Jedro

Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi 61. člena ZDavP-1 oz. 31. člena ZDavP-2 so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o obdavčenju, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in v skladu s SRS. Tožnik ni izkazal, da je prejel predmetne dobave od izdajatelja spornih računov. Ker ne razpolaga z ustreznim računom, kot ga predpisuje ZDDV, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV, davčni organ tožniku te pravice ni priznal in je naredil nov obračun DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za julij-december 2006, januar-marec in april-junij 2007 z obrestmi v skupnem znesku 31.651,79 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Dodatno je tudi odmeril davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 39.553,44 EUR ter pripadajoče medbančne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 2.969,73 EUR. Odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 42.523,17 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka II in III odločbe). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in o tem sestavljen zapisnik z dne 24. 11. 2008. Pripombe na zapisnik in odgovori nanje so razvidni od strani 3 do strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je družba A. d.o.o. izdala tožniku račun št. 047-12/06 z dne 11. 12. 2006 za izdelavo študije o možnostih izdelave in plasiranja platform za spletno trgovanje v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju sporni račun). Ta račun je izstavila na podlagi računa svojega dobavitelja št. 34/2006 z dne 8. 12. 2006 za izdelavo te študije. Družba A. d.o.o. je nato od svojega dobavitelja v zvezi z računom št. 34/2006 za izdelavo predmetne študije prejela dobropis z dne 28. 2. 2007, tožniku pa dobropisa za predmetno storitev ni izstavila. S podpisom dobropisa je družba A. d.o.o. tudi potrdila, da poslovni dogodek, naveden v tem dobropisu, ni nastal. Tako dobavitelj družbe A. d.o.o. ni opravil storitev izdelave študije o možnostih izdelave in plasiranja platform za spletno trgovanje v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini. V tem poslu pa naj bi družba A. d.o.o. imela le vlogo posrednika med končnim naročnikom in navideznim izvajalcem zaračunanih storitev.

2. V DIN pri dobavitelju družbe A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“ družbo, njegova aktivnost pa je omejena zgolj na poslovanje s transakcijskimi računom. DDV na računih zaračunava, vendar ga ne plačuje. Dobavitelj družbe A. d.o.o. dejansko ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti. Gre za navidezne posle, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Obstajata dva računa z isto številko in zneskom ter različnim opisom poslovnega dogodka. Družba A. d.o.o. zaračunanih storitev dejansko ni opravila. Sporni račun je izdala zgolj z namenom pridobiti davčno ugodnost. V postopku DIN je bilo tudi ugotovljeno, da v spornem računu tudi ni možno jasno in brez dvoma prepoznati naravo in obsega poslovnega dogodka. Tožnik je imel z družbo A. d.o.o. sklenjeno pogodbo o poslovnem svetovanju oziroma posredovanju pri pridobitvi poslov z dne 31. 1. 2006. Izvajalec se obvezuje za naročnika posredovati pri pridobivanju poslov, strank, nepremičninskih objektov in kreditov. Pogodba je sklenjena za nedoločen čas, izvajalcu storitev pripada t.i. „success fee“, plačilo glede na uspeh v višini, ki jo bosta stranki sporazumno dogovorili (3. in 4. člen pogodbe). Tožnik v postopku ni predložil dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, katera storitev naj bi bila opravljena s strani družbe A. d.o.o., kdaj in kdo jo je opravil. Tožnik je zgolj prejel račun od družbe A. d.o.o., ta pa se po vsebini razlikuje od računa, ki ga ima družba A. d.o.o. med svojimi izdanimi računi. Sporni račun tudi nima elementov, ki bi jih moral imeti v skladu s 33. in 34. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV). Ker tožnik ne razpolaga z ustreznim računom, kot ga predpisuje ZDDV, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV, davčni organ tožniku te pravice ni priznal in je naredil nov obračun DDV, ki je razviden iz strani 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ navaja tudi sodbe SEU št. C-342/87 in C-454/98. 3. Tožnik je na podlagi spornega računa (047-12/06 z dne 11. 12. 2006) uveljavljal tudi stroške pri obračunu DDPO za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1) se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma v letnem poročilu, pri čemer morajo biti izkazani v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDDPO-1 se priznajo odhodki potrebni za pridobitev prihodkov. Na podlagi predložene dokumentacije s strani tožnika in ugotovitev DIN pri družbi A. d.o.o. in njenem dobavitelju ter podatkov, ki jih je pridobil davčni organ, je bilo razvidno, da obstajata dva računa z isto številko in različno vsebino in da družba A. d.o.o. dejansko ni opravila storitev, za katere bi lahko zaračunala „success fee“ in tudi ni opravila navedene študije, zavezanec za davek pa ni predložil nobenih dokazil o opravljenih storitvah. Davčni zavezanec na podlagi 77. člena ZDavP-2 svoje trditve v davčnem postopku dokazuje s pisno dokumentacijo, poslovnimi knjigami in evidencami. Tožnik je zaračunano storitev knjižil na podlagi sklenjene pogodbe, kjer pa pogodbene aktivnosti in storitve niso bile vrednostno določene. Tako ni mogoče preveriti zaračunane vrednosti. Davčni organ je naredil nov obračun DDPO, ki je razviden iz strani 18 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovil je, da je tožnik izkazal prenizko davčno osnovo za obračun DDPO za leto 2006, zato mu je davčni organ dodano naložil plačilo DDPO v znesku 36.304,46 EUR.

4. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je sporni račun (047-12/06 z dne 11. 12. 2006) vsebinsko pomanjkljiv in ne izpolnjuje predpisanih pogojev iz 34. člena ZDDV. Poleg navedenega tudi ne temelji na resničnih dobavah in tako ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Gre za fiktivne storitve in fiktivne račune. Nenavaden način tožnikovega poslovanja, ki ga opisuje prvostopenjski organ, kaže tudi na to, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije. Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnega ponudnika storitev, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Davčni organ navaja sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Iz citiranih razlogov davčni organ pri obračunu DDPO za leto 2006 na podlagi ZDDPO-1 tožniku utemeljeno ni priznal odhodkov, ki jih je ta uveljavljal na podlagi spornega računa. Gre za izdatke, ki ne temeljijo na verodostojni knjigovodski listini. Dobave storitev družbe A. d.o.o. tožnik ni izkazal. Očitane kršitve pravil postopka glede zaslišanja prič v obravnavanem primeru niso vplivale na odločitev. Z ugotovitvami DIN pri družbi A. d.o.o. pa je bil tožnik v času inšpekcijskega pregleda nedvomno seznanjen in jih v postopku pred izdajo odločbe ni ovrgel. 5. Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih navedb. V postopku tudi ni bil opravljen sklepni razgovor z tožnikom, davčna organa pa ga tudi nista opozorila na dejstva, ki vplivajo na obdavčenje. Davčni organ ni upošteval dejstev, ki so bila v korist davčnega zavezanca in tudi ni zaslišal predlaganih prič (B.B., direktorja družbe A. d.o.o. in C.C.). Zaslišal je le D.D., pri čemer ne tožnik, ne njegov pooblaščenec nista bila o tem obveščena. Iz spornega računa jasno izhaja, da je družba A. d.o.o. opravila storitve za tožnika. Tožnik je tudi predložil račun št. 112-10/08 z dne 27. 10. 2008, ki izkazuje, da je bila storitev opravljena. Davčni organ je v postopku pridobil tudi pogodbo o poslovnem svetovanju oziroma posredovanju pri pridobivanju poslov z dne 31. 1. 2006, vendar se je do teh listin opredelil zgolj pavšalno. Tudi pritožbeni organ se ni opredelil do predloženih dokazov oziroma dokaznih predlogov, ki bi lahko dokazovali dejstva v korist tožnika. Res je, da se na podlagi 77. člena ZDavP-2 poslovni dogodki praviloma dokazujejo z verodostojnimi listinami, vendar mora davčni organ, ki izda odločbo na podlagi 73. člena ZDavP-2 vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in ne more dajati prednosti enemu oziroma drugemu dokazu. Na podlagi 5. člena ZDavP-2 mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Davčna organa pa se do predloženih dokazov nista opredelila. Tožniku ni bilo dopuščeno, da bi dokazal najpomembnejša dejstva, s čimer je bila kršena tudi pravica do učinkovite pritožbe. Glede spornega računa navaja, da v primeru „success fee“ ne gre za klasičen račun, v katerem bi bile specificirane vse storitve, ki so bile opravljene in zaračunane. Gre za račun, ki se izda po uspešno opravljeni storitvi. Kaj se je v konkretnem primeru zaračunavalo oziroma kaj je bila vsebina poslovnega dogodka, pa je razvidno iz računa in ta ustreza kriterijem za verodostojne listine. Navedeno dokazuje tudi plačilo računa št. 112-10/08 z dne 27. 10. 2008. Davčni organ pa bi moral pri presoji računov upoštevati enake kriterije. Tožnik v tožbi opisuje način poslovanja z družbo A. d.o.o. in način trženja, ki ga je izvajala družba A. d.o.o.. Storitev trženja in marketinga je družba A. d.o.o. v računu št. 047-12/06 in računu 112-10/08 zaračunala tožniku. Primarna dejavnost družbe A. d.o.o. je bila priprava strategije trženja. Ugotovitev, da storitev ni bila opravljena, je napačna. Pogodba o poslovnem svetovanju oziroma posredovanju pri pridobivanju poslov, pa predstavlja ustrezen dokaz. Tožnik je tudi plačal zadnji del „success fee“ na podlagi računa št. 112-10/08 z dne 27. 10. 2008 na transakcijski račun družbe A. d.o.o., DDV pa je plačal neposredno v proračun, v skladu z navodili davčnega organa. Da gre pri poslovanju družbe A. d.o.o. za „neplačujoči gospodarski subjekt“, tožnik ni mogel vedeti. Tožnik tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije. Ravnal je z zadostno skrbnostjo in po spornem računu je tudi poravnal DDV. Prav tako niso podani objektivni znaki, da je pri tožniku obstajala zavest o tem, da sodeluje pri davčni goljufiji. Sodišču predlaga, da ponovno oceni predložene dokaze in izvede zaslišanje B.B., D.D. in C.C. Tožnik meni, da so bile storjene kršitve postopka in da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku tudi prisodi stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 24. 4. 2012 navaja, da sta davčna organa kršila pravila davčnega postopka, ker nista opravila sklepnega razgovora in omogočila tožniku, da bi predložil dokumentacijo, ki bi dokazovala, da ni povzročil kršitve davčnih predpisov. Tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi v postopku sodeloval kot stranka in tudi ni preverila, izvedla in ovrednotila vseh predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Davčna organa tudi nista dokazala, da je tožnik zavestno sodeloval pri goljufiji in tožniku nista omogočila obrambe. Prav tako nista ugotavljala dejstev glede drugega materialnega pogoja, to je zavest o kršitvi. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

10. V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa, ki ga je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. Na podlagi predložene dokumentacije s strani tožnika in ugotovitev DIN pri družbi A. d.o.o. in njenem dobavitelju ter podatkov, ki jih je pridobil davčni organ, je bilo razvidno, da obstajata dva računa z isto številko in različno vsebino in da družba A. d.o.o. dejansko ni opravila storitev, za katere bi lahko zaračunala „success fee“ in tudi ni opravila navedene študije, tožnik pa ni predložil verodostojnih dokazil o opravljenih storitvah. Tudi po presoji sodišča je sporni račun družbe A. d.o.o. vsebinsko tako pomanjkljiv, da davčna organa nista mogla jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka. Pravilne so tudi ugotovitve drugostopenjskega organa o pomanjkljivostih spornih računov družbe A. d.o.o., ki ne vsebujejo natančnega opisa vrste in obsega storitev in tako ne izpolnjujejo pogojev iz 34. člena ZDDV o obveznih sestavinah računa. Le pravilno sestavljen račun lahko predstavlja podlago za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz spornih računov tudi po presoji sodišča ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahteva 34. člen ZDDV oz. 82. člen ZDDV-1, in ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena. Navedba na računu, da se zaračunava „success fee“ ne pove ničesar o vrsti in obsegu storitev. Račun nima prilog, ki bi storitve specificirale. Iz računa tudi ni možno razbrati katere storitve se zaračunava in v kakšnem obsegu. Med pogoji iz 1. točke sedmega odstavka 40. člena ZDDV pa je, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV davčni zavezanec imeti račun. Po 34. členu ZDDV mora davčni zavezanec, ki izda račun davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, na računu navesti podatke o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma o obsegu in vrsti opravljenih storitev. Sporni račun pa navedenih pogojev ne izpolnjuje in tako tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoj za odbijanje vstopnega DDV. Prejet račun sam po sebi ni zadosten dokaz o dobavi, tudi če bi bil vsebinsko popoln. Prav tako ni dokaz o dobavi predložena pogodba o poslovnem svetovanju oziroma posredovanju pri pridobitvi poslov z dne 31. 1. 2006 sklenjena med tožnikom in družbo A. d.o.o., ker je tudi po mnenju sodišča preveč splošna in pomanjkljiva. Iz nje ni možno razbrati, katere storitve naj bi družba A. d.o.o. dejansko opravila za tožnika in za kakšno ceno. Za potrebe uveljavljanja odbitka vstopnega DDV pa bi moral tožnik ob vsebinsko popolnih računih, razpolagati tudi z drugimi listinami, ki bi bile sestavljene v zvezi s zaračunanimi storitvami iz katerih bi bilo razvidno, da je tožniku prav družba A. d.o.o. opravila storitev (npr. ponudbo, naročilnico, specifikacijo storitev, dokazila o prevzemu dokumentacije, poročila izvajalca). Tožnik pa v zvezi s spornim računom ni predložil druge dokumentacije. Te pa tudi ni bilo možno pridobiti pri izdajatelju spornega računa. Sporne dobave tako niso izkazane niti iz strani tožnika, niti iz strani izdajatelja računa.

11. Račun, ki je vsebinsko popoln in njegovo plačilo pa tudi še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. dejanska izvedba storitve. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je plačal zadnji del „success fee“ na podlagi računa št. 112-10/08 z dne 27. 10. 2008 na transakcijski račun družbe A. d.o.o., DDV pa je plačal neposredno v proračun, vendar glede na predhodno navedeno, ta ugovor tožnika na odločitev nima vpliva.

12. Dokazno breme v davčnem postopku je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Glede na specifičnost davčnega postopka so dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS (SRS 21) in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov (77. člen ZDavP-2). Zaslišanje tožnika, B.B., D.D. in C.C., ki ga predlaga tožnik pa ne more nadomestiti verodostojnih listin, ki pa jih nimata ne tožnik, ne izdajatelj spornega računa. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve zaračunane s spornim računom opravljene prav s strani družbe, ki mu je izdala ta račun, saj tožnik na podlagi tega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev, saj je to lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Tožnik pa v svojem knjigovodstvu ni zagotovil podrobnih podatkov, ki bi omogočili pravilno in pravočasno obračunavanje DDV (85. člen ZDDV-1).

13. Ugovor tožnika, da mu ni bilo dopuščeno, da bi dokazal najpomembnejša dejstva, s čimer je bila kršena tudi pravica do učinkovite pritožbe, je neutemeljen. Tudi ugovor tožnika, da se pritožbeni organ ni opredelil do predloženih dokazov oziroma dokaznih predlogov, ki bi lahko dokazovali dejstva v korist tožnika, je neutemeljen. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi, da ni presodil vseh dokazov in izvedel vseh dokaznih predlogov tožnika ter da ni mogel sodelovati kot stranka v postopku. Tožnik je bil pozvan, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z predmetno dobavo in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Relevantne okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Davčna organa sta navedla razloge za odločitev, s katerimi se strinja tudi sodišče. Pravilno in obsežno je davčni organ tudi razložil svojo presojo dokazov. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega oziroma ničesar več kot že v samem postopku DIN. Na ugovor tožnika v zvezi s sklepnim razgovorom v postopku DIN je ustrezno odgovoril že prvostopenjski organ na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe in se z njegovo obrazložitvijo sodišče strinja. Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni zaslišala tožnika, B.B., D.D. in C.C. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s zakonom (77. člena ZDavP-2 oz. 96. člena ZDavP-1). Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi 61. členom ZDavP-1 oz. 31. člen ZDavP-2 so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o obdavčenju, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in v skladu s SRS. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik, kot tudi ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel predmetne dobave od izdajatelja spornih računov. Pri tem se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na določbe drugega odstavka 40. člena ZDDV, vsebinsko enake določbe pa vsebuje tudi prvi odstavek 62. člena in 63. člena ZDDV-1. 14. Očitek tožnika, da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri družbi A. d.o.o. in njenemu dobavitelju, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na družbo A. d.o.o. in dejstva, ki jih je pri navedeni družbi ugotovil. Tožnik je bil s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

15. Neutemeljen je ugovor tožnika, da davčna organa tudi nista dokazala, da je tožnik zavestno sodeloval pri goljufiji oz., da je vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Ker je pravica do dobitka vstopnega DDV ugodnost, gre davčnemu zavezancu le v primeru, če izkaže, da izpolnjuje določene zakonske pogoje. Dokazno breme pa je v tem primeru na strani tožnika in ne na strani davčnega organa, kot to napačno ugovarja tožnik (76. člena ZDavP-2). Dokazna sredstva v davčnem postopku glede na njegovo specifičnost pa opredeljuje 77. člen ZDavP-2. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Utemeljen je tožnikov ugovor, da ne more biti odgovoren za dejanja svojih dobaviteljev in nima pravice, da bi poizvedoval o njihovem poslovanju. Vendar pa je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja ponudnikov storitev, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.