Jedro

Zmotno je stališče pritožnikov, da je podana pristojnost sodišča v RS na podlagi 11. člena Konvencije, ki določa, da so v vseh nujnih primerih organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov. Iz trditev udeležencev ne izhaja, da bi šlo za takšen nujni primer. V bistvenem predlagatelj in udeleženca nasprotujejo vrnitvi otrok v državo, kjer sta otroka pred ugrabitvijo imela običajno prebivališče. Navajajo redne razloge, ki so relevantni za presojo meritorne odločitve, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v vzgojo in varstvo, za določitev stikov in preživnine. Gre za ureditev razmerij med starši in otroki, ki sodi v pristojnost sodišča običajnega prebivališča otrok.

V nasprotju z namenom konvencijskih določb o ugrabitvi otrok bi bilo, da bi ob izrecnem in vztrajnem nasprotovanju nasprotne udeleženke, pristojnost o rednem sodnem postopku sprejelo sodišče države, kamor sta bila otroka nezakonito odpeljana. Pri uporabi izjem je potreben restriktiven pristop.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom z dne 14. 7. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka) in zavrglo predlog predlagatelja za ureditev varstva, vzgoje, preživljanja in stikov (II. točka izreka). Z uvodoma navedenim sklepom z dne 2. 8. 2022 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog mladoletnih udeležencev za izdajo začasne odredbe z dne 11. 7. 2022 (I. točka izreka) in odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Pritožbi vlagata predlagatelj in mladoletna udeleženca.

Predlagatelj izpodbija sklep z dne 14. 7. 2022 v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, če je podana pristojnost na podlagi prvega odstavka 11. člena Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (Konvencija). V konkretni zadevi gre za nujni primer, kar izhaja tudi iz vloženega predloga za izdajo začasne odredbe in priloženih obvestil policije. Otroka bi bila v primeru vrnitve nasprotni udeleženki ogrožena, saj ima nasprotna udeleženka samomorilna nagnjenja, ukvarja se s prostitucijo in je bila ovadena za kaznivo dejanje zanemarjenja otrok in surovega ravnanja. Ogroženost otrok izhaja tudi iz navedb pripravljalne vloge z dne 18. 7. 2022. Citira navedbe iz pripravljalnih vlog. Vlogo je predlagatelj sodišču poslal 19. 7. 2022, preden je izvedel, da je bil izdan sklep z dne 14. 7. 2022. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se ni opredelilo do vseh navedenih trditev o ogroženosti otrok, ni v največjo otrokovo korist in je v nasprotju s Konvencijo, četrtim odstavkom 7. člena Družinskega zakonika (DZ), ustavnimi ter mednarodnimi konvencijskimi določbami o otrokovih pravicah. Sodišče prve stopnje se sklicuje na več kot leto star sklep o izročitvi otrok in druge odločbe iz Švice, ni pa presojalo aktualnega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek izpeljati do konca in pridobiti kazensko ovadbo s prilogami, izvesti narok in druge potrebne dokaze. V primeru kolizije med največjo koristijo otroka in pravnomočno sodno odločbo, ima korist otroka prednost. Sklicuje se na sodbe naslovnega sodišča v kazenski zadevi VII Kp 50140/2018 z dne 16. 10. 2020, Vrhovnega sodišča RS I Ips 11064/2018 z dne 15. 7. 2021 in Ustavnega sodišča RS Up-616/15-17. Običajno bivališče otrok je v Sloveniji. V Z. imata otroka stalno bivališče od rojstva. Nedopustno je, da se slovenska državljana s prebivališčem v RS izroči v Švico. Postopek za zaščito otrok je v Švici zaključen. Odločitev sodišča prve stopnje je sklep presenečenja. Sodišče udeležencem ni dalo možnosti izjave. Sklep je bil izdan brez razpisa naroka. Nasprotna udeleženka je namerno prikazala ugrabitev otrok. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Mladoletna udeleženca izpodbijata sklep z dne 2. 8. 2022 v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in navajata, da sodišče prve stopnje ni popolnoma in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sklep je presenečenje. Udeležencema ni bila dana možnost izjave. Glede pristojnosti ni bilo jasno, katero pravo je potrebno uporabiti. Na uporabo Konvencije udeleženci niso bili opozorjeni. Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu sklepa naslovnega sodišča z dne 15. 6. 2022 izdalo izpodbijani sklep in oba sklepa hkrati vročalo udeležencem. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva stranke opozoriti na drugačno pravno podlago. V konkretni zadevi gre za nujni primer po 11. členu Konvencije. Podana je akutna ogroženost otrok zaradi vedenja nasprotne udeleženke. Podane so spremenjene okoliščine, ki še niso obstajale v času odločanja v Švici. V največjo korist otrok je, da se o varstvu, vzgoji in stikih ter preživnini odloči na novo. Ogroženost otroka je podana tudi v primerih psihične stiske. Otroka sta se po letu in pol v celoti vživela v novo okolje. Vrnitev v Švico bi bilo v nasprotju z njuno največjo koristjo. Ne znata jezika, nimata svojcev in prijateljev. Spremenjene okoliščine so podane tudi na strani nasprotne udeleženke, ki otrokoma ne more zagotoviti minimalnih življenjskih standardov. Zaradi dela ne more skrbeti za otroka. Uživa prepovedane substance. Dejansko stanje podrobno opisali A. A., njen sin in sestra predlagatelja. Dejansko stanje izhaja tudi iz telefonskega pogovora s prejšnjo rejnico nasprotne udeleženke. Zoper nasprotno udeleženko je bil uveden postopek zaradi suma zanemarjanja in surovega ravnanja z otrokoma. Nasprotna udeleženka je predlagatelja namenoma prikazala, kot da je ugrabil otroka. Predlagateljeve navedbe potrjuje tudi pridobljeno poročilo švicarskega Rdečega Križa in izjava predlagateljeve matere. Vsi postopki v Švici so končani. Otroka sta želela iti v Slovenijo, kjer je tudi njuno stalno prebivališče. Odločitev organov v Švici je bila izdana v času, ko je bil predlagatelj v priporu in ni mogel primerno sodelovati. Tudi odločba III Z 74/2020 o vrnitvi otrok je nezakonita. Med udeležencema ni nobene komunikacije. Pri nasprotni udeleženki bi bila otroka deležna nepravilnih vedenjskih vzorcev ter ogrožena zaradi njenega načina življenja. Otrokoma bodo nastale nepopravljive posledice. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo mladoletnih udeležencev. Pritrjuje pritožbenim navedbam.

5. Nasprotna udeleženka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče se je glede nepristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe v tem postopku opredelilo v sklepu IV Cp 930/2022 z dne 15. 6. 2022. 8. Predlagatelj in mladoletna udeleženca ne navajata nobenih (novih) dejstev, ki bi utemeljevala navezne okoliščine za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti sodišč RS je pravilna.

9. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je predlagatelj brez privolitve nasprotne udeleženke (matere otrok) otroka iz Švice odpeljal v Slovenijo, zaradi česar mu je Okrožno sodišče v Ljubljani pravnomočno naložilo takojšno vrnitev otrok v Švico. Otroka sta bila v vmesnem času s pravnomočno odločbo švicarskega organa z dne 11. 3. 2021 zaupana v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta v Švici prebivala vse od julija 2015, kjer sta se rodila oba otroka in z njima tam tudi prebivala. Nasprotna udeleženka je nasprotovala temu, da otroka prebivata v Sloveniji. Zoper predlagatelja je bil zaradi ugrabitve otrok uveden kazenski postopek.

10. Na podlagi določb Haaške konvencije o ugrabitvi otrok1 gre v konkretnem primeru iz civilnopravnega vidika nedvomno za mednarodno ugrabitev otrok. Osnovni cilj in namen Haaške konvencije, kot tudi bruseljskih uredb in Konvencije, je enak, odprava posledic protipravnega ravnanja in čimprejšnja vrnitev otroka v državo običajnega prebivališča, kjer se meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti. Namen določb je preprečiti, da bi starš, ki je otroka protipravno odpeljal iz države običajnega prebivališča, zaradi nahajanja otroka v drugi državi dosegel sodno pristojnost te države.

11. Navedeni mednarodni dokumenti vsebinsko podobno določajo izjemo o pristojnosti v nujnih primerih. V določenih primerih (ogroženost otroka, nujnost, ne nasprotovanje starša in organov) je lahko podana (tudi) pristojnost sodišča v državi, kjer se otrok nahaja, kamor je bil nezakonito odpeljan. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da gre za sklep presenečenja in bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva udeležence opozoriti na pravno podlago in jim dati možnost, da se o njej izjavijo. Pritožniki so bili ves čas zastopani preko pooblaščencev (odvetnikov). Jasno je, da gre v konkretnem primeru za mednarodni spor o starševskih razmerjih in se zato uporabljajo mednarodni predpisi. V abstraktnih normah so pristojnosti in izjeme o pristojnosti vsebinsko podobni. Trditvena (dejanska) podlaga udeležencev bi bila v primeru uveljavljanja izjeme o pristojnosti sodišč države, kjer se otrok nahaja, v bistvenem enaka, ne glede na uporabo predpisa. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu poučevanju pravnih strokovnjakov. Udeležencem ni bila okrnjena pravica do izjave in so glede na primerljive določbe, ki urejajo mednarodno pristojnost, imeli realno možnost navajati vsa pravno relevantna dejstva.

12. Zmotno je stališče pritožnikov, da je podana pristojnost sodišča v RS na podlagi 11. člena Konvencije, ki določa, da so v vseh nujnih primerih organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov. Iz trditev udeležencev ne izhaja, da bi šlo za takšen nujni primer. V bistvenem predlagatelj in udeleženca nasprotujejo vrnitvi otrok v državo, kjer sta otroka pred ugrabitvijo imela običajno prebivališče. Navajajo redne razloge, ki so relevantni za presojo meritorne odločitve, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v vzgojo in varstvo, za določitev stikov in preživnine. Gre za ureditev razmerij med starši in otroki, ki sodi v pristojnost sodišča običajnega prebivališča otrok.

13. Konkretni predlog predlagatelja je že po naravi stvari redni postopek za meritorno odločitev o razmerjih med starši in otroki. Očitno je, da ne gre za nujni primer po 11. členu Konvencije in se sodišče prve stopnje ob zavrženju predloga predlagatelja utemeljeno ni podrobneje opredeljevalo do vprašanja pristojnosti po navedeni izjemi. Ob odločanju o predlogu mladoletnih udeležencev za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje v tč. 13 obrazložitve sklepa podrobno in prepričljivo pojasnilo razloge, zakaj ni izkazana izjema nujnosti. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

14. Vsa dejstva, ki jih udeleženci navajajo kot novo aktualno stanje, pritožniki lahko uveljavljajo v ustreznih postopkih v državi, kjer je bilo pred ugrabitvijo običajno prebivališče otrok. Ne navajajo takšnih novih dejstev, ki bi kazala na ogroženost otrok in nujnost po sprejetju varstvenih ukrepov. Vsa dejstva glede domnevnih značajskih lastnosti nasprotne udeleženke, njeno socialno in delovno življenje, bivanjski pogoji, vedenje in skrb za otroke, poročilo Rdečega križa, ki jih izpostavljajo kot spremenjene okoliščine, so bila znana že tekom postopka ob odločanju o zahtevi nasprotne udeleženke za vrnitev otrok v Švico pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kot tudi ob odločanju švicarskega organa o dodelitvi vzgoje in varstva otrok. Navedeno bi lahko udeleženci uveljavljali v navedenih postopkih. Tudi kazenska obravnava nasprotne udeleženke ne predstavlja nujnosti ali spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale pristojnost sodišča RS. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da naj bi bila kazenska ovadba podana zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. V zvezi s tem ne gre za nova dejstva ali spremenjene okoliščine na strani nasprotne udeleženke. Jasno je, da se lahko domnevno kaznivo dejanje nanaša na obdobje, ko je nasprotna udeleženka živela skupaj z otrokoma, preden jih je predlagatelj nezakonito odpeljal v drugo državo. Vsa dejstva o ravnanja nasprotne udeleženke v razmerju do otrok so tako obstajala že v času odločanja v prej navedenih postopkih in bi jih udeleženci lahko uveljavljali. Kazenski postopek bi zgolj potrdil ali ovrgel resničnost predlagateljevih navedb o toženkinem odnosu do otrok. Ne predstavlja pa spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale sprejem nujnih ukrepov.

15. Četudi je bil predlagatelj v vmesnem času v priporu, ne konkretizira, zakaj se ni mogel učinkovito braniti preko pooblaščencev. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je imel predlagatelj pooblaščenca tako v Sloveniji kot v Švici. Vsa dejstva, ki naj bi po zmotnem stališču pritožnikov utemeljevala ogroženost otrok in izjemo po 11. členu Konvencije, udeleženci še vedno lahko uveljavljajo v postopkih pred pristojnimi organi v Švici. V nasprotju z namenom konvencijskih določb o ugrabitvi otrok bi bilo, da bi ob izrecnem in vztrajnem nasprotovanju nasprotne udeleženke, pristojnost o rednem sodnem postopku sprejelo sodišče države, kamor sta bila otroka nezakonito odpeljana. Pri uporabi izjem je potreben restriktiven pristop.

16. Sodna praksa, ki jo navaja predlagatelj v pritožbi, ni primerljiva s konkretnim primerom. V tem nepravdnem postopku sodišče ni tehtalo med največjo koristjo otroka in spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe. Odločitev o izreku nepristojnosti ne temelji na pravnomočni sodni odločbi, ampak uporabi pravil mednarodnega prava in ugotovljenih dejstvih, da sta bila otroka nezakonito odpeljana iz države, kjer sta imela običajno prebivališče, nasprotna udeleženka, ki je temu ves čas nasprotovala, pa je pričela z več postopki za vrnitev otrok (7. člen Konvencije).

17. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže predlog.

18. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. V postopkih za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih vsak udeleženec krije svoje stroške.

1 Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok z dne 25. 10. 1980 (MKCVMUO)