Jedro

Določilo 1026. člena OZ varuje poroka pred upnikom, če je ob dospelosti terjatev, v razmerju do glavnega dolžnika pasiven, torej ko upnik ne terja izpolnitve obveznosti do glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojne listine, opr. št. VL 211647/2013 z dne 30. 12. 2013 v I. in III. točki izreka za toženo stranko D. B., v veljavi za glavnico v znesku 10.158,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.189,64 EUR od 12 . 11. 2013 do plačila in od zneska 969,31 EUR od 2. 14. 2014 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR s pripadki. Njena obveznost je solidarna z obveznostjo T., s. p., in Z. P. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je tožeči dolžna plačati stroške v znesku 533,00 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča izpodbija tožena stranka s pritožbo in pravočasno dopolnitvijo pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ji ni verjelo, je od tožeče stranke zahtevala, da po zapadlosti terjatve terja plačilo od glavnega dolžnika. To je zahtevala v aprilu 2013, vendar tožnica z izterjavo dolga ni začela, zato je poroštvo tožene stranke ugasnilo. V nadaljevanju polemizira z dokazno oceno sodišča, ki ji ni verjelo, kot tudi ne njenemu partnerju, da sta na sestanku pri tožnici aprila 2013 na tožečo stranko naslovila zahtevo v smislu določila 1026. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je zmotno interpretiralo vsebino dopisa z dne 24. 4. 2013 in elektronsko sporočilo z dne 17. 6. 2013 in ni ocenilo dopisa, ki ga je tožena stranka naslovila na svojega pooblaščenca 9. 6. 2014. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da se je tožena stranka s poroštveno izjavo z dne 12. 10. 2011 zavezala, da bo kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) na prvi poziv banke plačala veljavno in zapadlo obveznost dolžnika po pogodbi, z vsemi obrestmi in stroški, ki jih glavni dolžnik ne bo poravnal. Prav tako ni sporna višina dolga, ki ga je sodišče ugotovilo v 1. točki izpodbijanega sklepa. Sporno pa ostaja, ali je terjatev tožeče stranke do tožene prenehala na podlagi določila 1026. člena OZ. Toženka se tudi v pritožbenem postopku sklicuje na ustni dogovor, ki naj bi ga s svojim partnerjem dosegla na sedežu tožeče stranke 24. 4. 2013, ko naj bi od tožeče stranke zahtevala, da dolg kreditne pogodbe izterja od glavnega dolžnika. Ker tožeča stranka vse do meseca decembra 2013, ko je vložila predlog za izvršbo, za izterjavo dolga ni storila ničesar, je toženka prosta poroštvene obveznosti.

6. Določilo 1026. člena OZ varuje poroka pred upnikom, če je ob dospelosti terjatev, v razmerju do glavnega dolžnika pasiven, torej ko upnik ne terja izpolnitve obveznosti do glavnega dolžnika.

7. V konkretni zadevi sodišče ni sledilo izpovedbi tožene stranke in njenega partnerja, da sta se 23. 4. 2013 zglasila v poslovalnici tožeče stranke z zahtevo, da tožeča stranka dolg iz kreditne pogodbe izterja od glavnega dolžnika. Verodostojnost njune izpovedbe je sodišče ocenjevalo v luči izpovedbe priče D. L., zaposlene pri tožeči stranki in dopisa z dne 17. 6. 2013, iz katerega tudi po oceni pritožbenega sodišča ne sledi, da tožena stranka uveljavlja zahtevo v smislu določila 1026. člena OZ. V dopisu prosi tožečo stranko, naj zadeva miruje in da se bo potrudila, da se zadeva čim prej uredi. Tudi odgovor predstavnice tožeče stranke z dne 17. 6. 2013 ne pomeni nič drugega in nič več kot da o mirovanju ne odloča več D. L., ker je zadeva že predana v izterjavo. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati niti sklicevanje pritožbe na elektronski dopis, ki ga je tožena stranka naslovila na svojega pooblaščenca 9. 6. 2014, v katerem ga sprašuje, zakaj banka ne blokira računa glavnega dolžnika, ker je banka 2. 12. 2013 tudi proti glavnemu dolžniku tako kot proti toženki, vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Dokazno breme, da je podala zahtevo tožeči stranki, da izterja zapadlo terjatev od glavnega dolžnika, je bila na toženi stranki, in ker tega ni uspela izkazati s stopnjo prepričanja, je pravilna odločitev sodišča, da je terjatev, ki po višini ni sporna, dolžna plačati. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je treba zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadala, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Tožeča stranka, ki je v postopku uspela pa stroškov ni priglasila (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).