Jedro

Na podlagi tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, da v Iranu pred odhodom iz države ni imel nobenih problemov zaradi zanimanja za krščansko vero, da Irana ni zapustil zaradi vere in da je veroizpoved njegova osebna stvar, je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan zaradi zanimanja za krščansko vero. Ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik krstil (samo) 12 dni po prihodu v Slovenijo in glede na njegove neskladne in neprepričljive izjave glede njegovega obiskovanja domačih cerkva in siceršnjega prakticiranja krščanske vere v Iranu ter v Sloveniji, je logično pravilno sklepala tudi, da se je tožnik v Sloveniji krstil zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe kot jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da so v Iranu državni organi ugotovili, da ima nelegalni odnos s prijateljico A.A., s katero nista bila poročena. Ko so ga hoteli zaslišati, je zbežal. Ima dosje glede nelegalnega odnosa. Preganja ga policija, kot tudi brat A.A. Če bi ga dobili policisti, bi moral v zapor.

3. Dalje tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji pisni izjavi z dne 15. 2. 2016 zapisal, da je državo zapustil zaradi neustrezne zaposlitve in življenjske ogroženosti ter v zvezi s tem pojasnil, da je prodal vse svoje imetje in prišel v Evropo, da bi si tu ustvaril boljše življenje.

4. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika kot jih je podal na (dveh) osebnih razgovorih. Na osebnem razgovoru dne 20. 4. 2016 je kot razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, navedel, da je v Iranu prijateljeval z A.A. Po približno štirih mesecih prijateljevanja je izvedel, kje A.A. živi in pred njeno hišo videl črno zastavo. Čez dva meseca mu je sama povedala, da je takrat umrl njen mož, s katerim pa sta bila ločena. Enkrat, ko je bil pri njej doma, so v hišo vdrli policisti. S policisti je bil tudi sin A.A. Oba z A.A. sta morala s policisti v avto, vendar je njemu uspelo pobegniti, A.A. pa so policisti zasliševali, vendar je vse zanikala. Policisti so preko telefona izvedeli, kje tožnik živi, zato so ga iskali tudi doma. Pogovarjali so se z njegovim bratom. Izvedel je, da policija toži tako njega, kot njegovega brata. Istočasno sta z bratom dobila poziv. Obtožbe za njegovega brata so bile žalitev in grožnje A.A.-jinemu sinu, obtožbe za njega-tožnika pa nelegalni odnos in sum na sodelovanje pri umoru. Žena A.A.-jinega sina je bila namreč noseča, v njihovo hišo je priletel kamen, okno se je razbilo in žena je splavila. Naprtili so mu, da je to on naredil. Poziv je dobila tudi A.A., ki jo je sin tožil zaradi njega-tožnika in zaradi dediščine, vendar mu ni znano, kako se je postopek razpletel. Pojasnil je, da se ne želi vrniti v Iran, niti ne nadaljevati zveze z A.A. Njena družina bi bila zagotovo proti, ogrožen pa bi bil tudi s strani same A.A. Ona je namreč nekomu naročila, naj ga pokliče po telefonu in mu pove, da se ne sme predati policiji ali o njej komerkoli govoriti, saj ga bo v nasprotnem primeru ta človek ubil. Nelegalne zveze so v Iranu povezane z vero in se moški in ženska pred poroko ne smeta videvati. Če je eden od njiju poročen, gre za prešuštvo, za kar je določena kazen bičanje ali usmrtitev s kamenjanjem.

5. V nadaljevanju razgovora je tožnik predložil krstni list Evangeličanske cerkve v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bil dne 28. 2. 2016 (12 dni po podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite) krščen. Povedal je, da je bila to njegova srčna želja, ki nima nobene zveze z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Izpostavil je, da je vera njegova osebna stvar. Na izrecno vprašanje, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi vere, je izjavil, da ne.

6. Na drugem osebnem razgovoru dne 3. 8. 2016 je tožnik dodatno pojasnil nekatere okoliščine v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in bil soočen z ugotovljenimi nasprotji med njegovimi (navedenimi) izjavami. Na tem osebnem razgovoru je tudi priložil dva dokumenta, ki ju je prisotni prevajalec ustno prevedel. En dokument je poziv sodišča, drugi dokument je sodba. Iz poziva sodišča izhaja, da je na tožnika naslovljen v zvezi s tožbo B.B. in C.C. (sina A.A. in njegove žene). Iz sodbe pa izhaja, da in C.C. tožnika tožita zaradi žalitev in groženj fizičnim osebam in da je tožnik obsojen na 74 udarcev z bičem in 2 leti zaporne kazni.

7. Tožena stranka dalje navaja, da je bila tožnikova istovetnost v postopku ugotovljena na podlagi osebne izkaznice Islamske republike Iran, za katero je bilo ugotovljeno, da je pristna.

8. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenih osebnih razgovorov in s strani tožnika predložene dokumentacije (krstni list, poziv sodišča, sodba sodišča ter druge navedene dokumentacije) ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval z dvema razlogoma in sicer zaradi nelegalne zveze z A.A. in zaradi težav zaradi verske pripadnosti evangeličanski veri. Tožnikove zatrjevane težave zaradi nelegalne zveze z A.A. ne morejo pomeniti preganjanja kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1, saj tožnik groženj, povezanih z njegovo nelegalno zvezo, ni zatrjeval, niti ne izkazal. Razlogov, kot jih je tožnik zatrjeval v zvezi s svojo nelegalno zvezo, ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. V zvezi s tožnikovo vero pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sam izpostavil, da je veroizpoved njegova osebna stvar in da Irana ni zapustil zaradi razlogov, povezanih z vero ter da pred odhodom iz države ni imel nobenih problemov zaradi zanimanja za krščansko vero, zaradi česar ocenjuje, da tožnik ni bil deležen preteklega preganjanja v povezavi z zatrjevanim preganjanjem zaradi zanimanja za krščansko vero. Vendar pa je morala presoditi še zatrjevano prihodnje preganjanje, zaradi dejstva, da se je tožnik v Sloveniji krstil v evangeličanski cerkvi, saj iz informacij o izvorni državi, ki so jo predložili pooblaščenci tožnika, izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je to kaznovano s smrtno kaznijo. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave glede njegovega obiskovanja domačih cerkva kontradiktorne in neprepričljive, njegove navedbe glede siceršnjega prakticiranja krščanske vere v Iranu pa niso prepričljive, kar vse tudi opredeljuje. Med drugim navaja, da tožnik dogodkov v zvezi z obiskovanjem cerkva v Iranu ni znal umestiti v čas. Najprej je zatrjeval, da se je krščanskih molitev naučil v Iranu, potem pa, da se v Iranu ni naučil nobene molitve. Tudi ni vedel povedati, kdo ga je v Iranu vpeljal v krščansko vero. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnikova sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca in tožnik tako ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. 9. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, v zvezi s čemer je presojala skladnost in verjetnost tožnikovih izjav glede zatrjevanega preganjanja zaradi njegove nelegalne zveze. Ugotovila je, da so tožnikove izjave s tem v zvezi neprepričljive in kontradiktorne, kar tudi opredeljuje. Tožnik je bil s kontradiktornostmi soočen, vendar na to ni podal jasnih in prepričljivih odgovorov. Zato mu, glede razloga, zaradi katerega naj bi zapustil Iran, ni mogoče verjeti. Tožnikove izjave glede njegove nedovoljene zveze z A.A. so neskladne same med sabo (notranja neskladnost), kakor tudi glede predloženih listinskih dokazil (zunanja neskladnost) in predloženim listinam ni mogoče pripisati kakršnekoli dokazne vrednosti. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da ga je preganjal A.A.-jin brat, star okoli 20 let; na osebnem razgovoru pa, da ga je preganjal A.A.-jin sin, star okoli 30 let. Zatrjeval je tudi, da je bila A.A. stara okoli 38 let, kar bi pomenilo, da je rodila pri 8-ih letih. Na prvem osebnem razgovoru je rekel, da sta z bratom poziv prejela hkrati, kar pa, glede na predloženi poziv, ni mogoče. Med dnevom izdaje bratovega poziva in med dnevom izdaje tožnikovega poziva je skoraj pet mesecev razlike, razen tega je bil poziv izdan 2. 5. 2016, tožnik pa je Iran zapustil januarja 2016, tako da o pozivu ne bi mogel govoriti že na prvem osebnem razgovoru (dne 20. 4. 2016). Tožnikove navedbe se tudi ne skladajo z vsebino poziva, saj je iz poziva razviden samo datum vabila na obravnavo in obtožbe C.C. in B.B. in nič drugega. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da tožniku v izvorni državi ne grozi resna škoda na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, kot tudi ne resna škoda na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ, ki je tožnik niti ni uveljavljal. 10. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je s predložitvijo potrdila o krstu nedvomno postavil utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo zadele posledice, ki so v nasprotju z 18. členom Ustave RS in 3. členom EKČP. Odločitev tožene stranke v zvezi z vero temelji na ugotovitvi, da so tožnikove izjave v zvezi z obiskovanjem cerkva v Iranu kontradiktorne in zavajajoče, izjave glede siceršnjega prakticiranja krščanske vere v Iranu pa neprepričljive, čemur pa tožnik oporeka in to tudi opredeljuje. Vendar takšni zaključki tožene stranke ne temeljijo na skrbni presoji vseh dejstev in dokazov ter pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitve tožene stranke temeljijo na dejstvu, da ta tožniku ni priznala verodostojnosti glede njegovih izjav, vendar pa tožena stranka strukturirane ocene tožnikove splošne verodostojnosti po kriterijih, ki so uveljavljeni v sodni praksi, sploh ni opravila. Ni upoštevala pozitivnih vidikov tožnikove prošnje, prav tako ni upoštevala, da tožnikove navedbe ne odstopajo od razpoložljivih informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil. Vsi zaključki tožene stranke temeljijo na pavšalni in subjektivni oceni verjetnosti, da so tožnikove izjave neresnične, nimajo pa realne podlage v nekih objektivnih dejstvih in okoliščinah konkretnega primera. Tožena stranka tudi nima zadostnega strokovnega znanja, da bi lahko podala zaključek o tem, katera dejstva lahko posameznik pozabi oziroma katera bi si moral zapomniti. Tožena stranka tako ni imela podlage za zaključek, da je tožnik spremenil vero izključno z namenom, da bi ustvaril pogoje za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi spregleda, da je bila njegova prošnja vzeta zelo na hitro, za kar predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje (navedenih) prič. Sodišču predlaga, da imenuje izvedenca psihološke stroke, ki naj na podlagi razgovora s tožnikom poda oceno o tem, do kolikšne mere so spominske vrzeli pri tožniku še sprejemljive, ne da bi to vplivalo na njegovo negativno oceno njegove verodostojnosti. Predlaga tudi, da se ga zasliši, da se zasliši F.G., ki bo lahko potrdil, da je tožnik aktiven vernik in da se zasliši tudi druge (navedene) osebe, ki bodo lahko potrdile tožnikovo versko aktivnost. 11. Glede nelegalne zveze z žensko tožnik navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabljala materialno pravo, ko je zaključila, da v tem delu ni podana podlaga preganjanja. Tožnikov pooblaščenec je že tekom upravnega postopka predložil informacije, da prešuštniki predstavljajo posebno družbeno skupino in da so te osebe preganjane v smislu 26. člena ZMZ. Tožena stranka teh informacij ni upoštevala in se do njih ni opredelila, zaradi česar je njen zaključek, da tožniku ni mogoče verjeti, da bi imel, zaradi nelegalnega odnosa z žensko, v Iranu kakšne težave, najmanj preuranjen. Strukturirana ocena tožnikove splošne verodostojnosti namreč ni bila opravljena, vsi dokazni zaključki so subjektivni in pristranski in ne temeljijo na objektivnih dejstvih. Pa tudi sicer notranje nekonsistentnosti glede bistvenih dejstev niso podane, kar tudi opredeljuje. Dokazni zaključek o neizkazanosti nevarnosti preganjanja je torej nepopoln, nepravilen in v nasprotju s standardi, ki so se oblikovali v azilnem pravu. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo s predlaganimi dokazi, z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem (navedenih) prič ter nato izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca (podredno subsidiarno zaščito) in podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta, na podlagi tožnikove pisne izjave za mednarodno zaščito, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenih (dveh) osebnih razgovorov, predloženih dokazil (poziv sodišča in sodba) ter predloženih informacij o izvorni državi, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

15. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

16. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

17. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z nelegalno zvezo s prijateljico A.A., zaradi česar ga je preganjala policija, kakor tudi njen brat. Na osebnih razgovorih pa je dodatno navedel še spremembo vere, saj se je po prihodu v Slovenijo krstil in tako postal kristjan. Predložil je krstni list, pet razglednic evangeličanske cerkve v Ljubljani, kopijo dveh slik notranjosti navedene cerkve in notni zapis cerkvenih pesmi.

18. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za subsidiarno zaščito. Svojo odločitev je tožena stranka tudi ustrezno obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj dodaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove težave zaradi njegove nelegalne zveze z navedeno žensko ne morejo pomeniti preganjanja v smislu določb Ženevske konvencije in določb ZMZ-1. Na podlagi tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, da v Iranu pred odhodom iz države ni imel nobenih problemov zaradi zanimanja za krščansko vero, da Irana ni zapustil zaradi vere in da je veroizpoved njegova osebna stvar, je pravilno ugotovila tudi, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan zaradi zanimanja za krščansko vero. Ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik krstil (samo) 12 dni po prihodu v Slovenijo in glede na tožnikove neskladne in neprepričljive izjave glede njegovega obiskovanja domačih cerkva in siceršnjega prakticiranja krščanske vere v Iranu ter prakticiranja krščanske ver v Sloveniji, je logično pravilno sklepala tudi, da se je tožnik v Sloveniji krstil zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je s tem v zvezi navedla številne ugotovljene bistvene neskladnosti, ki jih je tožnik (različno) navajal na prvem oziroma drugem osebnem razgovoru. Tako je najprej povedal, da se je krščanskih molitev naučil v Iranu, drugič pa je povedal, da se v Iranu ni naučil nobene molitve. Tožnik ni znal povedati, kdo naj bi ga v Iranu vpeljal v krščansko vero. Glede na številne bistvene neskladnosti v tožnikovih izjavah, tudi glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Iran, to je zaradi težav v zvezi z njegovo nelegalno zvezo (glede datuma prejema poziva, glede sočasnosti prejema njegovega in bratovega poziva, glede vsebine poziva, glede tega, kdo ga preganja- ob podaji prošnje je rekel, da je to A.A.-jin brat, na osebnem razgovoru pa, da je to njen sin in drugih navedenih neskladnosti), s katerimi je bil tudi soočen in jih tudi po mnenju sodišča ni ustrezno pojasnil, je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka je ugotovila tudi, da v tožnikovi izvorni državi varnostna situacija ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

19. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožena stranka ni opravila strukturirane ocene tožnikove verodostojnosti in da zaključki tožene stranke temeljijo le na pavšalni in subjektivni oceni verjetnosti, da so tožnikove izjave neresnične. Obrazložitev izpodbijane odločbe je obsežna in konkretna in je tožena stranka natančno ugotavljala, ali so podani pogoji, določeni v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da ocena tožnikove neverodostojnosti temelji na številnih (navedenih) neskladjih v tožnikovih izjavah glede obiskovanja cerkva v njegovi izvorni državi in tamkajšnjega prakticiranja krščanske vere, kot tudi glede njegove sedanje aktivnosti v evangeličanski verski skupnosti. Ker je tožena stranka ugotovila neskladnosti v tožnikovih izjavah, je pravilno sklepala, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v zvezi z zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, niti ni izkazal zatrjevanega prihodnjega preganjanja že zgolj zaradi dejstva, da se je v Sloveniji krstil v evangeličanski cerkvi. Ker je tožena stranka ugotovila neskladnosti tudi v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, to je glede zatrjevane nelegalne zveze z navedeno žensko, je pravilno ugotovila tudi neobstoj razlogov za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti ne mučenje ali nečloveško ravnanje ali kazen. Razen tega je tudi pravilno ugotovila neobstoj razloga za priznanje subsidiarne zaščite po 3. točki 28. člena ZMZ-1, da situacija v tožnikovi izvorni državi ni taka, da bi bila vrnitev katerokoli osebe v to državo lahko nevarna. Neutemeljen je tožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do tega, da prešuštniki predstavljajo posebno družbeno skupino. Tožena stranka je ta razlog presodila v okviru presoje za priznanje statusa begunca.

20. Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, po presoji sodišča pravilno ugotovljena, v postopku ni bilo potrebe za zaslišanje tožnika, niti ne predlaganih prič, ker njihovo zaslišanje po mnenju sodišča ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Tožnik je v tožbi navedel tudi, da naj sodišče postavi izvedenca psihološke stroke, ki bo podal mnenje o tem, do kolikšne mere so spominske vrzeli pri njem še sprejemljive. Pri tem tožnik ni navedel, zakaj spominskih vrzeli ni navedel že v upravnem postopku.

21. Ker je, glede na navedeno, odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.