Jedro

V obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi z dne 11. 2. 2015 uvodoma izpostavlja, da jo vlaga pravočasno pred iztekom sodno postavljenega osemdnevnega roka v skladu s Pozivom sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe v zadevi št. I U 1609/2014 z dne 16. 1. 2015, s katerim je bila pozvana, da naj tožbo v postopku opr. št. I U 1609/2014 popravi tako, da se tožbo zaradi kršitve človekovih pravic vloži kot samostojno tožbo (nedovoljena kumulacija zahtevkov), in ki ga je tožnica prejela dne 4. 2. 2015, tako da se postavljeni 8-dnevni rok izteče dne 12. 2. 2014. Nadalje v zvezi z izpodbijanimi akti in procesnimi predpostavkami pojasnjuje, da tožnica v drugem sodnem postopku nastopa kot tožena stranka po tožbi Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) z dne 13. 11. 2014, zastopani po Specializiranem državnem tožilstvu RS, zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora na podlagi določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI, Uradni list RS, št. 91/2011 in nadaljnji), ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V P 2714/2014. Le-to prilaga svoji tožbi (tožbena priloga A9) in še dodaja, da so bile citirani tožbi priložene tudi listine, ki jih prav tako prilaga svoji tožbi in sicer Odredba za izvedbo finančne preiskave, št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013 (tožbena priloga A3), Odredba o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 (tožbena priloga A4), Odredba o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 21. 11. 2014 (tožbena priloga A5), ter Zaključno poročilo finančne preiskave, št. Ftp 5/13/VB-KPL z dne 29. 9. 2014 (tožbena priloga A 6), ki jih sedaj tožnica izpodbija v tem upravnem sporu. V tožbi se opira na določila 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da gre pri vseh uvodoma navedenih izpodbijanih aktih za enostranske, oblastvene, posamične akte, ki jih organi izdajajo v okviru svojih pooblastil, ki vsi izvirajo iz predhodnega postopka po določbah ZOPNI o finančni preiskavi, tekom katere naj bi bile tožnici kršene ustavne pravice v posledici nezakonitega postopanja tožene stranke kot državnega organa pri izdajanju izpodbijanih aktov, zoper katere naj bi tožnica ne imela drugega sodnega varstva, s čimer utemeljuje svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Z vidika zakonsko predpisanih pogojev za izdajo izpodbijane Odredbe za finančno preiskavo po določilih 3., 7. in 10. do 14. člena ZOPNI toženi stranki očita takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijane Odredbe, ki naj bi onemogočale njen preizkus zakonitosti, kar označuje kot razlog za odpravo vseh izpodbijanih aktov tožene stranke na podlagi 37. člena ZUS-1, ne da bi bila tožba sploh poslana v odgovor toženi stranki.

Toženi stranki nadalje očita, da je še pred izdajo izpodbijane Odredbe za izvedbo finančne preiskave (izdane pod št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013 ter dveh odredb ODT o podaljšanju finančne preiskave z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, obe izdani pod št. Ftp 5/13), zbirala, tudi v okviru policijske finančne preiskave in preko DURS, podatke o tožnici in na podlagi tako zbranih podatkov šele pozneje, dne 21. 5. 2013 izdala izpodbijano Odredbo za izvedbo finančne preiskave na podlagi ZOPNI, češ da pred tem datumom ni imela nikakršne podlage za pridobivanje podatkov o prometu na njenem bančnem računu, saj tožnica ni bila v nobenem kazenskem postopku, niti ni bila stranka v nobenem davčnem postopku, v okviru katerega bi DURS lahko pridobival njene podatke o prometu na računu v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011. Ti bančni podatki, ki so bili s strani DURS nato posredovani toženi stranki, predstavljajo davčno tajnost v smislu ZDavP-2 in bančno tajnost v smislu ZBan-1 ter osebne podatke v smislu ZVOP-1, ki naj bi bili po oceni tožnice pridobljeni v nasprotju z določili navedenih zakonov ter s kršitvijo tožničinih ustavnih pravic iz 38. in 35. člena Ustave, češ da so bili pridobljeni brez ustrezne pravne in dejanske podlage. Zato naj bi bila, poleg izpodbijane Odredbe za izvedbo finančne preiskave (v nadaljevanju: Odredba), nezakonita tudi izvedena finančna preiskava, na podlagi izsledkov katere je bilo izdano Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi DURS, Davčnega Urada Koper št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2012 (tožbena priloga A 10), na podlagi česar je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. XI Kpd 21717/14 z dne 3. 6. 2014 (tožbena priloga A 13) odrejeno začasno zavarovanje tožničinega premoženja, in sicer prepoved obremenitve in odtujitve apartmaja na naslovu A., št. ... v prvem nadstropju v stavbi ID ..., oznaka 5/1 v izmeri 35m2, k.o. ... Tožnica poudarja, da ker ni uspela niti s pravnimi sredstvi zoper navedeni sklep, je zato vložila ustavno pritožbo, o kateri sicer še ni bilo odločeno, pač pa je bilo zavarovanje na navedeni nepremičnini podaljšano s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2714/2014-V z dne 13. 1. 2015 (tožbena priloga A 13), zoper katerega se je tožnica prav tako pritožila.

Po mnenju tožnice naj bi za uvedbo postopka finančne preiskave ne bili podani zakonski pogoji iz 3. in 10. člena ZOPNI, pa tudi sama Odredba naj ne bi bila ustrezno obrazložena, saj naj ne bi bili obrazloženi in dokazno utemeljeni razlogi za sum, da je B.B., s katerim naj bi bila tožnica povezana oseba, sploh storil kataloško kaznivo dejanje. Prav tako naj se imenovanemu sploh ne bi očitalo pridobitev premoženjske koristi z očitanim kaznivim dejanjem. Poleg tega pa naj sploh ne bi bili navedeni in dokazno podkrepljeni razlogi za utemeljitev dejstva, da naj bi B.B. imel v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, s čimer naj bi tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane Odredbe kršila ustavne pravice tožnice iz 14. in 22. člena Ustave ter posegla v njene ustavne pravice iz 33., 35. in 38. člena Ustave. Posledično naj bi bili nezakoniti in neustavni tudi obe nadaljnji odredbi tožene stranke o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, za kateri naj ne bi obstajali utemeljeni objektivni razlogi. V posledici navedenih kršitev naj bi tekel nezakonit postopek finančne preiskave, v katerem naj bi tožena stranka kršila tožničine ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave ter njene ustavne pravice iz 14., 35. in 38. člena Ustave. Dodatno tožnica očitek o nezakonitosti izvedene finančne preiskave utemeljuje z navedbo, da v (pred)kazenskem postopku zoper B.B. niso bili vzpostavljeni razlogi za sum, da bi tožnica lahko razpolagala s premoženjem nezakonitega izvora. To označuje za pojmovno nelogično, glede na vloženo obtožnico, ki jo Okrožno državno tožilstvo v Kopru citira v v priloženi tožbi (tožbena priloga A9), češ da se imenovanemu obdolžencu niti ne očita pridobitev premoženjske koristi s kaznivim dejanjem.

Tožnica poudarja, da se v okviru finančne preiskave uporabljajo določbe ZKP-1, ki uzakonja ekskluzijo nezakonito pridobljenih dokazov. Enako velja tudi v civilnem postopku, kjer praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito, medtem ko v ZOPNI tovrstnih določb ni zaslediti. Sodišče zato poziva, naj ob upoštevanju ZKP, ZOPNI, ZDavP-2, ZBan-1, ZPol in ZVOP-1 skrbno pregleda relevantno dokumentacijo in ugotovi, ali je bila izvedena finančna preiskava odrejena in izvedena na zakoniti bazi, da se prepreči možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali pa na podlagi informacij, pridobljenih na nedovoljen način.

Kar se tiče izpodbijanega Zaključnega poročila finančne preiskave tožnica navaja, da je le-to nezakonito iz razloga, ker naj bi bila nezakonita Odredba za izvedbo finančne preiskave in posledično tudi celotna finančna preiskava, češ da izpodbijano zaključno poročilo temelji na podatkih, pridobljenih v finančni preiskavi, s katero so bile kršene tožničine človekove pravice iz 14. in 22. člena ter 35. in 38. člena Ustave.

Sodišču tožnica v tožbenem zahtevku predlaga, da razsodi, kot sledi:

1. Ugotovi se, da je z izdajo Odredbe za izvedbo finančne preiskave, št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, Odredbo o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013, Odredbo o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 21. 11. 2014, Zaključnega poročila finančne preiskave št. Ftp 5/13/VB-KPL z dne 29. 9. 2014 ter s samo izvedbo postopka finančne preiskave tožena stranka kršila ustavne pravice tožeče stranke do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave in do zasebnosti po 35. členu Ustave.

2. Odredba za izvedbo finančne preiskave št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, Odredba o podaljšanju finančne preiskave št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013, Odredba o podaljšanju finančne preiskave št. Ftp 5/13 z dne 21. 11. 2014, Zaključno poročilo finančne preiskave št. Ftp 5/13/VB-KPL z dne 29. 9. 2014 so nezakoniti akti, ki se odpravijo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Dodatno tožnica sodišču predlaga, da naj na podlagi 156. člena Ustave prekine predmetni postopek in v skladu s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti celotnega Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI).

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo v skladu s pozivom sodišča št. I U 1609/2014 z dne 14. 11. 2014 ter obenem predložila tudi predmetni spis št. Ftp 5/2013. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrže, češ da tožnica nima pravnega interesa za predmetno tožbo, saj je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že v teku pravdni postopek po določilih ZOPNI, ki se vodi pod opravilno številko P 2714/2014-V po tožbi Specializiranega državnega tožilstva z dne 13. 11. 2014, na podlagi izvedene finančne preiskave, zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora zoper preiskovance, med katerimi je tudi tožnica, ki ji je bila z začetkom navedenega pravdnega postopka in predložitvijo navedene tožbe v odgovor skupaj z vsemi dokazili, že dana možnost izjasnitve v civilnem postopku. Podrejeno pa tožena stranka posebej izpostavlja, da niso bile podane s strani tožeče stranke zatrjevane kršitve v postopanju Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, kar podrobneje utemeljuje v nadaljevanju svojega odgovora (na str. 2, 3 in 4), ki ga sodišče glede na naravo sprejete odločitve podrobneje ne povzema.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: S tožbo, ki jo utemeljuje na podlagi določil 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena ZUS-1, tožnica uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper uvodoma navedene izpodbijane akte tožene stranke, češ da gre za dokončne posamične pravne akte, s katerimi naj bi tožena stranka že v postopku za njihovo izdajo domnevno posegla v ustavne pravice tožnice iz 14., 22., 25., 33. in 35. člena Ustave. Vendar v tej zvezi tožnica v tožbi, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi tega sklepa pod tč. 1 do tč. 7, niti ne zatrjuje, da ji ne bi bilo zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo. Prav nasprotno, v tožbi celo sama tožnica izrecno navaja (na str. 2, 2. in 3. odstavek), da je zoper tožnico kot tretje toženo stranko v teku postopek zaradi odvzema nezakonito pridobljenega premoženja, ki se na podlagi tožbe specializiranega državnega tožilstva RS z dne 13. 11. 2014 vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko P 2714/2014-V. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, namreč odloča sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar izključno le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, a zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti Upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013).

Navedeno pomeni, kakor je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče v svojih odločitvah, med drugim v sklepu št. I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015 (v obrazložitvi pod tč. 7), da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, v katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim aktom ali dejanjem. Prvi pogoj, da Upravno sodišče v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj je pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru sodišču torej narekuje, da mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožnici zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

Tožnica namreč zaradi zatrjevanih kršitev oziroma posegov v več ustavnih pravic uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper uvodoma navedene izpodbijane akte tožene stranke, katerih odpravo zahteva s tožbo zaradi zatrjevanih kršitev njenih ustavno zajamčenih pravic iz 14., 22., 25. 33., 35. in 38. člena Ustave. Do zatrjevane kršitve pa naj bi po njenem stališču prišlo zaradi domnevne nezakonitosti in neustavnosti izpodbijane Odredbe za izvedbo finančne preiskave tožene stranke – ODT v Kopru z dne 21. 5. 2013 in dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave ODT v Kopru z dne 8. 11. 2013 in 21. 5. 2014 ter Zaključnega poročila finančne preiskave z dne 29. 9. 2014, smiselno zaradi domnevnih postopkovnih kršitev tožene stranke in tudi drugih državnih organov (DURS, policije) v (pred)kazenskem postopku zoper s tožnico ožje povezane osebe, njenega sina B.B., zaradi kataloškega kaznivega dejanja. Namreč iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listinah (tožbene priloge A3-A6) je razvidno, da je pristojni državni organ - ODT v Kopru, sedaj tožena stranka, izdal izpodbijane akte – to je Odredbo za izvedbo finančne preiskave z dne 21. 5. 2013 in dve Odredbi o podaljšanju finančne preiskave z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014 ter Zaključno poročilo finančne preiskave z dne 29. 9. 2014 na podlagi izpostavljenih določil 3., 7., 10. do 14. člena in 2. odstavka 17. člena ZOPNI, vse navedeno torej že pred uvedbo pravdnega postopka po določilih ZOPNI, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko P 2714/2014-V na podlagi dne 13. 11. 2014 vložene tožbe Republike Slovenije, zastopane po Specializiranem državnem tožilstvu, kar nenazadnje navaja sama tožnica v svoji tožbi, ki ji je v dokazne namene priložila tudi fotokopijo navedene tožbe zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora (tožbena priloga A9). Sodišče je zato glede na tožbene navedbe o domnevnih kršitvah tožničinih ustavnih pravic iz 14., 22., 25., 33., 35. in 38. člena Ustave, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi, in sicer tudi na odpravo uvodoma navedenih izpodbijanih aktov tožene stranke ob upoštevanju določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge. Ob tako tako postavljenem tožbenem zahtevku, kot je povzet pod točko 7, pa ima po mnenju sodišča tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zoper očitane kršitve človekovih pravic iz 14., 22., 25., 33., 35. in 38. člena Ustave tožnici zagotovljeno v pravdnem postopku po ZOPNI in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku. Navedeno pomeni, da ima tožnica za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up-24/14-20 U-I-7/14-18 z dne 8. 1. 2015), torej ji je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI pred rednim sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem sporu.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča tudi redna in izredna pravna sredstva, po izčrpanju le-teh pa tudi ustavna pritožba. Kar zadeva tožbeni zahtevek pod točko 2 sodišče dodatno meni, da uvodoma navedeni izpodbijani akti po svoji pravni naravi niti ne ustrezajo definiciji upravnega akta, ki bi bil (v tem delu) dopusten predmet upravnega spora v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1. Zakonodajalec je namreč upravni akt definiral z določbo 2. odstavka 2. člena ZUS-1, po kateri je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje akta. S tožbo izpodbijani akti iz 2. točke tožbenega zahtevka pa že po svoji vsebini in poimenovanju (odredba, zaključno poročilo) očitno ne ustrezajo navedeni definiciji, niti niso bili izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, saj tožena stranka ne izvršuje upravne funkcije (za kar tudi nima zakonskih pristojnosti), prav tako pa tudi ne gre za odločitve o individualni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč le za posamične akte (procesne narave), in sicer odredbe za začetek in podaljšanje finančne preiskave ter zaključno poročilo o finančni preiskavi po določbah ZOPNI. Zato je bilo tožbo (v tem delu) potrebno zavreči tudi iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče se posebej ne opredeljuje do tožbenih navedb, ki kažejo na tožničin pogled na ustavno (ne)skladnost določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ker za odločitev v tej zadevi, glede na naravo sprejete odločitve, niso pomembne, poleg tega pa se je o tem že izreklo tudi Ustavno sodišče v sklepu št. Up-24/14-20 U-I-7/14-18 z dne 8. 1. 2015, s katerim je v primerljivi zadevi zavrglo pobudo ustavnega pritožnika za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.

K točki 2: Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.