Jedro

Prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo.

Upoštevaje tožnikove neskladne in neprepričljive izjave glede spremembe vere, kakor tudi izjavo, da zaradi zanimanja za krščansko vero pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov, in dejstvo, da se je v Sloveniji krstil le 12 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito, kaže na to, da vere sploh ni spremenil, s krščenjem pa je imel izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Priznanje mednarodne zaščite pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-461/2016/27 (1312-07) z dne 29. 9. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite in je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z nelegalno zvezo s prijateljico A. A., zaradi česar sta ga preganjala policija in njen brat. Na osebnih razgovorih je dodatno navedel še spremembo vere, saj se je po prihodu v Slovenijo krstil in postal kristjan. Tožnikove težave zaradi nelegalne zveze z navedeno žensko pa ne morejo pomeniti preganjanja v smislu določb Ženevske konvencije in ZMZ-1. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi zanimanja za krščansko vero, saj Irana ni zapustil zaradi vere. V zvezi s krščansko vero in nelegalno zvezo je tožena stranka ugotovila tudi številne neskladnosti, s katerimi je bil seznanjen. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka ni opravila strukturirane ocene tožnikove verodostojnosti. Tožena stranka je natančno ugotavljala, ali so podani pogoji, določeni v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1. Tožnik v izvorni državi ni bil preganjan v zvezi z zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, niti ni izkazal prihodnjega preganjanja zgolj zaradi dejstva, da se je v Sloveniji krstil. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila neobstoj razlogov za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka je prav tako presodila, da prešuštniki ne predstavljajo posebne družbene skupine.

3. Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbi ugodi oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Materialnopravno napačen je zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da zaradi spremembe vere ne bo izpostavljen preganjanju tudi v bodoče. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se tudi nista opredelila do predloženih poročil o izvorni državi. Dokazna ocena tožene stranke in sodišča prve stopnje temelji na subjektivnih zaključkih in zato ni ovržen dvom, da v izvorni državi ne bo podvržen preganjanju. V azilnih zadevah gre namreč za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50 %, v dvomu pa je treba odločiti v korist prosilca. Zaključki tožene stranke, ki jim sledi tudi sodišče prve stopnje, da je spremenil vero izključno zaradi ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, so napačni in ne temeljijo na skrbni presoji vseh dejstev in dokazov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v tem delu napačno uporabila materialno pravo (30. člen ZMZ-1). Prav tako nista opravila strukturirane ocene splošne verodostojnosti, ki temelji le na pavšalni in subjektivni oceni, da njegove izjave niso resnične. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da glede nelegalne zveze z žensko ni podana podlaga preganjanja. Po njegovem mnenju namreč prešuštniki predstavljajo posebno družbeno skupino.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila prošnjo pritožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker ta ne izpolnjuje pogojev.

7. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je pritožnik državljan Irana. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito se je opredelil za muslimana, le 12 dni po podani prošnji pa se je krstil v evangeličanski cerkvi. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je navajal nelegalno zvezo s prijateljico A. A. Ker nista bila poročena, ga je preganjala policija in njen sin. Policija se je večkrat oglasila pri njemu doma, zato ni upal domov in je večkrat prespal v avtomobilu. Oba z bratom sta tudi dobila poziv s sodišča. Brata so obtožili žalitve in grožnje sinu A. A., tožnika pa nelegalnega odnosa, sodelovanja pri umoru in umora. Odvetnik mu je dejal, da so to težke obtožbe, zato je odšel v Teheran, kjer se je večinoma skrival in bival pri stricu, ko pa je slišal, da je meja odprta, je zapustil Iran. Na osebnem razgovoru je kot dodatni razlog navedel še spremembo vere, saj se je po prihodu v Republiko Slovenijo krstil. 8. Po določbi 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da prosilcu izvorna država pri tem ne more zagotoviti varstva. Dejanja, ki zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, se opredelijo kot taka glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice. Teža ukrepov zoper posameznika pa se za vprašanje ali kršitev določene pravice pomeni upoštevno dejanje preganjanja presoja po merilih, ki jih določa 26. člen ZMZ-1. 9. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1 zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

10. Glede zatrjevanega preganjanja z vidika presoje pogojev za priznanje statusa begunca se je sodišče prve stopnje strinjalo s toženo stranko, da ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (zadnja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Tožena stranka je namreč zelo natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnih razgovorih ter ugotovila več bistvenih razlik, ki jih ni znal pojasniti. Iz obsežne in natančne obrazložitve je razvidno, da tožnikova neverodostojnost temelji na številnih neskladjih tako glede nelegalne zveze (18. stran izpodbijane odločbe) in tudi glede krščanske vere (13. in 14. stran izpodbijane odločbe).(1) Teh svojih trditev tožnik ni znal precizirati oziroma razlik pojasniti,(2) niti ni zatrjeval, da bi v izvorni državi imel kakršne koli težave zaradi vere, prav tako pa ni z ničemer izkazal obstoja zatrjevane nelegalne zveze.(3) Na tej podlagi se Vrhovno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila ter prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

11. Pritožbeni ugovori zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem podlage preganjanja za priznanje statusa begunca, ker naj bi prešuštniki predstavljali posebno družbeno skupino, so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Ne glede na to, da ni razloga za dvom, da je ocena tožene stranke, kateri je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, glede tožnikove neskladnosti izjav pravilna, Vrhovno sodišče še dodaja, da tudi, če bi tožnik izkazal preganjanje zaradi nelegalne zveze, prešuštniki ne predstavljajo posebne družbene skupine.

12. Pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca je treba ugotoviti obstoj dejanja preganjanja (26. člen ZMZ-1) in ali je podan eden izmed razlogov preganjanja, in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost; pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji pa mora obstajati vzročna zveza. Šele nato je mogoče ugotoviti, ali gre za preganjanje v smislu ZMZ-1. Če po teh kriterijih sploh ne gre za preganjanje, je nadaljnja presoja utemeljenosti strahu nepotrebna.

13. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razlog preganjanja lahko tudi pripadnost posebni družbeni skupini. Kot takšna pa se šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ-1). Oba navedena pogoja morata biti podana kumulativno (prim. sodbo VSRS I Up 145/2015 z dne 16. 12. 2015 in sodbo SEU C-199/12, C-200/12, C-201/12 z dne 7. 11. 2013). Po mnenju Vrhovnega sodišča prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo. V zvezi s tem je tožnik priložil poročilo UK Country information and guidance - Iran adulterers, iz katerega sicer izhaja, da prešuštniki v Iranu tvorijo določeno družbeno skupino v smislu Konvencije o beguncih. Vendar je to poročilo izdalo Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, iz objave (pogoji uporabe) izhaja, da UNHCR ni odgovoren za objavo, niti nujno ne odobrava njegove vsebine. Izražena stališča ne odražajo nujno stališč UNHCR. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) prešuštnike opredelil kot posebno družbeno skupino. To poročilo se sicer sklicuje na sodbo SEU v združenih zadevah od C-199/12 do C-201/12, vendar se te nanašajo samo na homoseksualce (prešuštnikov sploh ne omenjajo). V zvezi z obravnavanim vprašanjem gre primeroma izpostaviti primere iz sodne prakse, v katerih so bili kot posebna družbena skupina obravnavani: ženske, ki so žrtve nasilja v Pakistanu oziroma v drugih državah, ki ne preprečujejo tovrstnega nasilja oziroma ga tolerirajo, npr. v državah, v katerih so ženske podvržene posilstvom in spolnim zlorabam, prisilni sterilizaciji, pohabljanju spolovil(4) ter istospolno usmerjeni v Senegalu, Ugandi in Sierra Leonu.(5)

14. Tudi če bi šlo za posebno družbeno skupino, je prosilcu mogoče priznati status begunca le, če bi prosilec s skladnimi in prepričljivimi izjavami zatrjeval preganjanje ob nadaljnjem pogoju, da istočasno zatrjuje in tudi izkaže, da mu država, politične stranke, organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja ali mednarodne organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa ni podal dovolj konkretiziranih trditev v navedeni smeri. Razen svoje izjave o preganjanju zaradi nelegalne zveze s prijateljico s strani policije in njenega sina oziroma brata, preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v upravnem postopku ni niti zatrjeval, in je na posebno vprašanje o tem, ali je bil v svoji izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, odgovoril nikalno.

15. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito na osebnem razgovoru še dodatno utemeljeval s spremembo vere. V zvezi s tem v pritožbi ugovarja zmotno uporabo materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da zgolj z dejstvom, da se je v Sloveniji krstil v evangeličanski cerkvi, ni izkazal zatrjevanega bodočega preganjanja.

16. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite res ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Vendar pa so že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resne škoda ne bo ponovila oziroma grožnje uresničile. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.(6)

17. Vprašanje utemeljenosti strahu pred preganjanjem je treba preučiti glede na okoliščine vsakega posameznega primera, dolžnost prosilca za mednarodno zaščito pa je predložitev dokazov, potrebnih za presojo verodostojnosti dejstev in okoliščin, na katere se sklicuje. Ugotavljanje utemeljenega pričakovanja bodočega preganjanja ali nastanka resne škode mora temeljiti na skrbni ugotovitvi in presoji okoliščin dejanskega stanja, ki potrjujejo visoko stopnjo verjetnosti nastopa navedenih okoliščin: na številu in intenzivnosti kršitev v konkretnih dogodkih, ki so se zgodili prosilcu, nekomu v njegovi bližini ali drugi osebi z primerljivimi okoliščinami ter ob oceni verjetnosti njihove ponovitve, glede na splošne razmere v določenem okolju, itd. 18. Tožnik je sicer navedel, da tiste, ki spremenijo vero, v Iranu doletijo zelo hude posledice, in v zvezi s tem predložil informacije o izvorni državi, vendar so njegove izjave o spremembi vere neskladne in neprepričljive.(7) Upoštevaje to, kakor tudi izjavo, da zaradi zanimanja za krščansko vero pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov, in dejstvo, da se je prosilec v Sloveniji krstil le 12 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, kot je ugotovila tožena stranka ter ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, kaže na to, da vere sploh ni spremenil, s krščenjem pa je imel izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Priznanje mednarodne zaščite pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Zato sta po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ter tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in presojalo poročil o izvorni državi, iz katerih izhaja, da ima sprememba vere v Iranu za posledico preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, kot sta v tem primeru sklenila in utemeljila tožena stranka ter sodišče prve stopnje, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.(8)

20. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje in tožena stranka nista upoštevala načela, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Tudi če se kot temelj odločanja uporabi presoja verjetnosti nastanka določenih posledic, to ne pomeni, da je dolžno sodišče prve stopnje vselej sprejeti kot resnične navedbe prosilca za mednarodno zaščito oziroma kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga v svojih vlogah uveljavlja prosilec. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta v svojih postopkih zavezana k skrbni in celoviti presoji upoštevnih dejstev in na njihovi podlagi ustreznega oblikovanja sklepa o dejanskem stanju. To pomeni, da se navedeno načelo pojavi le takrat, kadar sodišče prve stopnje (oziroma tožena stranka) ostane glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oziroma uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne more razrešiti. Šele če tak dvom nastopi, je lahko razumno in utemeljeno, da v posledici sodišče prve stopnje sledi tisti ugotovitvi dejstva, ki ga v svojo korist utemeljuje prosilec. V obravnavani zadevi pa je razvidno, da se niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista znašla v dvomu, ki bi utemeljeval uporabo navedenega načela.

21. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je pravilna tudi odločitev glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno obliko mednarodne zaščite. Tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda. Tako ni izkazal, da bi mu grozila resna škoda iz prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, torej smrtna kazen ali usmrtitev in mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Tožnik je sicer zatrjeval, da bi v izvorni državi lahko bil za dolgo let poslan v zapor, saj je nelegalna zveza v Iranu nedovoljena. Zaradi navedenega bi lahko bil obsojen na bičanje, usmrtitev z kamenjanjem, boji pa se tudi sina A. A. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovila številne neskladnosti v tožnikovih izjavah, ki se nanašajo na prejem poziva s sodišča, njegove vsebine in na akterja preganjanja. Iz predloženih dokumentov(9) pa tudi ne izhaja, da bi tožnik bil obtožen nelegalnega odnosa, sodelovanja pri umoru ali umora, kot je sam trdil, zato so bile njegove izjave pravilno ocenjene za neizkazane in neverodostojne. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni zatrjeval, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih in notranjih oboroženih spopadih.

22. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Tožnikove izjave so bile neskladne glede tega, kdo ga preganja (ob podaji prošnje je navedel, da mu grozi njen brat, star okoli 20 let, na osebnem razgovoru pa je dejal, da ga preganja njen sin, star okoli 30 let); glede datuma in vsebine sodnega poziva (na osebnem razgovoru je dejal, da sta njegov brat in on istočasno prejela poziv na sodišče, čeprav na podlagi datumov prejema to ne drži, poleg tega je tožnik o pozivu govoril že na prvem osebnem razgovoru, tj. 20. 4. 2016, ko glede na datum izdaje poziv še ni obstajal); kje se je naučil molitev (sprva je dejal, da se je nekaj molitev naučil v Iranu, nekaj v Sloveniji, na drugem osebnem razgovoru pa je izjavo spremenil in izrecno izjavil, da se v Iranu ni naučil nobene molitve); glede obiskovanja cerkev v Iranu, kdo ga je vpeljal v krščansko vero, itd. (2) Navedbe glede časovne oddaljenosti dogodkov in stresa niso konkretizirane in izkazane, prav tako pa ne zadošča pritožbena navedba, da je bila prošnja vzeta na hitro (iz prošnje namreč izhaja, da se je postopek za sprejem začel ob 16.45 uri in se je zaključil ob 18.35 uri).

(3) Slednje ne izhaja niti iz predložene sodbe, saj je bil tožnik z njo obsojen na bičanje s 74 udarci in dve leti zaporne kazni zaradi žalitev in groženj in ne zaradi nelegalne zveze, kot je sam zatrjeval. Poleg tega Nacionalni forenzični laboratorij ni mogel potrditi pristnosti tega dokumenta.

(4) Povzeto v sodbi VSRS I Up 345/2014 z dne 5. 11. 2014. (5) Glej sodbo Sodišča Evropske Unije C-199/12, C-200/12, C-201/12 z dne 7. 11. 2013. (6) Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 v zvezi z enako ureditvijo v prej veljavnem ZMZ izpostavilo, da ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju, to je lahko le upošteven dokaz, da je strah pred preganjanjem res utemeljen. Vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, pa ni preganjanje v smislu Ženevske konvencije (12. točka).

(7) Iz izpodbijane odločbe v zvezi s tem izhajajo številne neskladnosti (stran 12 do 15 obrazložitve), ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje (pojasnjeno že v točki 10. te obrazložitve).

(8) Glej tudi sodba VSRS I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 in sklep VSRS 145/2014 z dne 8. 5. 2014. (9) Kopija poziva za njegovega brata z Okrožnega sodišča Alborz z dne 15. 12. 2015, kopija poziva zanj z Okrožnega sodišča Alborz z dne 2. 5. 2016 in sodba zanj z Okrožnega sodišča Alborz z dne 28. 6. 2016.