Jedro

Odločitev o pravici do starostne pokojnine je postala pravnomočna le za tiste dohodke, ki so bil navedeni in upoštevani pri njeni odmeri, ne pa za druge dohodke (konkretno za zneske, izplačane iz naslova obveznic). Zahteva, da se pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi ti drugi dohodki, predstavlja zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je treba presojati po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep toženke št. ... z dne 9. 11. 2009 in odločbo št. ... z dne 29. 1. 2010 ter toženki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter mu povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da odločitev sodišča, da je o zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine dopustno odločati, ker v izreku odločbe z dne 24. 11. 2006 ni razvidno, da bi odločitev zajemala tudi sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in, da to ni zajeto v mejah dokončnosti in pravnomočnosti, materialno pravno zmotno saj je tožniku bilo z odločbo z dne 24. 11. 2006 že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 30. 11. 2006 dalje. Pri tem je bilo pravnomočno odločeno o tem, kakšna je pokojninska osnova tožnika za izračun starostne pokojnine. Plača kot element pokojninske osnove pa ne pomeni pravice o kateri bi se lahko ponovno odločalo, zato plača sama ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Tako ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni zakon ne dopušča ponovnega odločanja za primer kot je obravnavani. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj za takšno novo odmero pokojnine, z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače, ni pravne podlage v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in ZPIZ-1 ne dopušča več izrecno nove odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Sodišče je s tem, ko je naložilo toženki, da v okviru zahtevka, vloženega v letu 2009, tožniku na novo odmeri pokojnino, ravnalo v nasprotju z določbami ZPIZ-1 in 125. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin, zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač, v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Takšno stališče je v več sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, na primer v zadevah opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 432/2005 z dne 28. 9. 2006, Psp 775/2005 z dne 16. 11. 2006 in v drugih. Da tožnik ni upravičen do nove odmere pokojnine je v podobnih primerih odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1, niti v ZUP ni podane pravne podlage za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo ponovno odmerila. Pritožba meni, da pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. V pravnomočno ugotovljeno pokojninsko osnovo je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Kar pa tožnik ni uveljavljal pa tudi dodatno dejstvo, ki ga navaja tožnik, v času njegove odmere, v letu 2006 še ni obstajalo. V zvezi s sklicevanjem prvostopnega sodišča na prakso toženke ta navaja, da je v novem postopku na novo odmerjala pokojnine le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo, in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ), torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu z toženko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto po ZMEPIZ, kot na primer med družbo L. in med toženko. Prav tak primer je bil obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 535/2008 z dne 11. 10. 2010, na katerega se sklicuje tudi prvostopno sodišče. Tudi revizijski sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 ne pomeni ustavljene sodne prakse, saj je iz tega sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev sodišča posledica ravnanja toženke, ker je toženka sama ponovno preverjala pokojninsko osnovo, saj je ugotavljala, da je bilo „po ponovnem pregledu razpoložljivih podatkov ugotoviti, da so bili za odmero pokojnine upoštevani pravilni osebni dohodki ….“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjala pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 29. 1. 2010 s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za novo odmero predčasne pokojnine z dne 9. 11. 2009. Toženka je sklep o zavrženju utemeljila s tem, da je bilo o zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek upira, ni spremenilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje.

Tožniku je bila z odločbo z dne 24. 11. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 173.501,99 SIT na mesec od 30. 11. 2006 dalje. Tožnik je dne 29. 10. 2009 vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker mu pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan znesek 205.801,63 SIT in 1.637.812,56 SIT iz naslova dobička podjetja, kar izhaja iz obrazca M – 4/M – 8 z dne 21. 1. 2009. Že v več postopkih je bilo ugotovljeno, da so bili navedeni zneski v letu 1992 s strani podjetja I. d.d. izplačani v skladu z osnovami in merili, ki so v spornem obdobju veljali za delitev plač, kar pomeni vštevanje teh zneskov v pokojninsko osnovo, ki pa vpliva na višino pokojnine. To izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji 4. 2. 2009. Toženec o delu osebnega dohodka, izplačanega v obliki vrednostih papirje, z odločbo z dne 24. 11. 2006 še ni odločil. Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da toženec zahtevo tožnika za ponovno odmero ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj bi se toženka lahko sklicevala na inštitut pravnomočnosti le v primeru, če bi v svoji odločbi z dne 24. 11. 2006 pri izračunu pokojninske osnove upoštevala zneske, katere je toženec sedaj uveljavljal, da se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Odločitev je postala pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke in tako ne gre za isto dejansko stanje. Gre za nov zahtevek, vložen na podlagi novega dejanskega stanja, o katerem je potrebno odločiti po vsebini.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, da je bilo po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe o odmeri predčasne starostne pokojnine tožnika ugotovljeno, da pri navedeni odmeri niso bili upoštevani zneski, izplačani iz naslova obveznic za leto 1992 s strani bivšega delodajalca tožnika I. d.d.. Sodišče prve stopnje je na strani 3 in 4 obrazložitve podrobno obrazložilo zakaj je potrebno v takšnem primeru o zadevi odločati po vsebini in zakaj ne gre za poseg v pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 11. 2006, kar bi bilo možno le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1, določa 4. odst. 225. čl. ZUP. S takšnim razlogovanjem se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, tudi ne ureja od kdaj gre v takšnem primeru upravičencu novo odmerjena višja pokojnina. Glede na določbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS-UPB 4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo stranke. Gre za novo odmero pravice na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej. V takšnih primerih, vse do datuma vloge za novo odmero višine tožnikove predčasne pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba o njegovi upokojitvi in višini pokojnine, priznane z odločbo z dne 24. 11. 2006. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, saj takšna odločitev sodišča ni v nasprotju z določbami ZPIZ-1, niti z določbami ZUP.

V pritožbi navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, držijo, vendar iz naštetih judikatov pritožbenega sodišča ne izhaja, da zaradi tega zavarovancem ni možno vnaprej odmeriti nove dajatve.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo, temveč na primer, kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka utemeljeno upoštevala določbe ZUP, ki v 4. odst. 263. čl. določa, da se po preteku 3 let od dokončnosti odločbe, obnova ne more več predlagati. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, pa ne gre za obnovo postopka, temveč za novo odmero pravic na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej.

V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavano pravno vprašanje o tem, katero 10 letno obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. Ob upoštevanju V toč. Sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (sklep, Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leto 1990. Tožnik je v sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše 10 letno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plače) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plači, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Navedeno stališče zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 544/2007 in sodbo istega sodišča opr. št. VIII Ips 535/2008. Iz obeh odločb izhaja, da je o ponovni odmeri pokojnine dopustno odločati, če neki znesek pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan in ni bil zajet z mejami dokončnosti in pravnomočnosti.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri reševanju predmetne zadeve ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj zavarovancev. Pravico do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni in iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. V tem in v temu podobnih primerih se ne posega v že pravnomočna razmerja, temveč zavarovanci želijo, da se vnaprej, v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, o čemer toženka v dosedanjih odločbah še ni upoštevala in o čem še sploh ni odločala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, po ugotovitvi, da pravnomočna odločba toženka z dne 24. 11. 2006 ni zajemala odločitve o vštevanju vseh zneskov, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in sporni zneski tako niso bili del dejanskega odločanja v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine, pravilno, ko je odpravilo odločbi toženca in mu naložilo, da izda tožniku novo odmero o odmeri starostne pokojnine torej, da naj o zadevi odloči po vsebini.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.