Jedro

Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem institutu prepletajo tudi prvine rodbinskega prava. Škoda se lahko tako odraža bodisi kot pomanjkanje podpore, ki jo je umrli oškodovancu dejansko namenjal, bodisi kot prikrajšanje subjektivne pravice do preživljanja. Kadar je oseba, ki je dejansko prikrajšana za podporo, obenem tudi preživninski upravičenec, je na njej trditveno in dokazno breme, da njegova subjektivna preživninska pravica presega dejansko škodo zaradi izgubljene podpore umrle osebe.

Izrek

1.)Revizija zoper sklep o stroških ter revizija prvotožnice zoper sodbo se zavrže. 2.)Revizija drugotožnika in tretjetožnice zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati prvotožnici znesek 240.256,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2000 do plačila. Znesek predstavlja nadomestilo zneska, ki ga je tožnica porabila za preživljanje drugotožnice in tretjetožnika ter bi ga sicer kril umrli oče. Sodišče je tožencema nadalje naložilo, naj drugotožniku nerazdelno plačata nateklo rento ter obresti za obdobje od 1.1.1990 do 31.5.1999 v skupnem znesku 1.653.760,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2000. Tretjetožnici pa sta toženca dolžna nerazdelno iz enakega pravnega naslova plačati za obdobje od 1.11.1990 do 30.6.1996 znesek 643.938,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2000 do plačila. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka odmerilo še odškodninsko rento, ki sta jo dolžna plačevati toženca drugotožniku za obdobje od 1.6.1999 do 31.12.1999 in sicer v znesku 12.274,98 SIT, za obdobje od 1.1.2000 do 21.12.2000 v znesku 10.258,69 SIT, za obdobje od 1.1.2001 do 31.12.2001 v višini 30.895,90 SIT ter za obdobje po 1.1.2002 v znesku 16.631,65 SIT. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še o pravdnih stroških ter tožnikom naložilo, naj toženi stranki povrnejo pravdne stroške v višini 695.914 SIT, od tega prvotožnica 48.018 SIT, drugotožnica (pravilno: drugotožnik) 519.291 SIT, tretjetožnica pa 128.605 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2003 do plačila. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zoper sodbo in sklep zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo in sklep vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje. V reviziji tožniki navajajo, da je pravna podlaga za odločanje pravilo 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). V konkretni zadevi gre namreč za spor, kjer je potrebno v okviru ugotavljanja škode - izgubljenega preživljanja ugotoviti enake postavke kot v sporih zaradi plačila preživnine. Pravno relevantna dejstva v tej zadevi so tako dohodki obeh staršev (tudi dohodki iz sive ekonomije) ter potrebe otrok. Mednje pa ne sodijo le osebne potrebe, pač pa tudi potrebe v zvezi s stanovanjem, pri čemer se stroški ustrezno delijo med starše in otroke. Revizija je mnenja, da bi v primeru, če bi sodišče pravilno upoštevalo dohodke obeh staršev, kot tudi splošno znana dejstva, lahko nato v okviru presoje po prostem preudarku, ugotovilo, da bi delež sredstev, ki bi jih oče namenil za zadovoljevanje potreb otrok znašal 2/3 njegovih dohodkov. Razlogom sodišča druge stopnje, češ da za trditve o večjem prispevanju ni opore v izvedenem dokaznem postopku, revizija očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni namreč, da sodišče ni ugotavljalo tistih dejstev, ki so glede na pravilo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR) odločilna.

Revizija sodbi sodišča druge stopnje očita, da nima razlogov glede navedb iz pritožbe. Zato naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Revizija nadalje opozarja, da je tožeča stranka v tem postopku zatrjevala, da je pokojni zaslužil s popoldanskim delom še eno plačo. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo le dohodek v višini 1/2 pokojnikove plače, ker naj bi moral pokojni plačati še davščine. V tem delu pa naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V Republiki Sloveniji po mnenju tožeče stranke ni davka na popoldansko delo v višini 50 %. Zakonodaja pozna le dohodnino, kot davek na zaslužek iz dela, pri čemer bi bil tožnik uvrščen v najnižji davčni razred, kjer davčna stopnja ne znaša 50 %. Obe sodišči sta zato napačno uporabili materialno pravo - tj. davčne predpise. Ne glede na to pa revizija vztraja, da je bil popoldanski dobiček plod dela na črno in bi morali sodišči zato upoštevati 100 % dohodek. Nadaljnji revizijski očitek je, da sodišči nista obrazložili odločanja po prostem preudarku. Zato je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Ta kršitev pa se obenem nanaša tudi na odločitev glede 50 % davčne stopnje. Revizija je še mnenja, da za poračunavanje pozitivnih in negativnih razlik v izvedenskem mnenju ni podlage v veljavni zakonodaji. Nazadnje revizija napada še odločitev o stroških.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP). Revizija prvotoženke zoper sodbo in sklep ter revizija drugo in tretje tožeče stranke zoper sklep o stroških ni dovoljena. V preostalem delu pa revizija ni utemeljena.

1. O zavrženju dela revizije: Pravna narava prvotožničinega zahtevka ni preživninska, marveč gre za verzijski zahtevek. Vrednost izpodbijanega dela sodne odločbe tudi ne presega zneska 1.000.000 SIT. V premoženjskih sporih pa je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, ne gre pa tudi za nobenega izmed sporov, naštetih v tretjem odstavku istega člena, v katerih je revizija vselej dovoljena, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Zakon o pravdnem postopku samo izjemoma omogoča revizijo proti sklepu. Tako določa, da lahko stranke vložijo revizijo proti sklepu, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP) ali proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov, saj se je postopek končal s sodbo o glavni stvari in tožnikova pritožba ni bila zavržena. Zaradi tega revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo po določilu 377. člena ZPP, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

2. O zavrnitvi ostalega dela revizije: Glavna dilema revizijskega postopka je odločitev o zahtevku drugo in tretjetožeče stranke, katerega pravna podlaga je v pravilu 194. člena ZOR. Vprašanje pravilne metode izračuna višine škode je v veliki meri vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (194. člena ZOR).

Metoda sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo, je naslednja. Višino škode po 194. členu ZOR, ki sta jo utrpela otroka, predstavlja delež plače, ki bi ga pokojni oče sicer namenil za njuno preživljanje. Ta znesek je sodišče po posameznih mesecih zmanjšalo za znesek družinske pokojnine, ki sta jo po očetu prejela otroka. Ker je bila v posameznih obdobjih višina pokojnine celo višja od deleža očetove plače, ki bi jima sicer pripadel, je sodišče po posameznih letnih obdobjih med seboj poračunalo pozitivne in negativne razlike. Sodišče prve stopnje je na 6. strani sodbe izrecno navedlo, da je rentni zahtevek odškodninski zahtevek, zaradi česar sodišče ni upoštevalo realnih potreb otrok (tako kot bi jih sicer upoštevalo v preživninski pravdi). Po stališču sodišča prve stopnje je bistvenega pomena le vprašanje, kolikšna je višina dohodka, ki bi ga umrli prejemal in koliko od tega bi prispeval za preživljanje otrok, če bi še živel. Stališče tožeče stranke, ki ga uveljavlja v reviziji ter je z njim nastopila že v pritožbi, pa je drugačno. Po njenem mnenju bi moralo sodišče ugotavljati vsa tista dejstva, ki se sicer ugotavljajo v preživninskih pravdah - tj. možnosti obeh staršev ter potrebe otrok. Z drugimi besedami to pomeni, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi to, kakšen prispevek bi bil umrli dolžan prispevati za otroka in ne le, kakšnega je sicer do svoje smrti prispeval ter sta otroka sedanj obenj. Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal je obligacijskopravni institut, v katerem se prepletata tako odškodninska kot preživninska narava. K takšni razlagi napotuje krog upravičencev iz 194. člena ZOR. Ta je opredeljen tako z dejstvom dejanskega prikrajšanja kot z dejstvom, da bi imel oškodovanec pravico do preživnine, pa je pred smrtjo preživninskega zavezanca sicer ni prejemal. 194. člen ZOR tako aktivno legitimira tri različne tipe upravičencev. Prvi so tisti, ki sicer niso preživninski zavezanci, so pa dejansko prejemali redno podporo umrlega. Zaradi njegove smrti so za to podporo sedaj oškodovani. Drugi so tisti, ki so preživninski upravičenci, pa četudi umrli svoje preživninske obveznosti sploh ni izpolnjeval. Škoda, ki so jo s smrtjo utrpeli ti, je poseg v njihovo subjektivno preživninsko pravico, ki bi jim šla po določbah ZZZDR (op1). Tretji tip aktivno legitimiranih oseb pa združuje oba zgoraj navedena tipa - to so tisti preživninski upravičenci, ki jih je umrli tudi dejansko podpiral. Zato je v takšnem primeru, če bi se izkazalo, da je bilo dejansko preživljanje nižje od tistega, ki bi šlo oškodovancu kot preživninskemu upravičencu po predpisih rodbinskega prava, škoda odvisna od načel, ki veljajo za določanje preživnine po rodbinskem pravu (op2). Prav slednje, to je okoliščina, da bi bilo dejansko preživljanje nižje od tistega, kar bi šlo oškodovancu po predpisih rodbinskega prava, pa je dejanska okoliščina, ki jo mora stranka v postopku zatrjevati.

Trditve in dokaze v tej smeri pa mora seveda sodišču ponuditi v skladu s splošnimi pravili procesnega prava. Na prvi stopnji je tožeča stranka sicer navajala dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati potrebe otrok. Vendar pa se kasneje, ko sta bila postavljeni obe izvedenki, več ni sklicevala na to, da bi subjektivna pravica do preživnine presegala dejansko škodo zaradi izgube očetovega preživljanja. Njena procesna aktivnost je bila ob graji izvedenskega mnenja osredotočena predvsem na to, da je pokojni zaslužil tudi v prostem času ter da je bil delež dohodkov, ki ga je namenil za preživljanje večji od 1/2 ter nazadnje, ko je izvedenka upoštevala tudi dohodek popoldanskega dela, da je sodišče od slednjega neutemeljeno odbilo 50 % davek. Tožeča stranka je šele v pritožbi zatrjevala, da bi moralo sodišče ugotavljati dejstva, ki se sicer ugotavljajo v preživninski pravdi. To pa je v skladu z 286. členom ZPP prepozno, saj se v odškodninski pravdi, katere temelj je pravilo iz 194. člena ZOR, ne upoštevajo pravila iz 27. poglavja ZPP. V takšnem procesnem položaju pa sodiščema nižjih stopenj ni bilo treba ugotavljati potreb otrok in tudi ne preživninskih možnosti matere, kar obema sodiščema očita revizija. Ob predstavljeni trditveni podlagi sta sodišči nižjih stopenj ravnali pravilno, ko sta se osredotočili na vprašanje, kolikšen del svojega dohodka je oče prispeval za preživljanje obeh otrok (v okviru družine, ki je živela skupaj!), kar predstavlja škodo, ki jo zaradi očetove smrti sedaj trpita otroka.

2.1. O preostalih očitkih napačne uporabe materialnega prava (davki, poračunavanje pozitivne in negativne razlike): Sodna praksa je enotna glede vprašanja, da je treba pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja upoštevati tudi popoldanski zaslužek, četudi je šlo za neregistrirano dejavnost (t.i. delo na črno). Vendar pa je prav tako enotna glede vprašanja, da je treba pri ugotavljanju upoštevati davčne obveznosti (op3). Podlaga za takšno stališče je jasna - sodišče namreč lahko nudi pravno varstvo le v mejah pravno priznane škode. Predstavljeno stališče pa ne pomeni, da mora pravdno sodišče znotraj pravde izpeljati postopek za odmero davka in to celo na podlagi dejstev, ki bi jih ugotavljalo po uradni dolžnosti. Upoštevanje davčnih obveznosti prav tako ne predstavljajo dejstev, ki bi se nanašala na kakršenkoli ugovor tožene stranke. Zato tudi dokaznega bremena ni mogoče prelagati niti na toženo stranko. Ker gre za ugotavljanje škode, predstavlja upoštevanje davčnih obveznosti del ugotavljanja dejanskega stanja. Tega pa ugotavlja sodišče glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo. Pri tem upošteva pravili o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in o prostem preudarku (216. člen ZPP). Očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker davčna zakonodaja ne pozna 50 % davka na popoldansko delo, je zato neutemeljen. Sodišče je obstoj davčne obveznosti namreč upoštevalo kot razpoložljivo okoliščino ob ugotavljanju dejanskega stanja s pomočjo prostega preudarka. Drugače tudi ni moglo biti, saj ob razpoložljivih podatkih (neevidentiran popoldanski zaslužek) nista znani ne davčna osnova, ne davčna stopnja, pa tudi vrsta davka ne. Revizijsko sodišče se zato tudi ne sme spuščati v pravilnost ocene po prostem preudarku, saj bi to predstavljalo nedovoljen revizijski poseg v dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči nižjih stopenj. Neutemeljen pa je tudi očitek o nesprejemljivosti poračunavanja pozitivnih in negativnih razlik med višino dohodkov, ki bi jih umrli namenjal otrokoma ter višino družinske pokojnine, ki sta jo prejemala v posameznih obdobjih. Takšen pristop je namreč skladen s klasičnim pravilom odškodninskega prava, da se odškodnina zmanjša za korist, ki jo ima oškodovanec spričo škodnega dogodka (compensatio lucri cum damno). Neupoštevanje okoliščine, da sta oškodovanca v posameznih obdobjih z družinsko pokojnino prejela celo več, kot bi prejela od umrlega, bi bilo zato materialnopravno napačno. Tako prejeta odškodnina bi ne bila skladna s standardom ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR) in bi presegala popolno odškodnino (190. člen ZOR).

2.2. O očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: Revizijski očitek, da sodišče ni obrazložilo uporabe prostega preudarka (216. člen ZPP) ne drži. Sodišče prve stopnje je to storilo na 7. strani sodbe. Tam je najprej dokazno ocenilo razpoložljive dokaze. Na podlagi teh pa je lahko ugotovilo le to, da je pokojni popoldne res delal, da je bil marljiv in da je imel veliko dela.

Kljub temu, da gre za nezakonito delo, ga je zaradi dejanskih ugotovitev o njegovem obstoju upoštevalo. K temu je dodalo splošno znano dejstvo, da je z opravljanjem popoldanskega dela mogoče zaslužiti najmanj eno povprečno plačo. Nadalje je pojasnilo, da višine dohodkov ni mogoče ugotoviti, saj ti niso evidentirani, vseeno pa ni moglo mimo dejstva, da je treba tudi od takšnega dohodka odšteti davščine in po prostem preudarku ocenilo, da znaša tako ugotovljen in za davščine zmanjšan dohodek polovico ocenjene vrednosti pokojnikove plače. Takšna obrazložitev uporabe prostega preudarka je zadostna in pravilna. Sodišče je izvedlo in svojo odločitev oprlo na razpoložljive dokaze in splošno znana dejstva, objektivno vrzel med takšnim spoznavnim uspehom in točno višino zneska, ki bi ga pokojni zaslužil, pa je premostilo z uporabo prostega preudarka. Takšna obrazložitev v celoti omogoča preizkus utemeljenosti uporabe prostega preudarka ter preizkus njegove pravilnosti. Slednjega je v okviru preizkusa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja opravilo pritožbeno sodišče. Neutemeljeno revizijo v tem delu je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: O tem D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV 2003, 1. knjiga, str. 994-999. Opomba 2: Ibidem.

Opomba 3: Prim. Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 27.6.1989, objavljeno v: Poročilo VSS 1/98, str. 13.