Jedro

Vsak mora najprej sam poskrbeti za svojo varnost. Če bi tožnik tako ravnal, do nesreče ne bi prišlo. Odškodninska odgovornost toženke zato ni podana.

Izrek

1. Pritožbama toženk se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki Š. D., in I.P.M. d.o.o.,, sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki AD znesek 8.937.567,50 SIT (37.295,81 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Toženi stranki sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti njene stroške tega pravdnega postopka, vse z zakonitimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba".

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti: a) prvi toženi stranki Š. D. v Ljubljani 2.973,52 EUR (dvatisočdevetstotriinsedemdeset 52/100 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji in 1.414,65 EUR (tisočštiristoštirinajst 65/100 EUR) pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje; b) drugi toženi stranki I.P.M. d.o.o., 1.291,85 EUR (tisočdvestoenaindevetdeset 85/100 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji in 1.426,35 EUR (tisočštiristošestindvajset 35/100 EUR) pritožbenih stroškov, vse v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; c) stranskemu intervenientu ZT, d.d. 5,00 EUR (pet 00/100 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka tožeči stranki solidarno odškodninsko odgovorni v 60 %. Gre za ugotovitev odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala 7.10.2002, ko se je poškodoval pri padcu s kolesom, kajti zapeljal je v špranjo med deskami, ki so bile položene čez jarek. Prva toženka je bila naročnik gradbenih del v zvezi z izkopom jarka, druga toženka pa izvajalec del. Zoper sodbo se pritožujejo tako tožeča stranka kot obe toženki.

Tožeča stranka se ne strinja s tem, da bi bila sama odgovorna do 40 %. Čeprav tožena stranka med postopkom ni zatrjevala, da je do nezgode prišlo zaradi premalo skrbne voznikove vožnje, je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotavljalo v nasprotju z določbo 212. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Gre za bistveno kršitev postopkovnih določb. Napačna je tudi ocena o tožnikovi soodgovornosti. Nepojasnjeno je ostalo, kakšno bi moralo biti po mnenju sodišča konkretno ravnanje tožnika, da bi zadostil kriterijem ustrezne skrbnosti. Z večkratno običajno vožnjo preko sporne brvi, se je tožnik seznanil z njenimi lastnostmi. Pred tem težav ni imel. Od povprečno skrbnega posameznika v dani situaciji je zato mogoče zahtevati le skrbnost, ki je potrebna za varno prevoženje pravilno položene brvi brez špranj. Špranja med pohodnimi deskami je bila zanj nepričakovana okoliščina, zato mu ni mogoče očitati malomarnosti. Za škodo ne more biti soodgovoren. Vožnja s kolesom preko brvi ni bila v nasprotju s predpisi. Zato mu ni bilo treba ravnati s skrbnostjo, večjo od skrbnosti povprečnega posameznika.

Prva toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne strinja se z oceno svoje odgovornosti. Navaja, da je za škodni dogodek izključno odgovorna tožeča stranka. Sodišče ocenjuje soodgovornost drugo tožene stranke s tem, da so obstajale špranje med deskami. Dokazna ocena je zmotna. Iz fotografij v spisu ni videti, da bi bile špranje tako velike, da bi se vanje lahko zagozdilo kolo. Fotografij sodišče ne bi smelo upoštevati. Izpovedba priče UP ni pravilno ocenjena. Vprašanje je, ali pri načinu vožnje s kolesom, kot jo opisuje tožnik, sploh lahko pride do nastanka škodnega dogodka. Bolj verjetno je, da je bil tožnik toliko nepazljiv, da sploh ni opazil, da so nekatere deske dvignjene in je pri vožnji zadel s kolesom ob rob deske. Tudi če sodišče šteje za dokazano, da je obstajala špranja, pa ni bilo ugotovljeno z neko stopnjo verjetnosti, ali je taka špranja lahko povzročila ugreznitev kolesa in s tem povzročitev škodnega dogodka. Podrejeno ugovarja odločitvi o soodgovornosti pravdnih strank. Tožnik ni ravnal niti s skrbnostjo povprečnega človeka. Če bi tako ravnal, bi stopil s kolesa ali hitrost vožnje prilagodil razmeram delovišča. Druga toženka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi se v obrazložitvi sodbe moralo opredeliti do ugovora toženih strank, ki so že v pripravljalnih vlogah, pa tudi na naroku 10.3.2009, ugovarjale pozivom sodišča, da naj tožeča stranka po izvedbi prvega naroka pojasni, ob kateri uri je prišlo do škodnega dogodka, navede točen kraj dogodka in pojasni, kako se je dogodek zgodil. Sodišče je šele na drugem naroku tožnika pozivalo k prej navedenim dopolnitvam. Pritožba nato napade dokazno oceno. Izpostavlja, da se izpovedba priče UP ne ujema, predvsem v delu, ko sta tožnik in ona navajala, kaj se je zgodilo s kolesom. Tožnik je povedal, da je kolo izginilo, priča pa je izpovedala, da ga je vrnila tožniku. Tudi sicer je kot priča neverodostojna. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da je drugi toženki glede obstoja špranje mogoče očitati pomanjkanje zadostne skrbnosti. Obhodi gradbišča so se redno opravljali ravno zaradi populacije, ki se nahaja v študentskem domu.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljeni pa sta pritožbi obeh toženk.

V zvezi z vsemi tremi pritožbami sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi dejansko stanje popolno ugotovljeno. Le materialno pravo ni v celoti pravilno uporabljeno, o čemer bo govor v nadaljevanju.

O pritožbi tožeče stranke: Nobenih pomislekov ni zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsaj do 40 % sam odgovoren za svojo škodo. Tako se namreč razume odločitev v vmesni sodbi, ki ugotavlja, da sta toženki odgovorni do 60 %. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na to vprašanje. Odgovarja le na pritožbene trditve.

Vprašanje, ali so bile deske fiksirane, se nanaša na dejansko stanje. Razlogi sodišča v tem delu so jasni in prepričljivi in jim ni kaj dodajati. Sicer pa to vprašanje sploh nima takega pomena, kakršnega mu pripisuje tožnik. Slednji je namreč vedel, kako je urejen prehod. Čez prehod se je večkrat peljal s kolesom. Svojo vožnjo bi moral temu prilagoditi. Ni res, da tožena stranka ni trdila, da je do nezgode prišlo zaradi premalo skrbnega tožnikovega ravnanja in da naj bi v zvezi s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede na 212. člen ZPP. Tega določila, pa tudi katerega drugega, sodišče prve stopnje ni kršilo. V odgovoru na tožbo (list. št. 16) se je druga toženka sklicevala na tožnikovo neskrbnost, prva toženka pa je to prav tako navedla v pripravljalni vlogi (list. št. 30). Kolikor gre za nadaljnje tožnikove trditve o tem, češ da ni jasno, kakšno bi moralo biti njegovo ravnanje, da bi zadostil kriterijem ustrezne skrbnosti, bo sodišče druge stopnje na to odgovorilo v zvezi s pritožbo toženk, kajti sodišče druge stopnje ugotavlja, da odgovornosti toženk ni in da je zato tožbeni zahtevek treba v celoti zavrniti. To hkrati pomeni, da mora tožnik sam nositi posledice nezgode. Iz teh razlogov pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

O pritožbi toženk: Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prišlo do nesreče tako, da je tožnik kot kolesar zapeljal na lesene deske, ki so bile položene čez jarek. Med deskami je zevala špranja, v katero je s kolesom zapeljal tožnik in se pri tem poškodoval. Gradbena dela, v zvezi s katerimi je bil potreben izkop jarka, je opravljala druga toženka, naročnik pa je bila prva toženka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da ni mogoče govoriti o odgovornosti za nesrečo druge toženke. S tem tudi ni odgovornosti prve toženke kot naročnice po 187. členu Obligacijskega zakonika - OZ.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da druga toženka ni bila dolžna zagotoviti popolnega prileganja pohodnih desk. Ugotavlja pa tudi, da vprašanje, ali je bilo gradbišče pravilno označeno, ni pomembno, kajti tožnik se je čez omenjeni prehod že večkrat pred tem peljal s kolesom. Vedel je torej, kako je prehod urejen. Sodišče prve stopnje navaja kot razlog, zaradi katerega nalaga 60 % odgovornost toženkama, to, da bi druga toženka morala predvideti, da bodo prehod uporabljali tudi kolesarji, zaradi česar bi morala deske učvrstiti tako, da bi se kolo ne moglo med nje zagozditi. Štelo je torej, da je v tem obsegu ravnanje druge toženke protipravno, kajti to bi morala predvideti, čeprav obveznost ni bila izrecno predpisana.

Sodišče druge stopnje ugotavlja tako kot je bilo že zapisano zgoraj, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. To pa ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženk. Kot že rečeno, tudi nobena bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena, kajti tudi, če bi bile točne trditve druge toženke v zvezi z vprašanjem sklepčnosti tožbe oziroma prekluzijo navedb, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma ni šlo za kršitev v škodo druge toženke. To velja tudi glede pritožbenih trditev, ki se nanašajo na oceno izpovedb prič.

V zvezi z vprašanjem, ali toženki odgovarjata 60 % za škodo, ki je nastala tožniku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri tem premalo upošteva, da se mora najprej vsak sam varovati škode. To izhaja tako iz določb 1. odst. 6. člena OZ, kot tudi iz 171. člena OZ. Upoštevaje ti dve določbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil tožnik sam tisti, ki ni ravnal z dolžno skrbnostjo, zato tudi sam nosi posledice nezgode. Toženkama je uspelo dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njune krivde, torej brez krivde druge toženke kot izvajalke del (1. odst. 131. člena OZ), kajti prva toženka odgovarja solidarno z drugo toženko le pod pogojem, da obstaja odgovornost druge toženke.

Tožnik se je čez sporno mesto s kolesom že večkrat (uspešno) peljal, zato je predvideval, da tak način vožnje lahko vedno uporabi. Ne glede na to pa bi moral biti pri prečkanju bistveno bolj previden. Povprečno skrben kolesar bi tako ali tako moral na takem mestu sestopiti s kolesa in prehod opraviti peš, torej potiskaje kolo ob sebi. Če pa se je že peljal, bi bil dolžan prečkanje opraviti počasi. Izkustveno je znano, da bi ob počasni vožnji, torej z minimalno hitrostjo, špranja med deskami ne pomenila bistvene ovire, saj bi povprečno izkušen kolesar ob majhni hitrosti kolo obvladal, če tudi bi zapeljal v špranjo. Način nezgode (padec čez krmilo) in poškodbe, ki jih je dobil, namreč kažejo, da je bila hitrost vožnje nedvomno prevelika, kar je prav tako izkustveno znano. Sicer pa bi povprečna skrbnost od tožnika tudi zahtevala, da glede na to, da se je čez deske peljal že večkrat, opazuje teren pred seboj, še zlasti pri prečkanju čez jarek. Tožnik bi špranjo moral videti oziroma vsaj z njo računati. Če že, tedaj bi moral zapeljati na deske, ne pa mednje.

Stališče sodišča druge stopnje je torej, da bi povprečno skrben in povprečno izkušen kolesar ob takem prehodu moral s kolesa sestopiti; če je tožnik menil, da kolo obvlada do take mere, da se lahko pelje čez prehod, bi to moral storiti s hitrostjo, ki bi mu dovoljevala sestop s kolesa, če bi zapeljal v špranjo. Vsa dejstva tako kažejo, da tožnikova vožnja čez položene deske ni bila prilagojena okoliščinam. Po prepričanju pritožbenega sodišča je pretirana zahteva, da bi toženkama naložili odgovornost za to, ker druga toženka, kot izvajalka del ni učvrstila del desk tako, da bi se mednje ne moglo zagozditi kolo. Taka špranja bi za tožnika ne predstavljala nobene nevarnosti, če bi sestopil s kolesa; prav tako bi nevarnosti ne predstavljala, če bi se tožnik čez prehod peljal skrbno in s prilagojeno hitrostjo, po sredi deske. Upoštevaje, da mora najprej vsak sam poskrbeti za svojo varnost in upoštevaje, da bi ob povprečni skrbnosti lahko čez sporno mesto prišel brez nevarnosti, ni odgovornosti toženk.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je toženkama uspelo dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njune krivde (1. odst. 131. člena OZ).

Glede na razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni odgovornosti toženk, ni treba odgovarjati na posamezne pritožbene trditve.

Sodišče druge stopnje je tako pritožbama toženk ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da odgovornost toženk za tožnikovo škodo ne obstoja (5. točka 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, je bilo treba odločiti o stroških postopka. Te mora povrniti tožnik po 1. odst. 154. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je stroške toženk in stranskega intervenienta odmerilo v skladu s predlogom, Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Prvi toženki gre 900 točk za odgovor na tožbo, 186,48 EUR takse za odgovor na tožbo, 900 točk za prvi narok, 50 točk za trajanje, 225 točk za drugi narok 6.2.2009, 900 točk za prvo pripravljalno vlogo 9.2.2009, 225 točk za tretji narok, 450 točk za četrti narok in 300 točk za trajanje, 450 točk za peti narok in 100 točk za trajanje 450 točk za šesti narok in 50 točk za trajanje. Gredo mu še zahtevani materialni stroški in 20 % DDV, skupaj je to 2.973,52 EUR. Zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane.

Drugi toženki gre 176,48 EUR takse za odgovor na tožbo, 225 točk za narok 6.2.2009, 450 točk za narok 5.6.2009, 300 točk za trajanje, 450 točk za narok 7.7.2009 in 100 točk za trajanje, 450 točk za narok 11.9.2009 in 50 točk za trajanje ter 20 % DDV. Drugi toženki ne gredo odvetniški stroški za odgovor na tožbo in za narok 27.12.2005, saj druge toženke tedaj odvetnik še ni zastopal. Skupaj gre torej drugi toženki 1.291,85 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Stranski intervenient je priglasil materialne stroške v znesku 5,00 EUR, kar je sodišče druge stopnje priznalo.

Pritožbeni stroški prve toženke znašajo 1.414,65 EUR (1125 točk pritožba, 20 % DDV 795,00 EUR sodne takse), pritožni stroški druge toženke pa 1.426,35 EUR (enako kot stroški prve toženke in 21,25 točk za materialne stroške)