Jedro

Zahteva za ponovni izračun starostne pokojnine je bila pravilno zavržena, saj je tožnik z njo uveljavljal spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici brez ustrezne uporabe izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo sklepa toženca 12 2030220 z dne 9. 11. 2009 in odločbe 2030220 z dne 29. 1. 2010, izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, plačilu razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in novo odmero pokojnine ter povračilo stroškov postopka v celoti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 9. 11. 2009 in 29. 1. 2010 in toženi stranki naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostne pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2006, ki je tožnik ni izpodbijal. Dne 29. 10. 2009 je vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi ni bilo upoštevano izplačilo iz naslova dobička podjetja v letu 1992. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 24. 11. 2006. Po presoji sodišča neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnik zoper odločbo o priznani pravici do starostne pokojnine z dne 24. 11. 2006 ni pritožil. Pokojninska osnova je bila s to odločbo pravnomočno ugotovljena. Pokojninska osnova ne predstavlja pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je z vlogo z dne 29. 10. 2009 zahteval novo odmero starostne pokojnine, ki mu je bila pravnomočno odmerjena z odločbo revidenta z dne 24. 11. 2006, ker je naknadno izvedel, da pri pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila njegovega takratnega delodajalca iz naslova dobička v letu 1992. Po presoji revizijskega sodišča je revident zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik namreč dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve revidenta pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljenim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v teh predpisih podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 2006, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ/92 ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ/92), niti ne omogoča več posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ/92). V skladu z 12. in 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Po vsebini zahteva, o kateri je revident odločil z izpodbijano odločbo, ne ustreza primerom in pogojem, ko bi bilo na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP mogoče doseči spremembo dokončne oziroma pravnomočne odločbe o pravici iz pokojninskega zavarovanja (1).

8. Sodišči sta nepravilno skrčili obseg varstva instituta pravnomočnosti na dejstva, ki so izrecno ugotovljena v prvotni pravnomočni upravni odločbi. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti, pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev po ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja (2) – navaja in predlaga pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Ravno institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev, za katera zve stranka kasneje, ni mogoče zahtevati nove odločitve o pravici. Po nasprotnem razlogovanju sodišč bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti in bi lahko stranke z navajanjem dejstev počakale na odločitev ter jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil pogodu. Pravnomočnost seveda tudi varuje stranke v obrnjeni situaciji, ko je zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločitve v podobnih zadevah VIII Ips 147/2010, VIII Ips 229/2010, VIII Ips 101/2009, VIII Ips 261/2009. Op. št. (2): Štucin v Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2008, GV Založba, Ljubljana, str. 681.