Jedro

Napačno je stališče, da so odredbe o finančni preiskavi in zaključno poročilo, izdanih po določbah ZOPNI, problematični zaradi svojega neposrednega učinka, torej sami po sebi. To postanejo zaradi posrednih učinkov, to je posledic, nastalih na njihovi podlagi (začetek pravdnega postopka in uporaba v finančni preiskavi dobljenih dokazov).

Tožnici je zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper akte Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, in sicer odredbo za izvedbo finančne preiskave Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, odredbo o podaljšanju finančne preiskave Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013, odredbo o podaljšanju finančne preiskave Ftp 5/13 z dne 21. 11. 2014 in zoper zaključno poročilo finančne preiskave Ftp 5/12/VB-KPL z dne 29. 9. 2014. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožba vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tožničinem mnenju za finančno preiskavo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po določbah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI), zato naj bi toženka v postopku izdaje prve odredbe kršila njene ustavne pravice iz 14., 22., 25., 33., 35. in 38. člena Ustave RS. Posledično naj bi bili nezakoniti in neustavni tudi obe kasnejši odredbi o podaljšanju finančne preiskave in zaključno poročilo. Prvostopenjsko sodišče meni, da ima tožnica zaradi očitanih kršitev, do katerih je prišlo v postopku finančne preiskave še pred uvedbo pravdnega postopka, ki teče po določbah ZOPNI pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki bo izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sprejeto sodbo. Glede tožbenega zahtevka, da naj se odredbe in zaključno poročilo odpravijo, še ugotavlja, da ne gre za upravne akte, zato je bilo treba tožbo v tem delu zavreči tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 2. Tožnica zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo. Zatrjuje, da sodišče pojmu drugega učinkovitega sodnega varstva ni dalo vsebine in ni konkretiziralo, na kakšen način ji je to varstvo v postopku po ZOPNI zagotovljeno. Navedeno namreč iz 34. člena ZOPNI, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja. To pomeni, da je bila prikrajšana za obrazloženo sodno odločbo. Ne strinja se, da sodišče v pravdnem postopku odloča o kršitvah ustavnih pravic, ki jih je v okviru finančne preiskave in z izdajo izpodbijanih aktov zagrešila toženka, saj odloča le o postavljenem tožbenem zahtevku specializiranega državnega tožilstva za odvzem premoženja. To naj bi potrjevale tudi ostale določbe ZOPNI, med drugim 5. člen. Prvostopenjskemu sodišču očita neutemeljeno sklicevanje na odgovor na tožbo, ki ga je toženka dala v drugi zadevi (I U 1609/2014) in je bil vložen pred vložitvijo obravnavane tožbe. Če je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeni odgovor, bi se moralo opredeliti tudi do njene pripravljalne vloge z dne 12. 1. 2015, s katero je odgovarjala nanj. Ker tega ni storilo, niti tožnici ni dalo možnosti, da se izjasni o navedbi toženke, da naj bi imela zagotovljeno drugo sodno varstvo v okviru pravdnega postopka po ZOPNI, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in enakosti orožij. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zahteva povračilo stroškov postopka na obeh sodnih stopnjah.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena ureja možnost subsidiarnega upravnega spora. Po tej določbi odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravni spor torej ni dopusten, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku.

6. Sodišče mora po prejemu tožbe preizkusiti obstoj procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavo. Če teh ni, tožbo zavrže (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Če tega ne stori, niti ne odloči po 37. členu tega zakona, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam (prvi odstavek 38. člena).

7. Iz predloženega sodnega spisa izhaja, da sodišče pred sprejemom izpodbijanega sklepa tožbe ni poslalo toženki v odgovor. Tega glede na navedene določbe ZUS-1 tudi ni bilo dolžno storiti. Zato povsem neutemeljeno v 9. točki svoje obrazložitve navaja vsebino odgovora na tožbo, ki ga je toženka podala v drugem upravnem sporu (I U 1609/2014), sicer res začetem s tožbo iste tožnice zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z isto finančno preiskavo, vendar v povezavi z zavrnitvijo vpogleda v tožilski spis.(1) V omenjenem odgovoru (priloga C5 spisa), kot je povzet v izpodbijanem sklepu, je toženka oporekala tožničinemu pravnemu interesu za tožbo, saj so ji bila vsa dokazila že vročena skupaj s tožbo, vloženo v pravdnem postopku P 2714/2014-V, in iz tega razloga predlagala zavrženje tožbe.

8. Iz navedenega je razvidno, da je v izpodbijanem sklepu povzeto stališče toženke iz vloge, ki ni bila vložena kot odgovor v tem upravnem sporu, zato je formalno ni mogoče obravnavati kot odgovor na obravnavano tožbo. Kot taka ne more biti obravnavana niti po vsebini, saj se v njem izraženo stališče o pomanjkanju pravnega interesa za tožbo ne nanaša na okoliščino te zadeve, niti to stališče ni podlaga izpodbijanega sklepa. Omenjenega odgovora torej ni mogoče šteti kot predstavitev argumentov nasprotne stranke v zvezi s to zadevo. Ker je njegova povezanost z obravnavanim primerom, ustvarjena z ravnanjem prvostopenjskega sodišča, zgolj navidezna, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve, da naj bi sodišče na sporni odgovor oprlo svojo odločitev, se nanj sklicevalo in celo, da naj bi izpodbijani sklep temeljil na navedbi toženke, da ima tožnica zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zgolj omemba v odgovoru, da zoper pritožnico teče pravdni postopek, tega stališča ne izraža.(2) Vse navedeno nenazadnje potrjuje pritožbena navedba, da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na odgovor z vsebino, ki je v njem ni bilo. To ne pomeni drugega, kot da omenjeni odgovor dejansko ni odgovor v tej zadevi in je njegova vsebina za odločitev v tej zadevi brez pomena. Pritožnica to sicer neutemeljeno opredeli še kot s strani sodišča zavajajoče povzemanje odgovora, saj ni razbrati, v čem naj bi bila njegova vsebina predrugačena, še manj, da je spremenjena na način, ki bi ustrezal argumentaciji odločitve izpodbijanega sklepa. Povzeto stališče namreč nima zveze z razlogom za zavrženje obravnavane tožbe.

9. Po povedanem so neutemeljeni tudi očitki, da tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o trditvah nasprotne stranke, saj se te ne nanašajo na obravnavano odločitev in so zanjo nepomembne. Posledično se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati niti do tožničinih navedb v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2015 iz zadeve I U 1609/2014. 10. Drži tožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izrecno pojasnilo, kako razume pojem drugega učinkovitega sodnega varstva. Vendar je iz razlogov razbrati, da upravno sodišče v upravnem sporu zagotavlja varstvo pred posamičnimi akti in dejanji državnih organov, s katerimi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če za to varstvo ni pristojno drugo sodišče (12. točka obrazložitve), ter da je to zagotovljeno, če lahko tožeča stranka enake ugovore, kot jih uveljavlja s tožbo v upravnem sporu, uveljavlja v drugem sodnem postopku, v katerem bo zoper sprejeto sodno odločbo imela na voljo tudi pravna sredstva. V 15. točki obrazložitve je namreč navedeno, da se učinkovito sodno varstvo izčrpa s pravnimi sredstvi zoper sodbo v tem sodnem postopku in da to pomeni, da ima tožnica za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. V konkretnem primeru je to zagotovljeno v pravdnem postopku.

11. S tem je sodišče odgovorilo na vprašanja, ki so pomembna za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu, in sicer: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.(3) Za drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti namreč ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(4) Pritožbeno sodišče zato zavrača očitek o neobrazloženi sodni odločbi. Vprašanje, ali se tožnica s takim stališčem strinja, pa ni več vprašanje morebitne pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe, ampak pravilnosti v njej zavzetega stališča. 12. Neutemeljeno je tudi stališče, da sodno varstvo v pravdnem postopku ni ustrezno, ker da sodišče v njem odloča le o tožbenem zahtevku o ugotovitvi nezakonitosti premoženja in o njegovem odvzemu.

13. ZOPNI v prvem odstavku 34. člena določa, da sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije. Postopek se začne s tožbo, ki jo tožeča stranka vloži zoper lastnika kot toženo stranko (prvi odstavek 26. člena). Tožbi je treba med drugim priložiti zapisnik iz drugega odstavka 17.a člena tega zakona(5), pisno poročilo o finančni preiskavi in sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja oziroma začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdane na podlagi tega zakona. Tožeča stranka nato v pravdnem postopku navaja dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah tega zakona (prvi odstavek 27. člena), medtem kot tožena stranka lahko izpodbije domnevo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena pa, če dokaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost (tretji odstavek istega člena). Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (prvi odstavek 5. člena). Pri tem se domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek istega člena). Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ter ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora (prvi odstavek 11. člena). V finančni preiskavi se zberejo podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primere smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja (drugi odstavek).

14. Drži torej pritožbena navedba, da sodišče s sodbo odloča o tožbenem zahtevku o nezakonitosti in odvzemu premoženja tožene stranke, kar pa ne pomeni, da se v tem postopku ne odloča o kršitvah ustavnih pravic, storjenih v postopku finančne preiskave. Omenjeno sodbo namreč sodišče izda po izvedenem postopku, v katerem se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 9. člena ZOPNI).

15. Kot izhaja iz navedenih zakonskih določb, državni tožilec, ki odredi finančno preiskavo, v njej pridobiva podatke in dokaze, s katerimi bo v pravdnem postopku dokazoval nezakonitost izvora premoženja nasprotne stranke. Ne more biti dvoma, da je njegovo ravnanje oziroma ravnanje drugih pri tem udeleženih organov v razmerju do preiskovane osebe med finančno preiskavo oblastvene narave(6), ki pa ni neomejena - okvir mu postavljajo pogoji, ki jih določa ZOPNI (npr. v 10. členu za odreditev finančne preiskave). Vprašanje zakonitosti tega ravnanja je zato vprašanje zakonitosti pridobljenih podatkov in dokazov, ki bodo uporabljeni v pravdnem postopku. To pa tudi pomeni, da je v tem upravnem sporu zatrjevana nezakonitost odredb in posledično nezakonitega zaključnega poročila problematična zaradi posrednih učinkov, to je posledic, nastalih na njihovi podlagi (začetek pravdnega postopka in uporaba v finančni preiskavi dobljenih dokazov), ne pa zaradi aktov samih po sebi. Navedeno izhaja tudi iz pritožbe, saj tožnica navaja, da so državni organi na podlagi teh aktov odredili poseg v njeno lastninsko pravico - z začasnim zavarovanjem premoženja. Drugačno pritožbeno stališče, da naj bi že sami akti posegli v omenjeno pravico, je zato napačno.

16. Ker ZOPNI vzpostavlja domnevo, da gre za nezakonito pridobljeno premoženje ob obstoju okoliščin iz drugega odstavka 5. člena, jo bo tožena stranka izpodbijala s svojimi trditvami in dokazi. V okviru tega pa bo lahko uveljavljala tudi ugovor, da so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in da zato v pravdnem postopku ne smejo biti uporabljeni. O tem ugovoru bo moralo sodišče razpravljati in se do njega opredeliti. Zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča tožnici zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo(7) zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.

17. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožničino sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 426/2016 z dne 20. 2. 2015, s katerim utemeljuje, da se pravdno sodišče ne bo spuščalo v presojo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Iz tega sklepa, s katerim je višje sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanem začasnem zavarovanju premoženja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku, omenjeno ne izhaja. Poleg tega to ni stališče, ki bi ga civilno pritožbeno sodišče zavzelo v pritožbenem postopku zoper sodbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, zato se Vrhovno sodišče v tej zadevi do njega podrobneje ne opredeljuje. Neupoštevno pa je tudi navajanje stališča Okrožnega sodišča v Kopru, da naj bi pritožnica nezakonitost finančne preiskave morala uveljavljati v ustreznih upravnih postopkih, in Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki da je odločilo zgolj o tožbenem zahtevku, ni pa presojalo in ugotavljalo zakonitosti in ustavnosti izvedbe finančne preiskave ter v njenem okviru izdanih aktov. Upravni spor ni „ustrezen upravni postopek“, okoliščina, da okrožno sodišče nečesa ni presojalo, pa še ne pomeni, da tega ni dolžno storiti.

18. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče v pravdnem postopku ne odloča o očitanih kršitvah ustavnih pravic ter o zakonitosti in ustavnosti izpodbijanih aktov ter finančne preiskave. Pritožnica še pojasnjuje, da je predmetno tožbo vložila, ker je zaradi poteka roka ne bi mogla več vložiti po tem, ko bi bila izdana sodba v pravdnem postopku, v katerem bi bila najverjetneje ponovno podučena, da je presoja zakonitosti izdanih aktov v finančni preiskavi predmet drugega upravnega postopka. Ker ima torej pritožnica za uveljavljanje kršitev že odprt sodni postopek, ni bilo potrebe, da bi upravno sodišče o tem seznanjalo pravdno.

19. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

20. Pritožnica je zato dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Vrhovno sodišče je o pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe v tej zadevi odločilo s sklepom I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016. (2) Pritožnica je že v tožbi navedla, na kar se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, da je zoper njo v teku pravdni postopek P 2714/2014 za odvzem premoženja nezakonitega izvora.

(3) Tako Ustavno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v sklepu Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009. (4) Ibidem, 8. točka obrazložitve.

(5) Gre za zapisnik o naroku, na katerem pristojni državni tožilec preiskovancu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave (pred vložitvijo tožbe). V ta zapisnik vpiše izjavo preiskovanca in druge njegove navedbe (drugi odstavek 17. a člena).

(6) Npr. podatki, pridobljeni v finančni preiskavi, so tajni (prvi odstavek 16. člena ZOPNI), preiskovancu pa se šele pred vložitvijo tožbe omogoči vpogled vanje (prvi odstavek 17. a člena).

(7) Po drugem odstavku 14. člena ZOPNI ob zaključku finančne preiskave vodja skupine iz prejšnjega odstavka izdela pisno poročilo in ga skupaj z zbranimi podatki posreduje vodji pristojnega državnega tožilstva in vodji SDT RS. V poročilu navede natančne podatke in zbrane dokaze o premoženju, za katero obstaja sum nezakonitega izvora, o prenosih takega premoženja na povezane osebe ter o njihovem premoženju in o razlogih za morebitno začasno zavarovanje odvzema oziroma začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora.