Jedro

Družba H. L., d.o.o. je postala lastnica spornih nepremičnin z dnem, ko je zemljiška knjiga prejela predlog za vpis lastninske pravice na njeno ime, torej že v januarju 2007, ne glede na to ali je bilo o predlogu že dejansko odločeno ali ne (kar v posledici pomeni tudi, da je toženka z razpolagalnim poslom z dne 13. 9. 2007 lastninsko pravico prenesla brez razpolagalne sposobnosti). Tožnik je v tožbi trdil, da zaradi navedenega toženka, po svoji krivdi, svoje obveze do njega ne more izpolniti, čemur toženka ni nasprotovala (saj odgovora na tožbo ni podala). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da toženka svoje obveznosti iz pogodbe o uskladitvi stanja – namesto odškodnine za razlaščeno zemljišče, tožniku dodeliti nadomestno zemljišče, ne more izpolniti, zato je upravičen do denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 685.115,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 6. 4. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni, in mu povrniti pravdne stroške v znesku 10.854,00 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni bila izdana v skladu z določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožba ni sklepčna. Pravna podlaga odločitve je bila presoja poslovne odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane kršitve uskladitvene pogodbe. Iz trditev tožnice pravotvorna dejstva za ugotovitev predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti toženke ne izhajajo. Tožnik ne zatrjuje kršitve uskladitvene pogodbe, zatrjuje, da izpolnitev obveznosti toženke ne bo mogoča, ko se bo prvi pridobitelj vpisal v zemljiško knjigo. Takšna trditev pa ni trditev o kršitvi, temveč o nezmožnosti izpolnitve. Šele če bi tožnik zatrjeval kršitev, bi sodišče lahko presojalo, ali je v njegovih trditvah podlaga za zaključek, da je uveljavljal odstopno upravičenje. V tožbi pa ni trditev o pogojih za ugotavljanje odstopnega upravičenja niti pogojev za uveljavljanje škode. Poleg tega iz trditev ne izhaja, da bi tožniku sploh nastala pravno priznana škoda. Tožnik trdi, da mu bo škoda morebiti nekoč nastala, če bo ugodeno predlogu za vknjižbo prvega pridobitelja in bo njegov predlog za vpis lastninske pravice zavrnjen. Sklenitve pogodbe s H. L. ni mogoče šteti kot kršitev uskladitvene pogodbe, saj je bila ta sklenjena kasneje, 13. 9. 2007, prva pogodba pa 2. 11. 2006, 9. 1. 2007 pa je bil za to pogodbo tudi že podan zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Z uskladitveno pogodbo se je toženka zavezala k prenosu posesti (o čemer trditev ni) in prenosu lastninske pravice, pri čemer je zemljiškoknjižno dovolilo tožniku tudi izdala. Izpolnila je torej vse obveznosti iz uskladitvene pogodbe in torej pogodbe ni kršila, česar, kot rečeno, tožnik tudi ne trdi. Govori pa o nemožnosti izpolnitve. Tožba iz tega naslova pa je preuranjena, vknjižba tožnika bi morala biti najprej zavrnjena, prvi pridobitelj pa bi moral z vpisom uspeti, da bi do tega že prišlo, pa tožnik ne trdi. Morebiti bi lahko govorili o začetni nemožnosti izpolnitve (35. člen Obligacijskega zakonika – OZ), če toženka v trenutku sklenitve uskladitvene pogodbe na nepremičnini ne bi imela lastninske pravice, vendar pa prodaja tuje stvari obligacijsko pravno ni nična (odločba VS RS II Ips 864/2006). H. L. v času, ko je bila uskladitvena pogodba sklenjena, še ni bil lastnik nepremičnine, zato z uskladitveno pogodbo ni bila prenesena lastninska pravica brez razpolagalne sposobnosti. Tožnik tudi ne navede ali zahteva izpolnitev menjalne pogodbe (iz leta 1984) ali uskladitvene pogodbe (z dne 13. 9. 2007) in kakšno je njuno medsebojno razmerje. Iz trditev na eni strani izhaja, da je uskladitvena pogodba le realizacija menjalne pogodbe (in torej ne ustvarja novih pravic in obveznosti), po drugi strani pa tožnik zatrjuje kršitev uskladitvene in ne menjalne pogodbe. Sicer pa je napačna tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Nihče ne more priti v zamudo preden se ne seznani z zahtevkom iz drugega odstavka 299. člena OZ. Obresti bi lahko tekle kvečjemu od dneva, ko je bila tožba toženki vročena.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz člena 318 ZPP izpolnjene. Predpostavki iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena za pritožbo nista sporni. Toženka pa ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka), možno pa bi bilo zaključiti, da ugovarja tudi obstoju pogojev iz 4. točke tega odstavka (da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana).

6. Toženka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila. Vzpostavila se je domneva, da priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so te trditve o dejstvih take, da iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev izhaja, da sta pravna prednica toženke in pravni prednik tožnika dne 30. 7. 1984 sklenila menjalno pogodbo, s katero so bila pravnemu predniku tožnika razlaščena zemljišča zamenjana s parcelama v lasti pravne prednice toženke – 494/2012 in 495/1 k.o. X, v skupni izmeri 7257 m2. Do zemljiškoknjižnega prepisa ni prišlo, tudi zaradi pomote pri navedbi k.o. zamenjanih parcel (pravilno k.o. Y). Dne 13. 9. 2007 sta pravdni stranki podpisali Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (v nadaljevanju pogodba o uskladitvi stanja), v kateri sta med drugim ugotovili, da je prišlo v 3. členu menjalne pogodbe do napake pri zapisu katastrske občine, da je s časom prišlo do spremembe številk parcel, da toženka tako izroči tožniku parcele št. 494/12 (kasneje razdeljena v parceli št. 494/12 -1995 m2 in št. 494/17 – 743 m2), št. 494/13 in št. 495/4 (kasneje razdeljena v parceli št. 495/4 – 1937 m2 in št. 495/5 – 951 m2), vse k.o. Y, v skupni izmeri 7257 m2, stranki pa sta se tudi dogovorili, da je bila menjalna pogodba nadomeščena s pogodbo o uskladitvi stanja z dne 13. 9. 2007 in da iz menjalne pogodbe iz leta 1984 nimata nobenih obveznosti ena do druge. Ne drži torej pritožbena trditev, da ni jasno, ali tožnik zahteva izpolnitev menjalne ali uskladitvene pogodbe in kakšno je njuno medsebojno razmerje, zahteva izpolnitev uskladitvene pogodbe. Toženka je tožniku izdala tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.

7. Dne 3. 4. 2008 je toženka na podlagi pogodbe o uskladitvi stanja, v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani vložila zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice pri navedenih parcelah na ime tožnika (Dn. št. 9212/2008). Potem, ko je tožnik v zemljiški knjigi preverjal zakaj o predlogu še ni odločeno, je ugotovil, da je toženka (med drugimi) parcele št. 494/17, 494/13 in 495/5 (skupaj v površini 3.325 m2) že dne 2. 11. 2006 s kupoprodajno pogodbo prodala družbi H. L., d.o.o., dne 9. 1. 2007 pa je bil tudi že vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice na ime te družbe (Dn. št. 448/2007). Tožnik „ker zaradi načela vrstnega reda vpisov pri navedenih parcelah ne bo prišlo do vknjižbe na njegovo ime in to iz razlogov na strani toženke, s čimer je ta kršila zavezo iz pogodbe o uskladitvi stanja“, od toženke zahteva povrnitev škode v višini 685.115,94 EUR, pri čemer je upošteval vrednost zemljišč kot je bila ocenjena v kupoprodajni pogodbi z dne 2. 11. 2006. 8. Toženka je torej iste nepremičnine dvakrat odtujila, dne 2. 11. 2006 je lastninsko pravico prenesla na družbo H. L., d.o.o., dne 13. 9. 2007 pa na tožnika. V takšnem primeru se vrstni red pridobitve stvarne pravice ravna po trenutku, od katerega začne učinkovati prvi vpis v zemljiško knjigo. Vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiško knjigo pa učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis (10., 122., 5. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). V konkretnem primeru je torej družba H. L., d.o.o. postala lastnica spornih nepremičnin z dnem, ko je zemljiška knjiga prejela predlog za vpis lastninske pravice na njeno ime, torej že v januarju 2007, ne glede na to ali je bilo o predlogu že dejansko odločeno ali ne (kar v posledici pomeni tudi, da je toženka z razpolagalnim poslom z dne 13. 9. 2007 lastninsko pravico prenesla brez razpolagalne sposobnosti). Tožnik je v tožbi trdil, da zaradi navedenega toženka, po svoji krivdi, svoje obveze do njega ne more izpolniti, čemur toženka ni nasprotovala (saj odgovora na tožbo ni podala). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da toženka svoje obveznosti iz pogodbe o uskladitvi stanja – namesto odškodnine za razlaščeno zemljišče, tožniku dodeliti nadomestno zemljišče, ne more izpolniti (239. člen OZ), zato je upravičen do denarne odškodnine. Odločitev je materialnopravno pravilna tako na podlagi prvega in drugega odstavka 243. člena OZ, kot na podlagi določbe 9. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini – Uradni list SRS, št. 5/80 (1) oziroma določbe 105. člena Zakona o urejanju prostora - Uradni list RS, št. 110/2002 (2) v zvezi z določbami členov 384 in 389 OZ. Tudi višini odškodnine toženka ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti zahtevani znesek v višini 685.115,94 EUR.

9. Ker navedena dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito izdalo zamudno sodbo. Tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje je upravičen že iz razloga, ker takšnemu teku toženka ni ugovarjala, odločitev pa je skladna tudi z določbo drugega odstavka 299. člena OZ.

10. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker s pritožbo ni uspela, toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ali omejitev lastninske ali kakršne druge pravice na nepremičnini pravična odškodnina.

(2) Lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina.