tem je sodišče štelo, da 2. odstavek 73. člena ZDR delodajalca prevzemnika ne zavezuje, da mora imeti še najmanj eno leto zaposlenega prevzetega delavca. Z navedenim stališčem se tožnik ne strinja. Tožena stranka je tožnika 1. 1. 2009 prevzela od gospodarske družbe G. d.d., tožniku je prenehalo delovno razmerje zaradi spremembe delodajalca in prevzemnik je bil tožniku dolžan zagotavljati tudi vse pravice in obveznosti, ki gredo prevzetemu delavcu po kolektivni pogodbi, ki se uporablja pri prenosniku. Pri tožniku gre za delovnopravno kontinuiteto. Res je, da je 2. odstavek 72. člena ZDR nejasen, zato bi ga moralo sodišče interpretirati v korist slabše stranke, to je delavca in ne delodajalca. Tožnik je povsem zaupal sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delodajalca in obvestilu, ki sta ga tožniku dala uprava G. d.d. in uprava G. B. und E. gmbh, Predstavništvo Š. ob P.. Tudi vodstvo G. d.d. je tožniku zagotavljalo, da bo imel najmanj še eno leto zaposlitve pri toženi stranki enake pravice. Če ne bi bilo tako, potem bi tožnik uveljavljal pravno varstvo svojih pravic pri G. d.d., tako pa je ogoljufan. Tožena stranka zagotovo ni mogla že januarja 2009 vedeti, ko je tožniku izdala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da za tožnika v naprej ne bo dela. Januar je zimski mesec in se v gradbeništvu ne dela. Tožena stranka je kot dokazni material predložila dve organizacijski shemi, in sicer je ena datirana z dnem 1. 1. 2009, druga pa z dnem 2. 4. 2009. Iz njih se da razbrati, da tožena stranka v času, ko je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ni imela nove organizacijske sheme, v kateri ne bi bilo več dveh strojnikov v betonarni, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preuranjena in posledično nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter z zaslišanjem tožnika in direktorja tožene, ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pred prevzemom k toženi stranki pri G. d.d., z obvestilom predsednice uprave G. d.d. pa je bil seznanjen, da bo prevzet k novemu delodajalcu, to je toženi stranki. Tožnik je tudi podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delodajalca in tudi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi ter pričel z dnem 1. 1. 2009 z delom pri toženi stranki. Tožniku je bilo že mesec dni po podpisu pogodbe o zaposlitvi dano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je pripravila kriterije in po njih ocenila delavce na primerljivih delovnih mestih. Tožnik je prejel najmanjše število točk in tako mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na podane pritožbene ugovore tožnika pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) ureja spremembo delodajalca in določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Pritožba se sicer sklicuje na določilo 2. odstavka 72. člena ZDR, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za pritožbeno navedbo glede pravnega tolmačenja 2. odstavka 73. člena ZDR, kajti 72. člen ZDR ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi in tako ne more predstavljati pravne podlage za odločanje v predmetnem sporu. Drugi odstavek 73. člena ZDR določa, da pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta, ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedena zakonska določba ne določa obveznosti delodajalca prevzemnika, da pred iztekom enega leta ne sme redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi prevzetemu delavcu v primeru, če so za to obstajali poslovni razlogi. ZDR delavcu le omogoča, da v primeru, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v takšnem primeru enake pravice, kot če bi pogodbo odpovedal delodajalec iz poslovnih razlogov ter se pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih (3. odstavek 73. člena ZDR). Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastalih do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi iz 3. odstavka 73. člena ZDR (4. odstavek 73. člena ZDR). Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je brezpredmetna pritožbena navedba tožnika, da če bi vedel za navedeno stališče, da delavec ni varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vsaj eno leto, zagotovo ne bi podpisal pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Poudariti je namreč, da tožena stranka niti ni bila dolžna tožniku izdati novo pogodbo o zaposlitvi, seveda pa lahko delavec pri delodajalcu prevzemniku v primeru, če se iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi, lahko kot že predhodno navedeno, odpove pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa velja tudi, da v primeru, če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, mu lahko delodajalec prenosnik celo izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (5. odstavek 73. člena ZDR). Tako se tožniku nikakor niso zmanjšale pravice s tem, ko je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi pri prevzemniku, v kolikor pa bi dejansko se, ima delavec pravico do sodnega varstva, saj ZDR izrecno določa, da mora delodajalec prevzemnik zagotavljati enake pravice najmanj eno leto.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev ZDR ne zahteva posebnih kriterijev za izbiro delavcev, ko se jim v primeru zmanjšanja števila izvajalcev na delovnem mestu odpove pogodbo o zaposlitvi. Tudi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (KP - Ur. l. RS, št. 1/2005) kriterijev za izbiro presežnih delavcev ne določa. Pri tem pa je poudariti, da je tožena stranka v postopku odpovedi lahko pripravila interne kriterije in le-te upoštevala pri odločitvi, katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, z navedenim pa je tožena stranka še dodatno objektivizirala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zbral najmanjše število točk, torej se je tožena stranka utemeljeno odločila, da bo njemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je spoštovala tudi določila 3. odstavka 88. člena ZDR, saj je direktor tožene stranke povedal, da so preverjali možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji na drugem delovnem mestu in na drugih delih, vendar niso našli rešitve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.