Jedro

Po tretji alineji 24. člena ZMZ se kot subjekti preganjanja ali resne škode (kar sta temeljna pogoja za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite – drugi oziroma tretji odstavek 3. člena ZMZ) lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, pod pogojem, da je mogoče dokazati, da državni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, v izvorni državi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se ob izpolnjenem pogoju kot nedržavni subjekt preganjanja oziroma resne grožnje lahko šteli tudi Vahabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 10. 2010. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ po izvedenem rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločitve (pravilno: odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvami tožene stranke, da tožniku, ki je v upravnem postopku uveljavljal, da je preganjan s strani Vahabitov, v izvorni državni ne grozi preganjanje, saj mu država kot subjekt zaščite lahko nudi zaščito pred preganjanjem, tožnik pa ima tudi dostop do te zaščite. Po tretji alineji 24. člena ZMZ se nedržavni subjekti, kar so tudi Vahabiti, lahko štejejo kot subjekti preganjanja (v povezavi z azilom) ali resne škode (kot subsidiarne zaščite), če je mogoče dokazati, da subjekti iz prve in druge alineje (država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na šest poročil o stanju v izvorni državi glede zagotavljanja zaščite pred nasilnimi ravnanji Vahabitov, iz katerih izhaja, da izvorna država zoper njihova nasilna ali teroristična dejanja reagira z ustreznimi ukrepi. Tožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da zaščita pred preganjanjem s strani Vahabitov ni učinkovita, zato sodišče ni imelo nobene podlage za dvom v upoštevnost informacij, uporabljenih v upravnem postopku. Okoliščine tožnikovega primera po oceni sodišča tudi niso zahtevale, da bi zaradi varstva absolutne pravice do življenja ter varstva tožnika pred mučenjem ali nehumanim ravnanjem sodišče po uradni dolžnosti pridobivalo še dodatne informacije o obstoju učinkovite zaščite pred nasilnimi ravnanji Vahabitov.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Navaja, da je bil v matični državi izpostavljen stalnemu maltretiranju verskih fanatikov islamistov, ki so mu med drugim očitali, da je četnik, ker je imel dekle druge veroizpovedi. Ti ekstremisti so ga pretepali, dogodek je prijavil policiji, vendar le-ta ni ukrepala. Poudarja, da ti razlogi, ki jih je navedel tudi v prošnji za mednarodno zaščito, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, zoper katero pa državne oblasti niso ustrezno reagirale. Ugotovitve tožene stranke, da bi si ustrezno zaščito lahko poiskal pri mednarodnih institucijah v izvorni državi, niso pravilne, saj te institucije državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti, zaradi česar tožnik ni mogel računati na njihovo pomoč.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po tretji alineji 24. člena ZMZ se kot subjekti preganjanja ali resne škode (kar sta temeljna pogoja za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite – drugi oziroma tretji odstavek 3. člena ZMZ) lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, pod pogojem, da je mogoče dokazati, da državni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, v izvorni državi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se ob izpolnjenem pogoju kot nedržavni subjekt preganjanja oziroma resne grožnje lahko šteli tudi Vahabiti.

7. Tožena stranka je v obravnavani odločbi presodila, in to je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da iz šestih člankov, ki poročajo o stanju v tožnikovi izvorni državi glede na Vahabite, izhaja, da izvorna država na nasilna ravnanja Vahabitov ustrezno reagira in da ne držijo tožnikove navedbe, da državni organi izvorne države oziroma mednarodni organi niso sposobni oziroma nočejo nuditi zaščite pred njihovim preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je bil z vsebino poročil iz navedenih člankov med upravnim postopkom seznanjen in je, kot izhaja iz podatkov spisa, to potrdil tudi pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v takšnih okoliščinah dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da navede oziroma predloži dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da vsebina poročil ne more biti zadostna podlaga za odločanje o prošnji. Takšni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bili predloženi.

8. Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki so sicer po vsebini enaki tožbenim, po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka pred sodiščem prve stopnje Vrhovno sodišče ni našlo, zato neobrazložen pritožbeni razlog kršitev pravil postopka zavrača kot neutemeljen. Na odločitev o pritožbi tudi ne more vplivati ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj sta po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje določbe ZMZ glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabila pravilno. Pritožbene navedbe o tem, da so Vahabiti tožnika pretepali (torej večkrat napadli) ter da so policisti kršili njegove temeljne pravice, so v nasprotju s podatki spisa in kot takšni na odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).