Jedro

Razvezani zakonec, ki mu je že bila priznana pravica do vdovske pokojnine, še naprej uživa to pravico, četudi vdovec (zakonec iz kasnejše zakonske zveze) uveljavi pravico do (dela) vdovske pokojnine po pokojnem zakoncu. V tem primeru je razvezani zakonec souživalec vdovske pokojnine, kar pomeni, da se priznana pravica, ki je za posameznega upravičenca določena v višini 70 % osnove, deli na enake dele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo s I. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 1. 2007 v zvezi z odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2006; da ima tožeča stranka pravico do vdovske pokojnine v višini, določeni z odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 1998 oz. v višini 70 % osnove pokojnine umrlega S.S.; da ji tožena stranka izplača razliko vdovske pokojnine v višini 352,47 EUR oz. 84.467,90 SIT za vsak mesec od 1. 11. 2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, to je od prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila v 8 dneh ter, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh. V II. točki izreka je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08 - ZPP) pritožila tožnica in zahtevala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe v 8 dneh. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravnega temelja za znižanje vdovske pokojnine tožnici, prav tako ni obrazložilo njenega statusa uživalke. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo le z besedilom „ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu“, ki ni vsebovano v 113., 123. in tudi ne v 110. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnica ne nasprotuje pravici vdove pokojnega S.S. M.M.S., da uveljavi pravico do vdovske pokojnine, vendar ne na račun že uveljavljene pravice tožnice. Stališče prvostopenjskega sodišča o delitvi vdovske pokojnine na dva dela ni obrazloženo in ne more temeljiti na 113. členu ZPIZ-1. Tožnica in vdova Marjeta Mežan Soban uveljavljata pravici na različnih temeljih, zato nista souživalki po 113. členu ZPIZ-1. Pravica tožnice temelji na določbi 113. člena ZPIZ-1, medtem ko vdova pravico uveljavlja na podlagi svoje starostne pokojnine, ne pa iz naslova vdovske pokojnine. Zaradi izpolnjenega pogoja po 110. členu ZPIZ-1 poleg svoje starostne pokojnine prejema dodatek v višini 15 % zneska vdovske pokojnine, ker se vdova ni odločila za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine, tudi ne more biti souživalka. Vdovi se ne izplačuje vdovska pokojnina, pač pa poseben dodatek, pri čemer je vdovska pokojnina le osnova. Tožena stranka je zahtevek za priznanje pravice do dodatka neutemeljeno obravnavala kot zahtevo za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Navedeno pomeni, da tega dodatka ni mogoče odšteti od vdovske pokojnine, do katere ima pravico tožnica. Z vdovo pokojnega S.S. bi bili uživalki le, če bi se M.M.S. odločila, da bo izključno uveljavila pravico do vdovske pokojnine in jo tudi prejemala. Vdovi bi tožena stranka lahko kvečjemu priznala 15 % dodatek, pravica tožnice pa bi morala ostati neokrnjena. Navedenega ne more spremeniti določba 165. člena ZPIZ-1, ki ureja le delitev družinske pokojnine na zahtevo upravičencev. Takšne zahteve ni bilo, pač pa je tožena stranka po uradni dolžnosti tožnici odmerila nižjo pokojnino. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da se ji pravice ne smejo zmanjšati v skladu z 340. členom (pravilno: 390. členom) ZPIZ-1, po katerem se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1 zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Tožena stranka je prekoračila pooblastila, ko je odpravila odločbo iz leta 1998 ter z novo odločbo tožnici priznala pravice v manjšem obsegu za neizkazano souživanje druge osebe. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Najprej je potrebno zavrniti pritožbene trditve, da pridobitev pravice do družinske pokojnine, priznane z odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 1998, pomeni pridobljeno pravico, ki jo tožnica na podlagi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) uživa v nespremenjeni obliki in nezmanjšanem obsegu. Tako ZPIZ-1 kot, kar zadeva te določbe, do 31. 12. 1999 veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 - ZPIZ/92) enako urejata souživanje pravice do družinske ali vdovske pokojnine, v primeru, ko je bila ta pravica priznana razvezani ženi in jo nato uveljavi tudi vdova po pokojnem zavarovancu oz. uživalcu pravic. V 3. odstavku 4. člena ZPIZ/92 je enako kot v 3. odstavku 5. člena ZPIZ-1 določeno, da pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih z zakonom. Enako je tudi v 2. odstavku 76. člena ZPIZ/92 ter v 2. odstavku 113. člena ZPIZ-1 določeno, da razvezani zakonec, ki mu je že bila priznana pravica do družinske oz. vdovske pokojnine, če ima zakonec iz poznejše zakonske zveze pravico do vdovske pokojnine, še naprej uživa družinsko oz. vdovsko pokojnino, vendar kot souživalec. Navedene določbe pomenijo, da se zaradi spremenjenih okoliščin v takšnem primeru, ko pravico uveljavlja več oseb, priznana pokojnina deli na enake dele, kot je prej določal 1. odstavek 174. člena ZPIZ/92 in sedaj določa 1. odstavek 165. člena ZPIZ-1. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je pojem „souživalec“ potrebno razlagati tako, da se priznana pravica, ki je za posameznega upravičenca in tudi za vdovsko pokojnino določena v višini 70 % od osnove, deli na enake dele.

Kar zadeva ostale pritožbene navedbe je nanje že pravilno in popolno odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V skladu s stališčem, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava že zavzelo v sodbi opr. št. Psp 719/2007 z dne 3. 4. 2008 je treba ponovno navesti, da 4. odstavek 123. člena v zvezi s 422. členom ZPIZ-1 o odmeri vdovske pokojnine določa, da se lahko vdovi oz. vdovcu, v tem primeru M.M.S., če to zanjo ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki ji gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v prehodnem koledarskem letu. Besedilo „ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu“ pomeni, da je uveljavitev pravice do 15 % zneska vdovske pokojnine sestavni del uveljavitve pravice do te pokojnine. V primeru, ko ima upravičenec pravico tudi do starostne ali invalidske pokojnine, mu je zagotovljena ugodnost, da to pravico obdrži, obenem pa lahko uživa tudi del vdovske pokojnine, ki mu po zakonu, ob izpolnjenih pogojih, nesporno pripada. Tožena stranka je glede na zahtevo za priznanje dela vdovske pokojnine, ki jo je vdova M.M.S vložila 23. 1. 2006 in je priložena v upravnem spisu, pravilno upoštevala, da gre za uveljavitev pravice, ki pa se, glede na poseben interes zapustnikove vdove, da obdrži pravico do svoje starostne pokojnine, ki jo prejema po odločbi št. ..., izplačuje le v delu, kot ga v 4. do 6. odstavku 123. člena v zvezi z 32. členom ZPIZ-1F (Ur. l. RS, št. 72/2005), določa ZPIZ-1. Pravilnost takšne razlage potrjuje obrazložitev določbe 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1 v poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije št. 28/2005, kjer je, sicer na primeru družinske pokojnine, pojasnjeno, da se v primeru souživanja vdovske z družinsko pokojnino ožjega družinskega člana ta enako deli, s tem, da tudi v primeru, ko vdova v skladu s 4. odstavkom 123. člena ZPIZ-1 uveljavlja le pravico do deleža vdovske pokojnine, drugemu družinskemu članu pripada le polovica skupnega zneska. Vdovska pokojnina se po 1. odstavku 123. člena ZPIZ-1 odmeri v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine, ki jo v tem primeru predstavlja usklajena invalidska pokojnina, priznana z odločbo pravnega prednika tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 1977. Glede na omejitev višine deleža vdovske pokojnine po 5. odstavku 123. člena ZPIZ-1 bi bila višina deleža vdovske pokojnine tožnice, če bi se M.M.S. delež 15 % računal od skupne vdovske pokojnine, odvisna tudi od zneskov starostne pokojnine M.M.S., takšnega odmerjanja in usklajevanja pa zakon ne predvideva.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta materialno pravo v zvezi z uživanjem pravice do vdovske pokojnine pravilno uporabila. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnica sama trpi pritožbene stroške.