Jedro

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat (v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine; prvi odstavek 123. člena ZPIZ-1), tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, pa je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločbi tožene stranke št. P-0518601 z dne 18. 1. 2007 in št. 43-0518601 z dne 18. 10. 2006 in da ima tožnica pravico prejemati vdovsko pokojnino v višini 70 % osnove pokojnine umrlega S. S. po odločbi tožene stranke z dne 5. 11. 1998. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo razlike vdovske pokojnine v višini 352,47 EUR mesečno od 1. 11. 2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti. Tožnica je bila kot razvezani zakonec edina prejemnica vdovske pokojnine po odločbi tožene stranke z dne 5. 11. 1998, potem pa je tožena stranka z odločbo z dne 18. 10. 2006 M. S., vdovi S. S., na njeno zahtevo priznala 15 % zneska vdovske pokojnine ob njeni starostni pokojnini, tožnici pa polovico vdovske pokojnine zaradi souživanja z vdovo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da vdova M. S. ne izvaja upravičenj iz starostne pokojnine, ampak le prejema „dodatek“ k starostni pokojnini v višini 15 % vdovske pokojnine. Zato je tožnica kot razvezani zakonec upravičena do celotnega zneska vdovske pokojnine, ne pa samo do polovice vdovske pokojnine zaradi souživanja, saj za to ni pravne podlage. Prvi odstavek 165. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki določa delitev družinske pokojnine na enake dele pri družinski pokojnini za člane ožje in člane širše družine, v obravnavani zadevi ni uporabljiv.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po presoji revizijskega sodišča ni podana neobrazloženost pri delitvi vdovske pokojnine na enaka dela in deležu vdove. Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev o polovični višini revidentkine vdovske pokojnine oprlo na prvi odstavek 165. člena ZPIZ-1, po katerem se družinska pokojnina pri več uživalcih deli na enake dele. Po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1 pa je vdovi odmerilo vdovsko pokojnino v višini 15 % poleg starostne pokojnine, saj je to zanjo ugodneje kot prejemanje celotne vdovske pokojnine. Ali pa so takšni materialnopravno zaključki pravilni pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. V predmetni zadevi pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela te pokojnine po pokojnem zavarovancu S. S. uveljavljata dve upravičenki, in sicer M. S. kot vdova ter revidentka kot njegova razvezana žena. Na podlagi določbe prvega odstavka 113. člena ZPIZ-1 ima ob pogojih iz 110. člena tega zakona namreč poleg vdove oziroma vdovca umrlega zavarovanca pravico do vdovske pokojnine tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če je imel pravico do preživnine in jo je tudi užival do smrti zavarovanca. V drugem odstavku 113. člena ZPIZ-1 je določeno, da v takem primeru razvezani zakonec v razmerju do zakonca iz poznejše zakonske zveze, ki ima pravico do vdovske pokojnine, pridobi pravico do vdovske pokojnine kot souživalec.

10. Revidentki je bila priznana pravica do vdovske pokojnine v višini 70 % osnove za odmero z odločbo tožene stranke z dne 5. 11. 1998. Dne 23. 1. 2006 pa je vdova pri toženi stranki vložila zahtevo za izplačilo dela vdovske pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1. Le-ta v zvezi z odmero vdovske pokojnine določa, da se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Vdovi se je v posebnem postopku priznala pravica do 15 % vdovske pokojnine poleg njene starostne od 1. 2. 2006 dalje. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 18. 10. 2006 revidentki na novo odmerila vdovsko pokojnino v znesku 352,48 EUR (prej 84.467,90 SIT) mesečno od 1. 11. 2006 dalje, kar predstavlja polovico skupnega zneska vdovske pokojnine.

11. Izpodbijani odločbi tožene stranke in sodbi temeljijo na stališču, da je revidentka upravičena le do polovice vdovske pokojnine zato, ker se ta v primeru souživanja deli med upravičence po enakih delih. Revizija takšno stališče utemeljeno izpodbija. Sodišče druge stopnje je svojo presojo utemeljilo z določilom prvega odstavka 165. člena ZPIZ-1, po katerem se v primeru, če imajo pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa nekateri od njih živijo ločeno, na zahtevo upravičenca družinska pokojnina deli na enake dele. Tega določila v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj ureja vsebinsko povsem drugačen primer. Izrecno se nanaša na delitev družinske in ne vdovske pokojnine, za delitev pokojnine na enake dele pa mora biti podana zahteva upravičencev. Poleg tega uporaba citiranega določila zahteva poprejšnjo uvrstitev članov družine med ožje ali med širše člane, pri čemer v ZPIZ-1 ni podlage za to, da bi se vdova po pokojnem zavarovancu in njegova nekdanja oziroma razvezana žena šteli bodisi za ožjega bodisi za širšega družinskega člana.

12. Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat (v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine; prvi odstavek 123. člena ZPIZ-1), tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, pa je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev. S takšno razdelitvijo vdovske pokojnine upravičenca nista obravnavana neenakopravno. Možnost prejemanja dela vdovske pokojnine ob istočasnem prejemanju lastne starostne ali invalidske pokojnine namreč predstavlja boniteto, katere višina je že sama po sebi omejena z določiloma četrtega in petega odstavka 123. člena ZPIZ-1. 13. Tožena stranka in sodišči so institut souživanja vdovske pokojnine, če je enemu od upravičencev priznan del pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1, razlagali tako, da tudi v tem primeru drugemu upravičencu pripada le polovica zneska vdovske pokojnine. Za takšno razlago v ZPIZ-1 ni pravne podlage, saj zakon v primeru uporabe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 ne določa, da upravičenca souživata vdovsko pokojnino v razmerju 15 % : 50 %. Pri takšni razlagi pa bi ostalo odprto tudi vprašanje, kdo je souživalec preostalega dela vdovske pokojnine (35 %) – glede na drugi odstavek 113. člena ZPIZ-1 namreč upravičenci souživajo celotni znesek odmerjene vdovske pokojnine (vendar ne nujno v enakem deležu). Takšna delitev ne bi bila skladna s pojmom souživanja pravice do vdovske pokojnine, kot izhaja iz drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1. Poleg tega pa bi revidentko neupravičeno prizadela, toženo stranko pa neutemeljeno privilegirala. S tem, ko tožena stranka pravice do izplačila preostalega dela ni priznala nikomur, si ga je očitno zadržala sama, za kar pa ni imela pravne podlage (1).

14. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižji sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Revidentki mora biti pokojnina odmerjena tako, da se vdovsko pokojnino, ki na podlagi določbe prvega odstavka 123. člena ZPIZ-1 znaša 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine, zmanjša le za toliko, kolikor znaša del vdovske pokojnine, ki ga tožena stranka dejansko izplačuje vdovi od 1. 11. 2006 dalje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu s tem revidentki odmeriti vdovsko pokojnino in določiti višino pokojnine, ki jo mora tožena stranka revidentki izplačati za nazaj od 1. 11. 2006 dalje.

15. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah VIII Ips 432/2008 z dne 22. 3. 2010 in VIII Ips 297/2008 z dne 7. 6. 2010.