Jedro

Ugotovljene dejanske okoliščine, da vzdrževanje brvi ali pa celo sama začetna postavitev brvi, ni bila takšna, da bi preprečila nastanek oziroma obstoj špranje, v katero je zavozil tožnik z kolesom, ob tem da drugotožena stranka tudi ni postavila tabel, ki bi opozarjale na stanje brvi, narekuje porazdelitev odgovornosti oziroma soprispevkov med tožečo stranko in obema toženima strankama.

Celo če se oškodovancu lahko očita huda malomarnost, to ne pomeni, da je škoda nastala brez krivde povzročitelja oziroma da je ta svoje odgovornosti prost, oz. da do deljene krivde pride pri vsaki stopnji krivde.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrneta pritožbi toženih strank in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sicer se revizija zavrne. Sodba sodišča druge stopnje se tako po spremembi v celoti glasi: „Zavrnejo se pritožbe tožeče stranke in toženih strank in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ O stroških prvostopnega, pritožbenega in revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, nastale, ko je s kolesom peljal čez leseno brv nad kanali, ki so bili izkopani zaradi prenove toplovoda, in ko mu je sprednje kolo potonilo v špranjo, ki je zazevala med deskami, ki so tvorile leseno brv, zaradi česar ga je vrglo preko kolesa. Z vmesno sodbo je razsodilo, da sta prvotožena stranka kot naročnik del in drugotožena stranka kot izvajalec del tožniku solidarno odgovorni za nastalo mu škodo do deleža 60%. Ugotovilo je, da gre za deljeno odgovornost pravdnih strank, tožniku je očitalo, da bi moral biti pri vožnji upoštevaje, da je dobro poznal konkretno situacijo, bolj skrben, ko je zapeljal na brv, drugotoženi stranki pa, da bi morala predvideti, da bodo prehod uporabljali tudi kolesarji, in bi zato morala pohodne deske učvrstiti tako, da ne bi bilo špranje oziroma bi morala morebitne naknadne premike pohodnih desk odpravljati med pogostejšimi preglednimi obhodi kot običajno.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama toženih strank in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavrnilo pa je tožnikovo pritožbo. Tožniku je še naložilo, da povrne prvo in drugo toženi stranki njune stroške prvostopnega in pritožbenega postopka, in stranskemu intervenientu pravdne stroške prvostopnega postopka. Poudarilo je, da se mora vsak sam varovati škode. Tožnik bi moral ravnati z dolžno skrbnostjo, toženima strankama pa je uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde.

3. Revizija je bila dopuščena na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS II DoR 343/2010 z dne 10. 11. 2010, in sicer v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o izključitvi odškodninske odgovornost toženih strank za tožniku nastalo škodo v obravnavanem primeru, vključno s preizkusom njene skladnosti z določbama 131. člena in 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožnik, ki predlaga, naj se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da se pritožbi toženih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrneta kot neutemeljeni, pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje pa naj se ugodi in odloči, da sta toženi stranki solidarno odškodninsko odgovorni v višini 100%, ustrezno naj se spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec v primeru, ko je sam prispeval k nastanku škode, pravico zgolj do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tudi če se mu očita huda malomarnosti, to ne pomeni, da je škoda nastala brez krivde povzročitelja oziroma da je ta svoje odgovornosti prost (tako odločba VS RS II Ips 600/99). Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 98/2006 navedlo, da do deljene krivde pride pri vsaki stopnji krivde. Tudi če tožnikovo ravnanje pomeni odstop od povprečne skrbnosti kolesarja, to ne pomeni, da je podana izključno njegova krivda za nastalo škodo oziroma da je s tem krivda povzročitelja izključena. Sicer pa toženi stranki nista uspeli dokazati, da je do škode prišlo brez njune krivde. Morali bi se zavedati, da lesene prehode preko izkopanih kanalov uporabljajo tudi kolesarji. Priča H. J., ki je za drugo toženo stranko v času izvajanja del opravljal kontrolo gradbišča, je pri zaslišanju navedel, da je bil seznanjen, da je med deli prihajalo do premika desk na brveh, vendar se je to zjutraj popravilo. Torej je bila s tem seznanjena tudi drugotožena stranka. Ker premik desk lahko povzroči špranjo med njimi, ker je bila špranja v vzročni zvezi z nastankom škode, ker pojav špranje med deskami brvi za drugotoženo stranko ni moglo biti nepričakovano dejstvo, ker bi se druga tožena stranka morala zavedati, da je takšna špranja nevarna za prečkanje brvi s kolesom, vendar kljub temu pohodnih desk brvi ni učvrstila tako, da se te ne bi mogle premikati in med njimi ne bi prišlo do špranj, oziroma ker brvi ni pregledovala na način, da bi premike desk in nastanke špranj med njimi odpravljala takoj po njihovem nastanku, še preden bi takšno brv prečkali kolesarji, kar bi glede na skrbnost dobrega strokovnjaka sicer bila dolžna storiti in ker je tožniku nastala škoda, ker je s kolesom pri normalni vožnji in normalni hitrosti zapeljal v takšno špranjo in padel, je pravilno stališče prvostopnega in ne drugostopnega sodišča. Napačno je uporabljena tudi določba prvega odstavka 6. člena OZ, kjer se ocenjuje skrbnost pri prečkanju brvi ob nezgodi. Na takšen način bi ravnal posebno skrben in ne zgolj povprečno skrben kolesar. Zadostna skrbnost pa je odvisna od lastnosti osebe, sposobnosti in izkušenj. Gre za abstrakten tip osebe, ki ima podobne lastnosti, kot oseba, katere skrbnost se presoja. Če se poveže tedanja starost tožnika, njegov intelektualni nivo, domnevane splošne življenjske izkušnje ter njegove motorične sposobnosti obvladovanja kolesa, ki ga je v tistem času redno uporabljal, z dejstvi, da je prek sporne brvi peljal že večkrat, tako kot je videl tudi druge kolesarje, da je vozil z normalno hitrostjo, da je prečkanje dotlej vsakič izvedel brez težav, da je bila brv dovolj široka za nenevarno prečkanje za običajno vožnjo, da vožnja prek desk, ki segajo nekaj cm od podlage, ne predstavlja povečane nevarnosti prečkanja za takšnega kolesarja, in da do takrat tožnik nikoli in na nobeni brvi ni zaznal kakšne špranje, v katero bi se lahko zagozdilo njegovo kolo, ter zato ob spornem prečkanju nanjo ni niti računal, je zaključek o prestrogi oceni ravnanja, ki naj bi ga izvedel tožnik, utemeljen. Od povprečno skrbnega kolesarja ni mogoče pričakovati, da bi pred rutinskim prečkanjem sporne brvi sestopil s kolesa in brv prečkal peš, potiskajoč kolo ob sebi, oziroma da bi pred prečkanjem hitrost povsem upočasnil ter bil pred prečkanjem povsem osredotočen na stanje brvi oziroma pojav morebitne špranje med položenimi deskami. Takšno ravnanje je mogoče pričakovati le od nadpovprečno skrbnega kolesarja ali pa kolesarja, ki nima več takšnih motoričnih sposobnosti, kot tožnik (starejšega kolesarja ali kolesarja, ki kolesa ni vešč). Takšno ravnanje bi bilo mogoče od tožnika zahtevati le pri prvem prečkanju brvi, ko se z njo šele izkustveno seznanja. Od tedaj naprej pa le, če bi ob ustreznem varnostnem opozorilu lahko zaznal kakšno nenavadnost ali odstopanje od siceršnje predstave o njenih lastnostih. Ker iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi bila ob spornem prečkanju brv fizično drugačna, kot pri prejšnjih prečkanjih, oziroma da bi bila nameščena kakšna opozorila, je izpodbijana ocena sodišča druge stopnje v nasprotju s pravnim standardom ravnanja povprečno skrbnega kolesarja. Zato je zmotno uporabljena tudi določba prvega odstavka 131. člena OZ.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama in stranskemu intervenientu. Na revizijo je odgovorila le prvotožena stranka, ki predlaga zavrnitev revizije, pritrjuje pa razlogom sodišča druge stopnje.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je drugače kot sodišče prve stopnje, pravilno upoštevalo pravilo o primerjalni (ne)skrbnosti.(1) Predvsem v spornem primeru pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da vzdrževanje brvi ali pa celo sama začetna postavitev brvi, ni bila takšna, da bi preprečila nastanek oziroma obstoj špranje, v katero je zavozil tožnik z kolesom, ob tem da drugotožena stranka tudi ni postavila tabel, ki bi opozarjale na stanje brvi, narekuje porazdelitev odgovornosti oziroma soprispevkov med tožečo stranko in tudi obema toženima strankama. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentovemu stališču, da bi morala drugotožena stranka opravljati obhode in ugotavljati stanje brvi in odpravljati pomanjkljivosti na njej. Takšno dolžnost je nalagala tudi v prvostopni sodbi citirana uredba Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki je veljala v času škodnega dogodka.(2) Ta je izrecno predpisovala poleg urejenosti prometnih poti, med drugim ramp in prehodov, tudi, da morajo prehodi, ki so sestavljeni iz več elementov, delovati kot celota, pred uporabo in med gradbenimi deli pa je treba tudi takšne prehode redno pregledovati in vzdrževati v dobrem stanju. Le ob doslednem upoštevanju teh zapovedi bi bila brv postavljena pravilno oziroma če je sprva bila, pa so se deske kasneje razmaknile, bi lahko drugotožena stranka opazila špranjo ter brv popravila tako, da bi bila povsem varna za prehode, če je že ni opazila oziroma zanjo vedela, pa kljub temu ni ničesar ukrepala. Na drugi strani pa standard skrbnosti, ki bi ga moral upoštevati tožnik, v izpodbijani drugostopni sodbi ni postavljen previsoko, kot zmotno meni v reviziji. Res je namreč - kot materialnopravno sicer pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje - treba že od povprečno skrbnega kolesarja, primerljivega s tožnikom, in ne torej zgolj od posebej skrbnega, ki bi kvečjemu lahko ustrezal idealnemu oz. abstraktnemu tipu kolesarja, pričakovati, da bo še posebej previdno in počasi zapeljal na takšno brv ali pa celo sestopil s kolesa, kljub temu da, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč - je pred tem čeznjo že večkrat povsem varno zapeljal in da pred tem tudi niso bili ugotovljeni enaki ali podobni škodni dogodki. Tožnik s takšnim zanj ugodnim izidom v konkretnem primeru ni mogel oziroma smel z gotovostjo računati glede na sicer precej provizoričen oziroma zasilen značaj postavljene brvi in posledično nepredvidljivost njene solidnosti oz. zanesljivosti, in s tem povezanega tveganja, da kot kolesar vselej ne bo uspel zapeljati po tistem delu brvi, ki je sicer omogočal varno vožnjo oz. prehod (primerjaj še v sodbah sodišč prve in druge stopnje vsebovane dejanske ugotovitve, oprte tudi na dokazno ocenjene fotografije). Obe pravdni stranki bi torej morali upoštevaje opisane okoliščine pričakovati nastanek tovrstne nezgode, pa nista storili vsega, da do nastale škodne posledice ne bi prišlo. Obema je tako treba ob ugotovljenih vzročnih zvezah med njunima ravnanjema oziroma opustitvama očitati tudi protipravnost in neskrbnost v njunem ravnanju oziroma opustitvah dolžnostnega ravnanja. Zato je ob izpolnitvah vseh elementov odškodninske odgovornosti na obeh straneh izkazana deljena odgovornost na podlagi 171. člena OZ, tožnik pa ima zato pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot je pravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Obrazloženo potrjuje tudi v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izoblikovalo stališče, na katerega se utemeljeno sklicuje tudi revizija, in sicer, da celo če se oškodovancu lahko očita huda malomarnost, to ne pomeni, da je škoda nastala brez krivde povzročitelja oziroma da je ta svoje odgovornosti prost(3), oz. da do deljene krivde pride pri vsaki stopnji krivde.(4) Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje pa je sicer v nasprotju tudi s stališči Vrhovnega sodišča še v drugih primerljivih zadevah.(5)

9. Tudi razmerje deljene odgovornosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ocenilo, upoštevaje pomembnost ugotovljenih vzrokov za nastanek škodne posledice in stopnje neskrbnosti na strani ene in druge pravdne stranke (obema je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje očitati hudo malomarnost). Drugotožena stranka, in s tem tudi prvotožena stranka kot naročnica del, pa zaradi zahtevane povišane - profesionalne - skrbnosti dobrega strokovnjaka (izvajalca gradbenih del) iz 6. člena OZ, nosita nekoliko večji delež odgovornosti (z vmesno sodbo ustrezno prisojenih 60%). Zato revident nima prav, ko zahteva določitev še višje deljene odgovornosti toženih strank, od tiste ugotovljene v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

10. Zmotno je torej v drugostopni sodbi uporabljeno materialno pravo zaradi napačne uporabe določb 6. člena OZ (načelo skrbnosti udeležencev v obligacijskem razmerju), kot tudi prvega odstavka 131. člena OZ (dolžnost povrnitve škode odgovornega povzročitelja oškodovancu) in še posebej 171. člena OZ (že omenjeno pravilo o deljeni odgovornosti), storjene v škodo tožnika, v opisanem obsegu.

11. Ob povedanem je torej sodba sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna v tistem delu, ko je zavrnjena tožnikova pritožba, s katero je ta terjal določitev še višjega deleža deljene odgovornosti v breme toženih strank, nepravilna pa v tistem delu, ko je bilo ugodeno pritožbama toženih strank in zavrnjen kar v celoti tožbeni zahtevek. Zato je moralo revizijsko sodišče delno ugoditi reviziji tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa revizijo zavrniti (378. člen in prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. S spremembo drugostopne sodbe je posledično spremenjena tudi odločitev o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka. Revizijsko sodišče je upoštevaje, da je vzpostavljena vmesna sodba sodišča prve stopnje, odločilo, da bo o stroških prvostopnega, pritožbenega postopka in revizijskega postopka odločeno s končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej o tem več: N. Plavšak v N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem, (Splošni del), I. knjiga, 1.-189. člen“; GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 967. „Po tem pravilu se odgovornost oziroma breme negativnih posledic škodnega dogodka porazdeli med odgovorno osebo in oškodovancem v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti. Obseg neskrbnosti pa se določi kot razmerje med ravnijo (stopnjo) dolžne skrbnosti in ravnijo dejanske skrbnosti (neskrbnosti) konkretnega ravnanja.“ Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 3-86/2002. Op. št. (3): Sodba in sklep II Ips 98/2006 z dne 8.5.2008. Op. št. (4): Sodba II Ips 600/99 z dne 8.6.2000. Op. št. (5): Glej na primer: sodba II Ips 548/97 z dne 18.2.1999, sodba II Ips 72/2003 z dne 15. 1. 2004, sodba II Ips 140/2003 z dne 2.3.2004 in sklep II Ips 786/2006 z dne 19. 2. 2009.