Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino VL 211647/2013 z dne 30. 12. 2013 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tega sklepa tudi glede tožene stranke, ki je tako dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 10.158,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka, s tem da je njena obveznost solidarna z obveznostjo dolžnikov T. B. M. s. p. in Z. P., iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino VL 211647/2013 z dne 30. 12. 2013. Glede presežka pa je sklep o izvršbi VL 211647/2013 z dne 30. 12. 2013 razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica kot kreditodajalec in B. M. s. p. kot kreditojemalec dne 12. 10. 2011 sklenila kreditno pogodbo. Toženka pa se je s poroštveno izjavo z dne 12. 10. 2011 zavezala, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv tožnice plačala zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če je le-ta ne bi poravnal. Glede na toženkino trditevno podlago je sodišče ugotavljalo pravnorelevantne okoliščine iz prvega odstavka 1026. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar je ugotovilo, da toženka ni uspela dokazati, da je zahtevala od tožnice, da svojo zapadlo terjatev najprej terja od glavnega dolžnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja dve vprašanji: (1) ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v obrazložitvi svoje odločitve ne navede nobenega razloga in ne vsebuje presoje izpovedi toženke in prič M. D. ter D. L. in (2) ali je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju upoštevalo metodološki napotek o izdelavi dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 360. člena ZPP, ker se ni opredelilo do toženkinih pritožbenih navedb, v katerih je utemeljevala skladnost svoje izpovedi z izpovedbo njenega partnerja ter v katerih je prikazala neverodostojnost izpovedi priče D. L. Pritožbeno sodišče je storilo tudi kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker ni presodilo vseh dokazov posebej (izpovedi prič) in skupaj z drugimi dokazi (elektronskimi dopisi z dne 17. 6. 2013 in 9. 4. 2014). Prav tako sploh ni upoštevalo vseh predloženih dokazov. Če bi sodišče druge stopnje vse to storilo, bi sledilo trditvam toženke. Zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer glede prvega vprašanja izpostavlja sodne odločbe VIII Ips 224/2010 s 24. 1. 2012 in III Ips 90/2010 s 11. 6. 2013 ter glede drugega vprašanja VIII Ips 214/2013 s 24. 3. 2014. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).