Jedro

Podlaga odškodninskega zahtevka ni podana v 103. členu OZ, marveč v četrtem odstavku 239. člena OZ. Ta določa: „Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.“.

Razlaga navedene določbe v luči načela vestnosti in poštenja privede do pravila, da dolžnik, ki je za okoliščine, iz katerih izvira delna nezmožnost izpolnitve, vedel že ob sklenitvi pogodbe (iz česar sledi neizogiben sklep, da je zanje kriv) za takšno začetno nezmožnost tudi odgovarja. Iz trditvene podlage tožbe takšna zavest tožene stranke tudi izhaja. Odgovornost, o kateri govori četrti odstavek 239. člena OZ, je (tudi) odškodninska, če tako ustreza varstvu interesov pogodbi zveste stranke.

Ker ob predpostavki nezmožnosti izpolnitve nevarnosti, da bi upnik kumuliral odškodninski in izpolnitveni zahtevek, ni, odstop od pogodbe ni predpogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 5.724,00 EUR in sicer v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine, ker je tožena stranka predmet svoje pogodbene zaveze delno (tri nepremičnine) odsvojila tretji osebi. Šlo je torej za dvojno razpolaganje z isto nepremičnino, zaradi česar tožnik v zemljiškoknjižnem postopku ni bil uspešen ter je tako delno ostal brez nasprotne pogodbene izpolnitve. Višina odškodnine ustreza vrednosti kupnine, po kateri je tretja oseba od toženke kupila te iste nepremičnine.

2. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je odškodninskemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločitev je pravno oprlo na določbe o odškodninski odgovornosti zaradi neizpolnitve. Sklicuje se na prvi in drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in na drugi odstavek 243. člena OZ. V razlogih je med drugim navedlo, da „tožena stranka svojih obveznosti dogovorjenih s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 13. 9. 2007 ni mogla, ne more in ne bo mogla izpolniti in tožniku izročiti v last in posest (....)“ (3. točka sodbe).

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in zamudno sodbo potrdilo. V razlogih je med drugim navedlo, da toženka po svoji krivdi svoje obveznosti ne more izpolniti (8. točka sodbe).

4. Revizijo vlaga tožena stranka. V njej utemeljuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s strani nižjih sodišč. Trdi, da ima pogodbi zvesta stranka dve možnosti. Prva je, da pri izpolnitvi vztraja in hkrati uveljavlja sankcije zaradi nepravilne izpolnitve (npr. zamudne obresti, pogodbeno kazen itd.), druga možnost pogodbi zveste stranke pa je, da uveljavi odstopno upravičenje ter uveljavlja sankcije zaradi neizpolnitve, vključno z odškodninsko terjatvijo zaradi neizpolnitve. Revidentka trdi, da se tožnik ni poslužil niti prve niti druge možnosti in da ni nikoli odstopil od uskladitvene pogodbe.

Dalje trdi, da tožnik sploh ni zatrjeval dejstev, iz katerih bi izhajala kršitev uskladitvene pogodbe, kar je nujna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Iz razlogov obeh sodb nižjih sodišč po mnenju revidentke tudi jasno izhaja, da tožbene trditve utemeljujejo zgolj nezmožnost izpolnitve. Utemeljuje stališče, da bi bila tožba sklepčna šele tedaj, če bi tožeča stranka podala trditve o kršitvi pogodbe ter obenem tudi že podala odstopno upravičenje.

V nadaljevanju revidentka utemeljuje tezo, da tožniku sploh ni nastala pravno priznana škoda. Hkrati trdi, da je sama izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti, saj je navsezadnje izdala tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Med pravdnima strankama so obstajale kvečjemu okoliščine, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot začetno nezmožnost izpolnitve po 35. členu OZ. Po drugi strani pa, trdi revidentka, prodaja tuje stvari obligacijskopravno ni nična.

Na koncu napada še odločitev o teku obresti. Trdi, da nihče ne more priti v zamudo, preden se ne seznani z zahtevkom. Obrestni zahtevek materialnopravno zato ne more biti utemeljen od vložitve tožbe, marveč šele od vročitve tožbe toženi stranki. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 299. člena OZ.

5. Tožnik je na vročeno mu revizijo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Nasprotuje tezi, da mora pogodbi zvesta stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka odstopiti od pogodbe. Tega zakon ne zahteva oz. predpisuje. Nasprotuje tudi očitku, da se tožnik ni skliceval na kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Sklicuje se na prvi odstavek točke III tožbe: „Tožena stranka je kršila zavezo iz pogodbe o uskladitvi dejanskega stanja, saj do izpolnitve njene obveznosti ni prišlo in tudi ne bo prišlo, ….“ Njena kršitev je prav v nezmožnosti izpolnitve.

6. Revizija ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

7. S „Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim“ s 13. 9. 2007 (priloga A3) sta si pravdni stranki kot pogodbenika zavezali vzajemno izročiti v last nepremičnine in si v ta namen tudi izstavili zemljiškoknjižno dovolilo. Kavza te pogodbe je bila urediti tisto, kar je spodletelo po menjalni pogodbi (A2), sklenjeni 30. 7. 1984. Ta menjalna pogodba je bila sklenjena v zvezi z razlastitvijo tožnikove nepremičnine (oziroma nepremičnine njegovega pravnega prednika), prek katere je bila zgrajena cestna vpadnica. Kot pa se je izkazalo kasneje, je bila pri nepremičninah, ki naj bi jih prejel tožnik, zapisana napačna katastrska občina (S. namesto, pravilno, B.). Zaradi te pisne napake sta stranki sklenili uskladitveno pogodbo in z njo v celoti nadomestili menjalno pogodbo, ki tudi glede razlaščene nepremičnine ni bila zemljiškoknjižno izvedena (zato ponovna zemljiškoknjižna izjava v njej tudi s strani tožnika).

8. Tožena stranka je vložila zemljiškoknjižni predlog, s katerim naj bi se zemljiškoknjižno realizirala ta pogodba glede obeh pravdnih strank. Ker se glede dela parcel, ki bi jih moral prejeti tožnik, ni nič zgodilo, je tožnik po poizvedbah pri zemljiški knjigi ugotovil, da je le-te toženka že pred sklenitvijo pogodbe odsvojila tretji osebi in da je ta tretja oseba tudi sam zemljiškoknjižni predlog podala že pred sklenitvijo sporne pogodbe. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik lastninske pravice na spornih nepremičninah ni dobil in je tudi v prihodnje ne bo mogel dobiti.

Glede odločitve o glavni stvari

9. V tej zadevi ni problem, da bi nižja sodišča morebiti spregledala določbo 440. člena OZ, ki izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Iz tega sodna praksa resda izpeljuje logičen sklep, da takšna pogodba ni nična. Vendar to seveda pomeni le to, da tak zavezovalni posel ni ničen (kar pravzaprav ščiti kupca, obenem pa mu za varstvo njegovih interesov pod določenimi pogoji ponuja še odstopno upravičenje in pravico do odškodnine). A veljavnosti zavezovalnega posla v tej pravdi nihče niti ne problematizira. Ni namreč problem, da se je toženka zavezala prenesti lastninsko pravico na stvari, ki jo je pred tem že odsvojila (zavezovalni posel), marveč je problem, da je opravila razpolagalni posel (vsebovan v 4. členu pogodbe), ki ni bil učinkovit, saj toženka ni več imela razpolagalne sposobnosti. Ker ta ni bil učinkovit, torej toženka svoje obveznosti ni le nepravilno izpolnila, marveč jo je izpolnila zgolj navidezno, torej je sploh ni izpolnila.

10. Osrednji pravni problem, ki ga je treba rešiti v tem revizijskem postopku, je, ali tožnik lahko uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve nasprotne pogodbene obveznosti, ne da bi poprej odstopil od pogodbe. Tožnik namreč odstopnega upravičenja ni uveljavljal in očitno je, da takšna možnost tudi ne bi ustrezala njegovim interesom.

11. Res je, da 103. člen OZ, ki ureja pravice pogodbi zveste stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, določa: „Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.“

12. To besedilo samo zase govori v prid revidentkini tezi, da se mora pogodbi zvesta stranka odločiti, ali vztraja pri izpolnitvi ali pa od pogodbe odstopa in namesto tega uveljavlja odškodninsko sankcijo. Ker ratio takšne ureditve zanesljivo ne more biti v tem, da bi zakon z nepotrebnimi obličnostnimi zahtevami oteževal učinkovito varstvo pravic in interesov pogodbi zveste stranke, je na dlani, da skuša takšna ureditev preprečiti zgolj to, da bi pogodbi zvesta stranka uspešno kumulirala tako odškodninski kot izpolnitveni zahtevek (najprej uveljavljala odškodnino zaradi neizpolnitve, nato pa, ob še vedno živi pogodbi, uveljavljala še izpolnitveni zahtevek).

13. A za rešitev v obravnavani zadevi je odločilno tisto, na kar se večkrat sklicuje tudi sama revidentka (seveda z drugačnimi prizadevanji). Trditve tožeče stranke so bile namreč takšne, da presegajo goli dejanski stan neizpolnitve. Trdila je, da do izpolnitve obveznosti tožene stranke glede prenosa lastninske pravice na parcelah št. 494/13, 494/17 in 395/5 tudi v prihodnje ne bo prišlo. Takšne trditve pa ustrezajo ne le abstraktnemu dejanskemu stanu delne neizpolnitve (na tem mestu zato revizijsko sodišče tudi zavrača revidentkine navedbe, da se tožnik na neizpolnitev ni skliceval), marveč tudi abstraktnemu dejanskemu stanu delne nemožnosti izpolnitve. Ker tožena stranka (zaradi svoje pasivnosti na prvi stopnji) tem trditvam ni oporekala, sta bili nižji sodišči vezani tudi na konkretni dejanski stan delne nemožnosti izpolnitve. Enako velja za revizijsko sodišče. 14. V takšnem položaju mora pravni red zavarovati pogodbi zvesto stranko (t. j., tožnika) in sicer na tak način, da pravno razmerje oblikuje tako, kot najbolj ustreza njenim interesom(1).

15. Ker: (a) gre za delno nezmožnost izpolnitve, (b) je šlo med strankama za urejanje njunih medsebojnih odnosov v zvezi z razlastitvijo (invalidna menjalna pogodba namesto razlastitve z dne 30.7.1984) ter (c) je bil tožnik oz. njegov pravni prednik de facto razlaščen že leta 1984, zemljiškoknjižno pa z uskladitveno pogodbo, je očitno, da odstop od pogodbe ne bi zagotavljal varstva njegovih interesov. Njegov interes lahko učinkovito zagotavlja le neposredni odškodninski zahtevek. Vsakršno drugačno varstvo bi ga zgolj pahnilo nazaj v položaj dejanske razlastitve brez ustrezne odškodnine.

16. Pravna nedoslednost (nepravičnost) bi lahko nastopila, če bi tožnik lahko kljub prejeti odškodnini še vedno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Vendar je ob okoliščini, da je (delna) nezmožnost izpolnitve del dejanske podlage sodb nižjih sodišč, nedopustna kumulacija odškodninskega in izpolnitvenega zahtevka pojmovno izključena.

17. Ker trditvena podlaga (in s tem zaradi izdane zamudne sodbe tudi dejanska podlaga sodb nižjih sodišč) zajema tudi dejstvo nezmožnosti izpolnitve, podlaga odškodninskega zahtevka ni podana v 103. členu OZ, marveč v četrtem odstavku 239. člena OZ. Ta določa: „Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.“.

18. Razlaga navedene določbe v luči načela vestnosti in poštenja privede do pravila, da dolžnik, ki je za okoliščine, iz katerih izvira delna nezmožnost izpolnitve, vedel že ob sklenitvi pogodbe (iz česar sledi neizogiben sklep, da je zanje kriv) za takšno začetno nezmožnost tudi odgovarja. Iz trditvene podlage tožbe takšna zavest tožene stranke tudi izhaja. Odgovornost, o kateri govori četrti odstavek 239. člena OZ, je (tudi) odškodninska, če tako ustreza varstvu interesov pogodbi zveste stranke.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti

19. Revident se neutemeljeno zavzema za takšno razlago pravila o nastopu zamude (drugi odstavek 299. člena OZ), po kateri bi zamuda nastopila šele tedaj, ko je tožba vročena toženi stranki in ne že s samo vložitvijo tožbe.

20. Relevanten del določbe se glasi: Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V sodni praksi doslej ni bilo sporno, da to pomeni od dne vložitve tožbe dalje, torej od začetka pravdnega postopka (179. člen ZPP) in ne šele z nastopom pravde (prvi odstavek 189. člena ZPP), kar je trenutek, ki je neodvisen od upnikovega ravnanja. Tudi zato, ker gre pri vročitvi tožbe za nepredvidljiv, od upnikovega ravnanja neodvisen trenutek, ni razloga za odstop od prakse, po kateri obresti glede že itak zapadlih terjatev tečejo od vložitve tožbe dalje. Ta praksa je (bila) tolikanj neproblematična, da se besedna zveza „od vložitve tožbe“ v odločbah zelo redko pojavi (izjema je npr. odločba VS RS II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2013 ali pa odločba VSL I Cp 910/2015 z dne 20. 5. 2015), marveč so se zamudne obresti preprosto prisojale od vložitve tožbe, v obrazložitvah pa je povzet le zakonski člen.

21. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljan revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

22. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 5.724,00 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 3300, 6002 ter 6007 Zakona o odvetniški tarifi - ZODvT).

Op. št. (1): O tem izhodišču glej: M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba 2003, 1. knjiga, str. 562 - 566.