Jedro

Tožeča stranka ni predložila nobenih nasprotnih dokazov o tem, da zaščita pred preganjanjem v izvorni državi ni učinkovita. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena MKVČP in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika, roj ... 9. 1978, državljana Bosne in Hercegovine, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne in da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločitve. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec v prošnji navedel, da je po narodnostni Bošnjak muslimanske veroizpovedi, da je njegov materni jezik bosanski, da je samski, da ima končano srednjo šolo gostinske smeri ter da ni član nobene politične stranke. Prosilec je v prošnji v zvezi z razlogi za podelitev mednarodne zaščite navedel, da ga je skupina verskih fanatikov – Vahabitov nenehno maltretirala, trpinčila, celo pretepla in ga poizkušala na razne načine podrediti ekstremnemu islamu. Maltretiranja so se začela pred štirimi leti, ko so posebno ob praznikih stali v skupinah in nanj kazali kot na izobčenca. Govorili so mu, da je četnik, ker se je fotografiral objet s svojimi polbrati po materi, težave pa je imel tudi, ker je imel dekle druge veroizpovedi. Njihovega obnašanja ni prijavil policiji, ker se jih je bal. Ker ga niso mogli pripraviti, da bi se jim pridružil, so ga žalili, grozili in ga v enem primeru celo pretepli. Pretep se je zgodil na vaški cesti. Več Vahabitov je prišlo z džipom. Najagresivnejši med njimi po imenu A. mu je pljunil v obraz in mu rekel „brat musliman“ in ga želel stlačiti v džip. Potem so ga tudi ostali, ki jih prosilec ne pozna, začeli tepsti po glavi. Pri tem je dobil poškodbe po glavi in ramenih. Zagrozili so mu, da ga bodo prej ko slej dobili in zaklali. Komaj jim je ubežal, in sicer je skočil v reko, da se reši. Ko je srečal prvega policista in mu je povedal o dogodku, ga je policist vprašal, če so kakšne priče videle dogodek. Ko mu je prosilec odgovoril, da prič ni, mu je policist rekel, da so priče potrebne. Prosilec je pojasnil, da bi jih lahko prijavil kakšni mednarodni organizaciji, kar bi mogoče pomagalo, prijava policiji pa ne bi imela smisla, saj se policija Vahabitov boji in se že več let obotavlja, da bi karkoli ukrepala proti njim. V njegovem kraju je celo en Vahabit zabodel policista. Prosilec je še navedel, da so Vahabiti maltretirali tudi druge ljudi, npr. fanta C., ker se je kopal v reki in dekle B., ki so jo ostrigli na balin, ker se je s svojim fantom držala za roke. Vahabitov naj bi bilo v njegovem okrožju več sto, prihajali naj bi novi in novi, največ naj bi jih bilo v kraju Bočinja, ki je od njegovega kraja oddaljen okoli 10 km. Prosilec je še zatrdil, da ne bi bilo nič bolje, če bi se preselil v drug kraj, ker je povsod enako, saj je Vahabitov povsod dovolj, tudi v Sarajevu, kjer imajo celo svoj center Fahd. Glede svojega ekonomskega položaja je pojasnil, da je v izvorni državi normalno živel, saj je imel vedno možnost nekaj zaslužiti, ker je pridno in dobro delal. Na priporočilo je odšel delat tudi na Hrvaško in Srbijo in Črno goro, kjer se je ukvarjal s keramiko in je obdeloval kamne. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kjer je v Puli živel od sredine maja 2010, drugače pa je tam že prej živel več mesecev s prekinitvami, je prosilec odgovoril, da na Hrvaškem ne bi bili korektni, ker so nestrpni do Bošnjakov. Prosilec je bil povabljen na osebni razgovor, ki je potekal dne 26. 8. 2010. Osebnemu razgovoru je prisostvovala tudi prosilčeva pooblaščenka Č.Č. (PIC). Na osebnem razgovoru je prosilec navedel, da ga Vahabiti preganjajo že štiri oziroma pet let. Med njimi pozna zgolj enega, ki se piše A. Drugače pa Vahabiti funkcionirajo tako, da napade izvajajo Vahabiti, ki prihajajo iz različnih mest. Glede napadov je prosilec pojasnil, da Vahabiti ne prenašajo nobenega obnašanja, ki ni po njihovi meri. Navedel je, da so ga enkrat napadli, ko so videli, da gre v „kafič“, enkrat so v ta „kafič“ celo podstavili bombo, ker jih je motila glasba, enkrat pa so ga maltretirali, ker je nosil zlato verižico, in sicer so ga vprašali, zakaj nosi zlat nakit, saj ga nosijo samo ženske, spet drugič so ga spraševali, zakaj ima takšno faraonsko brado in ne dolge in velike, kot jo imajo oni, spraševali so ga, zakaj nosi uhane in podobno. Do fizičnih obračunov s strani Vahabitov nikoli ni prišlo, ampak so ga nenehno žalili. Maltretiranj s strani Vahabitov nikoli ni prijavil policiji, saj policija nima toliko zaposlenih, da bi lahko upoštevali vse prijave in opozorila, poleg tega pa nekateri takšna dejanja vahabitov ne štejejo za maltretiranje. Dodal je še, da se navedena maltretiranja s strani vahabitov dogajajo tudi drugim, med drugim se je tudi njegov oče že kregal z njimi. Njegov oče in brat, ki še živita v BiH, lahko tam živita normalno, saj se izključno držita doma, hodita namreč samo v službo, on pa je rad hodil ven. Zadnji napad se je zgodil, ko se je pred dnem 1. 5. 2010 vrnil iz Pule (Hrvaška) domov za praznike. Hodil je po lokalni cesti proti svojemu domu in imel v roki pločevinko piva. Naenkrat je poleg njega ustavil džip, ven je skočil človek močnejše postave, ga prijel za ramena in mu rekel: „Ti brat musliman?“. Ko mu je prosilec odgovoril, da je musliman, ga je človek pljunil, potem pa so iz džipa skočili še ostali moški in ga začeli tepsti. Poizkušali so ga stlačiti v džip, vendar se jim je izmuznil. Skočil je v reko, da se je rešil. Prosilec je prepričan, da je bil tudi A. zraven. Pri pretepu je dobil poškodbe glave, ramen in nog. Zdravnika ni obiskal, ker mu je reka, v kateri je plaval skoraj kilometer in pol, ublažila bolečine. Policist mu je pojasnil, da je brez koristi, če dogodek prijavi policiji, če nima prič. Prosilec se je na podlagi tega odgovora odločil, da uradne prijave ne poda. Nadalje je navedel, da je po pogovoru s svojo mamo, ki živi v Avstraliji, zažgal zastavo BiH; in sicer zato, da bi storil prekršek in se zaradi političnega dejanja ne bi mogel več vrniti v BiH. Zažigu zastave so se sosedje in mimoidoči smejali in prosilec v zvezi s tem ni utrpel nobenih sankcij. Po zadnjem napadu se je odpravil v Republiko Srbsko, potem čez področje v BiH, kjer živijo Hrvatje, in potem je odšel v Zagreb in kasneje v Pulo. V Republiki Hrvaški, kjer je bival skoraj mesec dni pred vstopom v Republiko Slovenijo, ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ker se mu Republika Hrvaška ne zdi takšna država, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito in jo tudi dobil. V zaključku pa je še navedel, da je nevšečnosti s strani Vahabitov doživel tudi v Ljubljani, in sicer na mestu, kjer se zbirajo muslimanski verniki. Tam ga je neki Vahabit, ki ga je prepoznal po obleki in bradi, vprašal, zakaj ga ni posebej pozdravil. Nadalje je bil prosilec seznanjen tudi s poročili v BiH glede Vahabitov, in sicer s članki Balkan Insight z dne 22. 12. 2009 (Trije bosanski islamisti obtoženi terorizma), z dne 2. 2. 2010 (Bosanska policija vdrla v vahabitsko vas), z dne 3. 2. 2010 (Aretirani Vahabiti povezani s kriminalnimi skupinami) in z dne 27. 6. 2010 (Teroristični napad v Bosni ubil enega in ranil šest ljudi), ter s članki BBC News z dne 2. 2. 2010 (Bosanska policija vpadla v konservativno muslimansko vas) in z dne 27. 6. 2010 (Eden ubit v bombnem napadu v centralni Bosni). Prosilec je navedel, da je seznanjen z akcijo v Gornji Maoči, saj je bilo na televiziji o tem veliko govora. Eno osebo, ki je bila aretirana v tej akciji, prosilec na videz pozna, saj jo je videl v džamiji v Zagrebu, vendar se je vedno izogibal stikom z njo. Prosilec je prošnji priložil tudi Potrdilo o prijavi in odjavi prebivališča Policijske uprave Pula, iz katerega izhaja, da je prosilec prijavil svoje prebivališče v Puli od dne 13. 5. 2010 do dne 11. 8. 2010. Tožena stranka se sklicuje na 26. člen ZMZ. Pravi, da iz prošnje prosilca in iz izjave, podane na osebnem razgovoru, izhaja, da je glavni razlog, zaradi katerega prosilec išče mednarodno zaščito, nadlegovanje s strani Vahabitov, pripadnikov ekstremističine verske ločine islama. Prosilec je glede navedenega opisal več dogodkov, ki so se dogajali štiri oziroma pet let preden je zapustil izvorno državo, in sicer so mu Vahabiti delali težave, ker se je fotografiral objet s svojimi polbrati po materi, ker je imel dekle druge veroizpovedi, ker je šel v „kafič“, ker je nosil zlato verižico in uhane in ker je nosil faraonsko brado. Prosilec je zatrdil, da pri navedenih nadlegovanjih nikoli ni prišlo do fizičnega obračuna ter da so Vahabiti na podoben način nadlegovali tudi druge. Prosilec je navedel tudi dogodek, ko je bil s strani Vahabitov izpostavljen fizičnemu nasilju. Pristojni organ glede na navedeno ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju. Pripombe, opazke, morebitne žaljivke ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj niso dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter načela zakonitosti). Pristojni organ ne dvomi, da prosilca resnično moti ravnanje Vahabitov in da se zaradi njih slabo počuti, vendar pa to vseeno ne dosega standarda preganjanja. Tudi sam prosilec je izpostavil, da navedena ravnanja Vahabitov nekateri ne štejejo za maltretiranja. Pristojni organ tudi ugotavlja, če bi navedena ravnanja prosilec štel kot preganjanje, se ne bi vsakič znova vračal nazaj v izvorno državo, ki jo je zaradi opravljanja dela večkrat zapuščal. Ob tem ne gre prezreti tudi dejstva, da je prosilec tudi v Ljubljani doživel podobno ravnanje Vahabitov, in sicer mu je na mestu, kjer se zbirajo muslimanski verniki zaradi molitve, moški, ki ga je prosilec prepoznal kot Vahabita, rekel, da bi moral najprej pozdraviti njega. To pa je pri prosilcu že povzročilo slabo voljo in nervozo, kar kaže na dejstvo, da je prosilec izrazito občutljiv pri kakršnih koli stikih z Vahabiti. Prosilec je v postopku opisal tudi dogodek, ko so ga Vahabiti na poti domov zaradi pločevinke piva v roki pretepli. V skladu s tretjo alinejo 24. člena ZMZ so nedržavni subjekti, kar so v konkretnem primeru Vahabiti, lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami (subjekti zaščite), niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Na podlagi drugega odstavka 25. člena ZMZ, se zaščita v izvorni državi nudi takrat, ko subjekti zaščite sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite. Glede na to, da iz navedb prosilca ne izhaja, da nima dostopa do zaščite, je pristojni organ preveril situacijo v izvorni državi glede sposobnosti države, da nudi zaščito. V ta namen je pridobil že omenjene članke. V navedenih člankih so opisani trije dogodki, ki so se v zadnjem letu zgodili v BiH v povezavi z Vahabiti. Iz članka Balkan Insight z dne 22. 12. 2009 izhaja, da so bili trije Vahabiti obtoženi zaradi terorizma in nezakonite prodaje orožja. Vsi trije so bili aretirani v novembru 2009, in sicer po obsežni preiskavi, v kateri je bilo zaslišanih 70 prič, kar nekaj osumljencev ter je bilo zbranih okrog 1000 dokazov. Nadalje iz člankov Balkan Insight z dne 2. 2. 2010 in z dne 3. 2. 2010 ter BBC News z dne 2. 2. 2010, izhaja, da je bosanska policija po večletnem opazovanju izvedla največjo policijsko akcijo po koncu vojne v BiH, v kateri je sodelovalo okoli 600 policistov, in sicer so vdrli v vas Gornja Maoča, ki je bila središče vahabizma. V tej akciji je bilo zaradi terorizma aretiranih sedem osumljencev, ki pripadajo Vahabitom. Aretirani so bili tudi osumljeni narodnostnega, rasnega in verskega sovraštva zaradi smešenja simbolov različnih narodnostnih skupin, poškodovanja njihovih spomenikov in zaradi preprečevanja beguncem in razseljenim osebam, da se vrnejo v svoje domove. Članki (Balkan Insight z dne 27. 6. 2010 in BBC News z dne 27. 6. 2010) omenjajo tudi bombni napad na policijsko postajo v Bugojnu, v katerem je bil en policist ubit, šest jih je bilo ranjenih. Policija je v zvezi s tem dogodkom prijela nekaj osumljencev, ki naj bi bili povezani z Vahabiti. Omenjeno dejanje je bilo označeno kot teroristično dejanje. Na podlagi navedenih članov pristojni organ ugotavlja, da izvorna država prosilca sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, saj vodi učinkovit pravni sitem za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev dejanj preganjanja oziroma resne škode. Tudi prosilec je na osebnem razgovoru, kjer je bil seznanjen z navedenimi članki, pojasnil, da je bil seznanjen z akcijo policistov v Gornji Maoči, in da naj bi enega od aretiranih na videz celo poznal. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec sploh ni poizkušal iskati zaščite v izvorni državi, čeprav bi mu država ob upoštevanju zgoraj navedenih člankov zaščito zagotovo nudila. Izvorna država prosilca namreč očitno ne tolerira vahabizma, ki je v veliko primerih povezan s terorizmom, in ga ostro preganja. Da prosilec sploh noče izkoristiti zaščite, ki mu jo nudi njegova država, je razvidno tudi iz njegovega ravnanja, ko je javno zažgal zastavo BiH z namenom, da bi tako storil prekršek in se zaradi političnega dejanja ne bi mogel več vrniti v BiH. Pristojni organ takšno ravnanje prosilca označuje kot nedopustno in zavržno, in kaže na to, da želi prosilec zlorabiti postopek mednarodne zaščite.

Ob upoštevanju 34. člena ZMZ je pristojni organ nadalje presojal pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako pa ni zatrjeval in tudi na podlagi splošno znanih dejstev ni znano, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost, in sicer zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni izkazal, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo na podlagi prve in tretje alineje 28. člena ZMZ.

V tožbi tožnik poudarja, da je bil v matični državi izpostavljen stalnemu maltretiranju verskih fanatikov, islamistov, ki so mu očitali, da je četnik, ker je imel dekle druge verske izpovedi. Ti muslimanski ekstremisti so ga pretepali, dogodek je prijavil policiji, vendar le ta ni ukrepala. Ti razlogi, ki jih je navedel tudi v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite, temveč so celo policisti nadaljevali s kršenjem temeljnih človekovih pravic tožnika. Ugotovitve tožene stranke, da bi si ustrezno zaščito lahko poiskal pri mednarodnih institucijah v matični državi, so nepravilne in niso v skladu z dejanskim stanjem v matični državi, saj mednarodne institucije, ki tam še delujejo v želji po čimprejšnjem uveljavljanju državne oblasti, državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti, zaradi česar tožnik ni mogel računati na njihovo pomoč. Iz vseh njegovih navedb je razvidno, da mu v njegovi izvorni državi trajno grozi preganjanje, tamkajšnje oblasti pa mu ne nudijo ustrezne zaščite. Tožnik predlaga, naj naslovno sodišče razpiše glavno obravnavo in se ga v skladu z načelom zaslišanja strank zasliši, da bo razjasnilo vse nejasnosti in nekoherentnosti v njegovih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja in da bo potrdil upravičenost do političnega azila. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnika D.D. za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodi, in da mu ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Ker je tožeča stranka prosilec za azil v Republiki Sloveniji in je brez sredstev za preživljanje, naslovno sodišče vljudno prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je v upravnem postopku uveljavljal, da je preganjan s strani Vahabitov, ki jih je treba v smislu ZMZ obravnavati kot nedržavni subjekt. Po določilu 3. alinee 24. člena ZMZ se kot subjekti preganjanja (v povezavi z z azilom) ali resne škode (kot subsidiarne zaščite) lahko štejejo nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz 1. in 2. alinee (država, politične stranke, ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na to, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na omenjena poročila o stanju v izvorni državi glede zagotavljanja zaščite pred nasilnimi ravnanji Vahabitov in je relevantna dejstva vključila v obrazložitev odločbe v zadnjem odstavku na strani 5 in v prvem odstavku na strani 6, ki jih sodišče ne bo ponavljalo, se je dokazno breme obrnilo na tožnika, da bi z nasprotnimi dokazi omajal ali izpodbil dokazno oceno tožene stranke o obstoju učinkovite zaščite v smislu 2. odstavka 25. člena ZMZ. Pri tem je pomembno, da je tožnik imel pooblaščenko iz nevladne organizacije že ob podaji prošnje za azil in tekom zaslišanja, ko je bil seznanjen z omenjenimi 6 poročili. Slednje je dokumentirano tudi v zapisniku zaslišanja z dne 26. 8. 2010. Sodišče je na glavni obravnavi preverilo, ali je bil z vsebino teh poročil tožnik seznanjen na zaslišanju v jeziku, ki ga razume, kar je tožnik po določenem razčiščevanju na glavni obravnavi potrdil. Tožnik je bil z vsebino poročil v delih, za katere je tožena stranka štela, da so odločilni, seznanjen tudi ob vročitvi odločbe, ko ga je začel zastopati odvetnik. Tudi pred ali na glavni obravnavi, upoštevajoč določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010 v zvezi z določilom 4. odstavka 25. člena ZMZ) tožeča stranka ni predložila nobenih nasprotnih dokazov o tem, da zaščita pred preganjanem v izvorni državi ni učinkovita, niti ni na glavni obravnavi zatrdil kaj drugega, kot je povedal že na zaslišanju pred upravnim organom. S policajem, ki ga je osebno poznal, se je sicer pogovoril, vendar je ugotovil, da nima smisla, da vloži formalno prijavo. Takšen potek dogodkov je potrdil na glavni obravnavi. Zaradi tega sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal (dokazal) utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ oziroma ni dokazal, da ne more dobiti varstva v izvorni državi. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki po stališču SEU ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES (sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, odst. 28) in zato ustreza tudi 2. alinei 28. člena ZMZ, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena MKVČP in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja (sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111). Nadalje tožeča stranka tudi ni postavila pod vprašaj relevantnosti uporabljenih poročil o stanju v izvorni državi v smislu katerega koli kriterija za presojo informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je sodišče navedlo prvič v sodbi v zadevi U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, sistematično pa jih je postavilo v sodbi v zadevi U 218972006-8 z dne 20. 10. 2006, ko se je sodišče oprlo na usmeritve delovne skupine sodnikov za področje informacij o stanju v izvornih državah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava (IARLJ). Ti kriteriji so naslednji: i)Preliminarno vprašanje: Ali je informacija o državi izvora po vsebini relevantna za konkretni primer? ii)Prvi kriterij: V kolikšni meri je informacija časovno relevantna? iii)Drugi kriterij: Ali ima informacija ustrezno naveden vir; informacija, ki je dokumentirana s strani več virov ima lahko več teže, kot informacija, ki temelji na enem viru; informacija pridobljena z znanstvenimi metodami raziskovanja ima lahko večjo težo od drugače pridobljenih informacij; neodvisni viri informacij imajo lahko večjo težo kot viri, ki so institucionalno, politično, finančno povezani z državnimi politikami.

iv)Tretji kriterij: Subjektivno nepristranske informacije glede na način izražanja stališč in ugotovitev, uravnoteženost in neselektivnost informacij imajo večjo težo, kot informacije, ki vzbujajo dvom v nepristranost. v)Četrti kriterij: Ali je predmetna informacija že bila predmet presoje s strani drugih sodišč? Sodišče ni imelo nobene podlage za neupoštevanje navedenih informacij ali za njihovo manjšo težo, ob uporabi navedenih kriterijev, in ker okoliščine konkretnega primera po oceni sodišča niso zahtevale, da bi zaradi varstva absolutne pravice do življenja, prepovedi mučenja ali nehumanega ravnanja tožnika sodišče tudi po uradni dolžnosti pridobilo dodatne informacije glede obstoja učinkovite zaščite pred nasilnimi ravnanji Vahabitov v BiH, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.