Jedro

Ni potrebe, da se odločanje sodišča o istem spornem razmerju cepi na dva dela, to je na odločanje po uradni dolžnosti in na odločanje v sklopu obravnave strankinega predloga.

Namen začasne odredbe ne more biti tako daljnosežno urejanje stikov, kot je to storilo prvo sodišče. Stiki med otrokoma in očetom so že dalj časa prekinjeni, zato jih je treba postopoma obnoviti.

Glede na ugotovljene okoliščine je pritožbeno sodišče ocenilo, da je smotrno v začasni odredbi določiti tudi denarno kazen kot sredstvo zavarovanja za primer, če stranki ne bosta ravnali v skladu z začasno odredbo (103. člen ZNP-1 in prvi odstavek 238.f člena v zvezi z 226. členom ZIZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se I., II. in III. točka izpodbijanega sklepa spremenijo tako, da se sklep sodišča prve stopnje v tem delu glasi: „I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020 spremeni tako, da se glasi:

1. Način izvajanja stikov med A. A. in B. A. ter dolžnikom C. A., ki je bil dogovorjen s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v ... P 000/2018-IV z dne 4. 3. 2019, se začasno spremeni tako, da stiki potekajo: - Po telefonu ali drugih telekomunikacijskih poteh enkrat tedensko v trajanju od 5 do 15 minut, in sicer vsako sredo v času med 19. in 20. uro. Dolžnik je dolžan vzpostavljati stike tako, da pokliče otroka, upnica pa je dolžna zagotavljati, da se bosta otroka na dolžnikove klice redno odzivala.

- Po poteku 4 tednov se poleg stikov, določenih v prejšnji alineji, začnejo izvajati tudi osebni stiki, in sicer v trajanju ene ure vsak teden. Stiki se izvajajo na prostem v ..., in sicer ob petkih od 15. do 16. ure. Mesto predaje in vrnitve otrok je pred ... Upnica je dolžna pripeljati otroka ob določeni uri na stik in ju predati dolžniku, dolžnik pa je po končanem stiku dolžan predati otroka upnici na istem mestu, kjer ju je prevzel. Otroka in dolžnik so na stikih sami.

2. V primeru kršitve obveznosti iz začasne odredbe se kršitelju izreče denarna kazen 1.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim bo določilo novo, višjo kazen za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi iz te začasne odredbe.

II. Ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

III. V preostalem delu se ugovor zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020 ter ta sklep razveljavilo in zavrnilo predlog upnice (I. točka sklepa). Po uradni dolžnosti je izdalo začasno odredbo o ureditvi stikov med otrokoma in dolžnikom, kot je to razvidno iz II. točke sklepa. Odločilo je še, da začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (III. točka sklepa). Sklenilo je še, da bo o stroških postopka zavarovanja odločilo s končno odločbo v nepravdnem postopku (IV. točka sklepa).

2. Zoper sklep vlaga upnica pritožbo, podredno ugovor, in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ostane v veljavi sklep o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni na način, da bo izvajanje stikov mogoče ter da bo ustrezno določeno tudi preverjanje ustreznosti in utemeljenosti prehajanja iz posamezne faze izvajanja stikov v naslednjo fazo. Iz pritožbe in ugovora smiselno izhaja, da upnica izpodbija sklep prvega sodišča v I., II. in tudi III. točki izreka. Navaja, da je prvo sodišče že pred izdajo sklepa z dne 8. 6. 2020 štelo za verjetno izkazano, da sta otroka v primeru nadaljevanja izvajanja stikov na način, kot so bili določeni s sodno poravnavo, ogrožena. Prvo sodišče je v obrazložitvi prvega sklepa o začasni odredbi navedlo, da naj bi bili drugačni stiki kot v prostorih centra za socialno delo (CSD) v tej fazi postopka nemogoči. Od izdaje prve začasne odredbe stiki med dolžnikom in otrokoma sploh niso potekali, ker jih dolžnik ni želel izvajati v prostorih CSD. Prvo sodišče ni ugotavljalo, ali je dolžnik poskušal organizirati stike z otrokoma na katerem drugem mestu in ob kakšnem drugem terminu, kot je bilo to določeno s prvo začasno odredbo. Izvajanja stikov izven prostorov CSD dolžnik ni predlagal. Razveljavitev sklepa o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020 ni utemeljena. Dolžnik je ta sklep ignoriral in po njegovi izdaji pretrgal tudi telefonske stike z otrokoma. Izvedenka je ugotovila, da je v dolžnikovem ravnanju prepoznati elemente psihološkega nasilja. Sodišče se ni opredelilo do navedb upnice v njeni pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2020, v katerem je sodišče obvestila o tem, da dolžnik uporablja fizično nasilje kot način reševanja sporov. Morebitna potrditev teh navedb o fizičnem nasilju dolžnika tudi izven družinskega okolja bi lahko v veliki meri vplivala na spremembo stališč izvedenke v izvedenskem mnenju. Sklep sploh nima razlogov v delu, ki se nanaša na razveljavitev prve začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom je sodišče neutemeljeno spremenilo način izvajanja stikov, kot so bili določeni z začasno odredbo z dne 8. 6. 2020. Ta odločitev ni v skladu s stališči izvedenke in ne varuje koristi otrok. Odločitev prvega sodišča o prisotnosti morebitnih tretjih oseb ob osebnih stikih med dolžnikom in otrokoma je potrebno dopolniti na način, da se pri tem upošteva tudi soglasje otrok. Izdana začasna odredba je nepopolna glede vprašanja prehajanja med posameznimi fazami stikov. Za dopustitev prehoda v naslednjo fazo izvajanja stikov bi morala biti izpolnjena pogoja, da se stiki dejansko izvajajo in da so stiki izvajani v korist otrok. Preverjanje teh pogojev bi se moralo izvrševati s strani sodišča ali pa pristojnega CSD. Stiki so opredeljeni zelo pavšalno oziroma nedoločno, saj ni razvidno, kdaj naj se izvajajo in kdo naj bi jih vzpostavljal, poleg tega pa v začasni odredbi niso določene posledice za primer, da dolžnik ne bi izvajal stikov z otrokoma po telefonu ali drugih telekomunikacijskih poteh. Natančneje je treba opredeliti tudi način izvajanja prve faze osebnih stikov, saj nista določena datum in ura stikov. Nedoločno je naveden tudi kraj izvedbe stika v centru mesta. Začasna odredba tudi ne poda odgovora na vprašanje, kako potekajo stiki v primeru, če se stranki ne uspeta dogovoriti o njihovi izvedbi.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Upnica je sledila pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu ter vloženo pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep naslovila kot pritožbo (zoper I. točko sklepa) in kot ugovor (zoper II. točko sklepa, smiselno tudi zoper III. točko). Takšna razčlenitev pravnega sredstva je v obravnavani zadevi napačna in je posledica nepravilnega pravnega pouka. Prvo sodišče je izdalo sklep o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020. Ugotovilo je, da je prišlo v odnosu med dolžnikom in otrokoma do težav, zaradi katerih so se stiki prenehali izvajati, kar je ob ugotovitvi, da je zaradi prekinjenih stikov ogrožena dolgoročna korist otrok oziroma njun celovit osebnostni razvoj, vodilo do zaključka, da je treba stike ponovno vzpostaviti z ureditveno začasno odredbo. Zavzelo je stališče, da je začasno potrebno urediti stike tako, da se izvajajo na CSD ob navzočnosti strokovne osebe. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, o katerem je prvo sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom.

6. Prvo sodišče je presodilo, da je dolžnikov ugovor utemeljen, da pa stikov (še vedno) ni mogoče izvajati na podlagi sodne poravnave z dne 4. 3. 2019 (za kar se ves čas zavzema dolžnik), zaradi česar jih je začasno uredilo drugače, in sicer na način, kot je razviden iz II. točke izpodbijanega sklepa. S tem sklepom je bil ugovorni postopek končan. Prvo sodišče je v bistvu delno ugodilo ugovoru in spremenilo svoj sklep o začasni odredbi tako, da je začasno uredilo izvajanje stikov na način, kot ga je predlagala sodna izvedenka. Procesno pravno gledano je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom dejansko delno še vedno sledilo predlogu upnice, in sicer, da se stiki začasno uredijo drugače, kot so bili dogovorjeni s sodno poravnavo z dne 4. 3. 2019, način začasnega izvajanja stikov pa je nato uredilo drugače, kot je predlagala upnica (in kot je prvo sodišče sprva odločilo v sklepu z dne 8. 6. 2020).

7. V tovrstnih postopkih lahko sodišče zaradi zagotavljanja varstva otrokovih koristi (četrti odstavek 7. člena Družinskega zakonika – DZ in drugi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1) po uradni dolžnosti izreče tudi potrebne ukrepe ali jih spremeni, to pa ves čas postopka (prvi odstavek 160. člena DZ) in ne glede na trditveno podlago in predloge strank (udeležencev), saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1). Zato ni potrebe, da se odločanje sodišča o istem spornem razmerju cepi na dva dela, to je na odločanje po uradni dolžnosti in na odločanje v sklopu obravnave strankinega predloga. Ker je upnica predlagala izdajo začasne odredbe, je prvo sodišče moralo tudi pri odločanju o njenem predlogu upoštevati navedene zakonske določbe o varstvu koristi otrok, zato pri odločanju o dolžnikovem ugovoru ni bilo razlogov za „izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti“. Napačno je zato tudi pojasnjevanje prvega sodišča, da bo „kontradiktornost postopka v tem pogledu omogočena v morebitnem ugovornem postopku“. Stranki sta bili že pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanjeni z izvedenskim mnenjem in sta imeli možnost podati morebitne pripombe nanj tudi glede načina ureditve stikov po predlogu izvedenke, s čimer jima je bilo omogočeno uveljavljanje pravice do izjave (na izvedensko mnenje sicer nista podali pripomb). Tudi odločitev v II. točki izpodbijanega sklepa zato po vsebini spada v sklop odločanja o zadevi v povezavi z upničinim predlogom za izdajo začasne odredbe. Izpodbijani sklep je zato treba v celoti presojati kot odločitev o dolžnikovem ugovoru. To je navsezadnje tudi v skladu s pravilom, da je ugovor dolžnikovo, ne pa upnikovo pravno sredstvo (drugi odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Zato predstavlja obravnavano upničino pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep v svoji celotni vsebini pritožbo.

8. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo mnenju izvedenke, da ni potrebe za izvajanje stikov na CSD pod nadzorom. Izvedenka med drugim ugotavlja, da oče otrok ne ogroža življenjsko in ju ne spravlja v neposredno nevarnost ter da ni mogoče slediti otrokoma, ki odklanjata stike z očetom, vendar pa jima je potrebno prisluhniti in njune skrbi v zvezi s stiki resno obravnavati. Varnost otrok sicer ni ogrožena, a sta otroka žalostna in jezna zaradi očetovega občasnega neprimernega komuniciranja z njima v času izvajanja stikov, na kar sta še posebej občutljiva tudi zaradi razhoda njunih staršev, med katerima še vedno obstaja nerazrešen in konflikten odnos, ta pa močno obremenjuje tudi njuna otroka. Ogroženost otrok je v tej zadevi treba presojati z vidika okoliščin, ki vplivajo na njun celovit osebnostni razvoj. Po mnenju izvedenke bi bila škoda, ki bi nastala, če otroka ne bi imela stikov z očetom, nedvomno večja, kot pa če imata stike z njim v neki obliki. Če bi se odnos med otrokoma in očetom (trajno) prekinil, bi to škodljivo vplivalo na dolgoročni razvoj otrok.

9. Pritožbeni očitek, da bi dolžnik lahko izvajal stike z otrokoma tudi na drugačen način, ne pa le na CSD v prisotnosti strokovne delavke (kar naj bi mu omogočala začasna ureditev stikov po zadnji alineji I. točke sklepa o začasni odredbi z dne 8. 6. 2020), pa tega ni poskušal, kar naj bi kazalo na dolžnikov brezbrižen odnos, ni utemeljen. Začasna odredba z dne 8. 6. 2020 ni določala, da bi stiki med dolžnikom in otrokoma lahko potekali tudi po telefonu oziroma po telekomunikacijskih poteh (v tem delu je bila začasna odredba pomanjkljiva), zato ni utemeljen očitek, da je dolžnik samovoljno prenehal s telefonskimi klici. Odločitev o možnih stikih izven prostorov CSD ob drugih terminih dejansko ni bila izvršljiva, saj je bila izvedba takšnih stikov pogojena z željo otrok, ki pa sta od oktobra 2019 dalje, ko so bili stiki prekinjeni, odločno zavračala osebne stike z očetom. Tako določeni stiki bi bili izvedljivi le, če bi si za to aktivno prizadevala in v tej smeri tudi znala sodelovati oba starša, a temu ni bilo tako.

10. Zatrjevano dolžnikovo fizično nasilje v preteklosti kot način njegovega reševanja sporov (domnevni pretep med dolžnikom in tretjo osebo v letu 2019, dolžnik naj bi bil fizično nasilen tudi do upnice) ni izkazano s stopnjo verjetnosti, ne glede na to pa je bistveno, da dolžnik do otrok nikoli ni bil fizično nasilen. V tem pogledu tudi po ugotovitvah sodne izvedenke otroka z dolžnikove strani nista ogrožena. Glede na to ni mogoče pritrditi upnici, da bi stiki med otrokoma in dolžnikom začasno lahko potekali zgolj na način, kot je bilo določeno z začasno odredbo z dne 8. 6. 2020. 11. Dejanske okoliščine zadeve kažejo, da izvajanje stikov, kot so bili dogovorjeni z navedeno sodno poravnavo, v sedanjem obdobju ni možno. Ob ugotovljeni ogroženosti uspešnega dolgoročnega razvoja otrok je treba način izvajanja stikov začasno urediti drugače. Za izdajo začasne odredbe o stikih zadošča, da grozi, da bo prišlo do odtujitve ali/in da bo s končno odločbo onemogočena taka odločitev, ki bi bila otroku najbolj v korist (IV Cp 1743/2019). Takšen primer je tudi obravnavana zadeva.

12. Izvedenka je podala svoje mnenje z vidika ugotovitve, na kakšen način naj se uredijo stiki v bodoče, da bo s tem zagotovljena največja korist otrok. Presoja o tem je stvar končne odločbe prvega sodišča, ne pa začasne spremembe načina izvajanja stikov po sodni poravnavi z izpodbijanim sklepom. Namen začasne odredbe ne more biti tako daljnosežno urejanje stikov, kot je to storilo prvo sodišče. Stiki med otrokoma in očetom so že dalj časa prekinjeni, zato jih je treba postopoma obnoviti. V začetku pridejo v poštev krajši neosebni stiki (po telefonu oziroma telekomunikacijskih poteh), kot je predlagala sodna izvedenka. Prvo sodišče ji je zato utemeljeno sledilo, pri čemer pa je izrek začasne odredbe v tem delu nedoločen. Pritožbeno sodišče je zato „dopolnilo“ te stike z določitvijo dneva in termina (ob sredah med 19. in 20. uro), v katerem je dolžnik dolžan poklicati otroka, upnica pa je dolžna zagotoviti, da se otroka na njegove klice odzoveta.

13. Poleg teh stikov je prav, da se postopoma začnejo ponovno izvajati tudi osebni stiki, kot je določeno v drugi alineji II. točke izpodbijanega sklepa (kar bo ob ustrezni aktivnosti obeh staršev v korist otrok), s to razliko, da naj se ti stiki izvajajo vsak teden, ne pa vsakih 14 dni. Ta sprememba je smotrna glede na potek časa od izdaje izpodbijanega sklepa (ko bi se že morali izvajati tudi osebni stiki na podlagi izpodbijanega sklepa) in naravo odločitve pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu preciziralo te stike z določitvijo dneva in termina stika (ob petkih od 15. do 16. ure) ter kraja predaje in vrnitve otrok (pred ...). Ker komunikacije med staršema ni (kar tudi pomeni, da bi bile možnosti njunega uspešnega dogovarjanja o dnevu, času in kraju teh stikov precej skromne), je pritožbeno sodišče še določilo, da je upnica dolžna pripeljati otroka dolžniku na kraj predaje, dolžnik pa je dolžan otroka po končanem stiku predati upnici na istem mestu. Starša se o morebitni navzočnosti tretje osebe na stikih na naroku 26. 10. 2020 nista sporazumela. Upničin predlog je dolžnik zavrnil, sam pa ni predlagal nobene osebe (niti svoje partnerke ne, kot je predlagala izvedenka), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da so otroka in oče na stikih sami (kar je prav tako v skladu z mnenjem izvedenke), v izogib morebitnim nesporazumom med staršema v tem delu. Tako določeni osebni stiki naj se izvajajo do končne odločitve (oziroma do drugačne odločitve prvega sodišča ali morebitnega drugačnega dogovora med staršema).

14. Določanje nadaljnjih faz postopnega obnavljanja osebnih stikov med otrokoma in očetom bi, kot že rečeno, presegalo namen začasne odredbe. V tem trenutku še ni mogoče določati naslednjih faz stikov (njihovega postopnega širjenja), ker še ni jasno, kako uspešno bodo stiki potekali v začetni fazi njihovega obnavljanja. V tem delu je pritožbeno sodišče zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je „izpustilo“ preostale alineje II. točke izpodbijanega sklepa.

15. Končna odločitev prvega sodišča bo odvisna od tega, kako bodo potekali ponovno vzpostavljeni stiki. O tem bo prvo sodišče moralo pridobiti tudi poročila pristojnega CSD (drugi odstavek 160. člena DZ), katerega delavci bodo o tem lahko opravili razgovore s staršema, po potrebi pa se bodo lahko pogovorili tudi z otrokoma. Samo po sebi je razumljivo, da bodo stiki med otrokoma in očetom lahko potekali v korist otrok le, če bo dolžnik spremenil način komuniciranja z otrokoma (da bo z otrokoma prijazen in razumevajoč ter jima izkazoval naklonjenost in čustveno navezanost) in če bo upnica resnično sodelovala pri obnavljanju stikov, kar pomeni, da bo otroka aktivno vzpodbujala k stikom z očetom in dosledno vztrajala, da se stiki izvajajo. Kot je razvidno iz zapisa neformalnega razgovora sodnice z otrokoma in izvedenskega mnenja, upnica doslej ni tako ravnala oziroma je prispevala k temu, da otroka zavračata stike z očetom (po oceni pritožbenega sodišča ne povsem na nezavedni ravni). Kot je pojasnila že izvedenka, bi bilo za starša koristno, da poiščeta ustrezno svetovalno pomoč s ciljem, da bi stiki med otrokoma in očetom oživeli v polnem obsegu. Glede na ugotovitve prvega sodišča o poteku stikov po začasni odredbi se bo morda pokazalo za potrebno, da izvedenka odgovori na nadaljnja vprašanja, pomembna za končno odločitev sodišča. 16. Glede na ugotovljene okoliščine je pritožbeno sodišče ocenilo, da je smotrno v začasni odredbi določiti tudi denarno kazen kot sredstvo zavarovanja za primer, če stranki ne bosta ravnali v skladu z začasno odredbo (103. člen ZNP-1 in prvi odstavek 238.f člena v zvezi z 226. členom ZIZ). Določilo je denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki bo pomenila zadosten pritisk, da bosta stranki spoštovali začasno odredbo. Višina denarne kazni je določena glede na pomen dolžnih ravnanj strank. Če stranka ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo, bo sodišče postopalo po 226. členu ZIZ.

17. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).