Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba v zavrnilnem delu delno tako s p r e m e n i, da tečejo zamudne obresti od prisojene odškodnine že od 01.01.2002 dalje, in sicer do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; sicer se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama trpita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 2.499.560,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 01.01.2003 do 28.06.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri, ki jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 429.008,50 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da se sodba spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je prisojena odškodnina za negmotno škodo prenizka. Tako je tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, prisojenih je le 1.500.000,00 SIT. Sodišče ni upoštevalo v zadostni meri vseh nevšečnosti, kot so ugotovljene in kot izhajajo iz izvedenskega mnenja in sodba nima razlogov, zlasti glede najhujših nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ga opravičujejo do višje odškodnine. Tako je bil tožnik dvakrat operiran v splošni anesteziji in nosil zunanji fiksator od 24.06. do 26.07.1996 z obveznostjo vsak drugi dan previjanja, kar je bilo neprijetno in je v dokaz temu priložil tožnik tudi fotografijo, ki prikazuje roko, podvržen je bil 66-im dnem ambulantne fizioterapije, doramensko longeto je nosil od 24.06. do 05.07.1996 in bil 12-krat pregledan pri zdravniku, ni pa iz sodbe razvidno, da bi sodišče upoštevalo tudi bodoče bolečine. Iz naslova skaženosti je tožnik zahteval odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT in mu je priznano le 700.000,00 SIT. Razlogov niti ni, sodišče ne pove na podlagi katerih kriterijev je prisodilo odškodnino. Deformacija desnega zapestja je dobro vidna in se po laičnem pojmovanju kaže v obliki kurje roke ali kremplja, po izvedenskem mnenju pa ima obliko bajonetnega noža. Deformacija je težje stopnje, vidna tretjim, zlasti poleti, kot tudi pozimi, ko ima tožnik dolge rokave, če bi sodišče upoštevalo še starost oškodovanca (38 let v času poškodbe) in poklic in s tem v zvezi tožnikovo psihično stanje zaradi skaženosti, bi mu moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino, posebej ker je tožniku nerodno pokazati zapestje in ga v bistvu ves čas poskuša skriti, kar pa ni mogoče. Tudi za strah je prisojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT bistveno prenizka. Tožnik je namreč zahteval plačilo 600.000,00 SIT. Ob nesreči ni izgubil zavesti in je gledal skaženo roko. Trpel je primaren strah za življenje in močan intenziven strah za izid zdravljenja, ki je prešel v strah srednje intenzitete in nato v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Intenzivnost strahu ugotavlja tudi izvedenec, bil je dalj časa trajajoč in prešel v drugo obliko pravno priznane škode. Zato je prisojena odškodnina bistveno prenizka. Tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Tožnik je zahteval 6.000.000,00 SIT, sodišče pa mu prisodi le 4.000.000,00 SIT. Izvedenec je ocenil tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 30% in sodišča za vsakih 10% zmanjšane življenjske aktivnosti prisojajo po 1.500.000,00 SIT. Tožnik je izrazito oviran pri vsakem delu, kjer je potrebna uporaba rok, najbolj pa pri težkem fizičnem in finem, natančnem delu, torej tudi pri poklicu, kar ni v zadostni meri upoštevano. Potrebuje tujo pomoč, športno udejstvovanje mu je pomenilo veliko, pa je v bodoče onemogočeno. Zmanjšana je tudi pridobitna sposobnost. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino z obrestmi od 01.01.2003, čeprav je tožnik zahteval odškodnino že od 01.01.2002 (vloga z dne 21.01.2003). Sodišče je ta popravek datuma na naroku dne 19.12.2003 spregledalo, ko obrazlaga, da je obresti prisodilo v mejah tožbenega zahtevka. Zato naj se sodba tudi v tem obsegu spremeni tako, da obresti tečejo že od 01.01.2002 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje le v delu, kolikor je prisojena odškodnina zaradi skaženosti nad zneskom 500.000,00 SIT. Meni, da so podani vsi pritožbeni razlogi. Sodišče je prezrlo, da pri tožniku ni opaznih brazgotin, ki pri ljudeh vzbujajo zanimanje in poglede na poškodovani del telesa in ne gre za hujšo skaženost v objektivnem smislu. Tudi ne v subjektivnem, saj je pri dolgih rokavih njegova skaženost popolnoma neopazna in nemoteča. V poletnih mesecih ga je sram nositi kratke rokave, pa jih očitno nosi, saj sicer ljudje ne bi gledali zapestje in ne bi spraševali, kaj je z roko. Glede na ugotovitve sodišča, to je tudi tožnikova starost in objektivne trajne estetske posledice, v povezavi s stopnjo intenzivnosti duševnih bolečin, tožnik ni upravičen do denarne odškodnine, višje od 500.000,00 SIT. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, posledično tudi v stroškovnem delu ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, odločilnih za materialnopravno presojo glede višine odškodnine za negmotno škodo, ne napadata. Tožeča stranka sicer v pritožbi trdi, da določenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in tudi bodočih telesnih bolečin sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo. Vendar pa je vse to, kar pritožnik navaja glede navedene odškodnine, sodišče prve stopnje povzelo v razlogih sodbe in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odmerilo odškodnino v primernem znesku. Ugotovljena so dejstva, potrebna za uporabo meril iz 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ - še uporablja - 1060. čl. OZ). Ugotovljeno je trajanje, obseg in stopnja telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Ob tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi načelo individualizacije in na drugi strani objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ob tem so upoštevane tudi bodoče bolečine. Če se upoštevajo ugotovljena dejstva, navedeni kriteriji in tudi pomen prizadete dobrine kot pozitivnega kriterija za vrednotenje določene dobrine in primerljive sodne prakse, ko je bil ugotovljen približno enak obseg škode, je po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500.000,00 SIT. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje z zneskom 4.000.000,00 SIT odmerilo primerno odškodnino. Upoštevane so posledice poškodbe, trpljenje tožnika zaradi navedenih omejitev in prizadetosti, upoštevana je tudi tožnikova starost ob času nezgode. Prav zaradi načela individualizacije in zato, ker je procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti (po ugotovitvah izvedenca od 28 do 30%) le pomožno merilo, ni mogoče slediti navrženi pritožbeni tezi, da sodišča za 10% zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisojajo po 1.500.000,00 SIT odškodnine, kaj takega tudi iz primerov sodne prakse ne izhaja. Neutemeljeno nasprotuje pritožba tudi odškodnini za strah v višini 300.000,00 SIT. Ni ugotovljeno, da bi ob dogodku bil tožnik v strahu za življenje. Tega tudi ni izpovedal, ko je bil zaslišan. Povedal je, da je po nesreči čakal, kje bo pritekla kri, ko pa je videl roko, se mu je vse "sesulo", saj je videl, da je stvar hujša in ko se je zbudil v bolnici in videl fiksater, se mu je "utrgal film". Ugotovljena stopnja in trajanje primarnega in sekundarnega strahu in primerljivost z odškodninami za tovrstno škodo primerljivega obsega tudi ne omogočajo prisoje višje odškodnine od navedene. Neutemeljeni sta tudi pritožbi obeh strank, ko se zavzemata za višjo oziroma nižjo odškodnino zaradi skaženosti. Dejstvo, da brazgotin ni, ne more biti glede na vse druge ugotovljene okoliščine, podlaga za odmero nižje odškodnine, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Desno zapestje je namreč izrazito deformirano, kot je navedel izvedenec "bajonetno deformirano". Gre, kot je v nadaljevanju zapisal, za predvsem dobro vidno deformacijo desnega zapestja, v smislu estetske posledice. Zaslišan kot stranka je tudi tožnik sam izpovedal, da ga to moti posebej poleti, ko mu ljudje govorijo, da ima kurjo roko in "kaj ima tam za en krempelj". kot je to določno povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (ki ima tudi glede odmere odškodnine za skaženost jasne razloge). Zaradi tega trpi in zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi in jih bo trpel tudi v prihodnje (200. in 203. čl. ZOR) je upravičen do denarnega zadoščenja. Odškodnina v znesku 700.000,00 SIT je primerna denarna satisfakcija in primerljiva tudi z drugimi odškodninami, ki so bile iz tega naslova prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Materialno pravo je torej pravilno uporabljeno pri prisoji primerne odškodnine za negmotno škodo. Zato je odločitev glede glavnice, da je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med priznano odškodnino v skupnem znesku 6.500.000,00 SIT za negmotno škodo in 70.000,00 SIT za gmotno škodo in revalorizirano plačano akontacijo (na dan izdaje sodbe znaša ta znesek 4.070.440,00 SIT) v znesku še 2.499.560,00 SIT materialnopravno pravilna. Nepravilna je le odločitev glede pričetka teka zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno pojasnilo, da tožniku pripadajo zamudne obresti lahko že od 01.01.2002 dalje. Tedaj je bila tožena stranka že v zamudi, saj je bil že postavljen tožbeni zahtevek. Povračilo škode je sicer odmerilo sodišče po cenah ob izdaji sodne odločbe (2.odst. 189.čl. ZOR), odškodninska obveznost pa šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Zato je podlaga za prisojo obresti že od 01.01.2002, to je od tedaj, ko je novelirani Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri, in ko se je spremenila tudi sodna praksa glede začetka teka zamudnih obresti (prim. načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 26.06.2002). Ker je tožeča stranka, kot pravilno opozarja v pritožbi, zahtevala plačilo obresti od 01.01.2002, je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo tako, da obresti tečejo že od 01.01.2002, sicer pa v preostalem delu neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbo tožene stranke pa v celoti in v nespremenjenem a izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 4.odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo.

Delna sprememba sodbe ni vplivala na presojo uspeha pravdnih strank v pravdi. Ker tožeča stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, sama trpi pritožbene stroške, prav tako jih mora trpeti sama tudi tožena stranka, saj s pritožbo ni uspela (165. ter 154. čl. ZPP).