Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjeni vsi elementi iz 131. člena OZ.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode in rente, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnika morata nerazdelno plačati stroške revizijskega postopka prvi toženki v znesku 768,00 EUR in drugi toženki v znesku 768,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno tožnikoma plačati znesek 41.328,29 EUR z obrestmi (1. točka I. točke izreka); da sta toženki dolžni vsakemu tožniku plačati znesek 5.000,00 EUR z obrestmi(2. točka I. točke izreka); in da sta toženki dolžni vsakemu tožniku plačevati rento po 100,00 EUR mesečno (3. točka I. točke izreka). Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdne stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da so pomembna pravna vprašanja, ki se odpirajo v obravnavani zadevi, ali je materialnopravno pravilna ocena pritožbenega sodišča, da (tožnika) nista uspela dokazati obstoja škode in vzročne zveze, kljub drugačnim zaključkom v mnenju izvedenca, ki je bil postavljen v obravnavanem postopku. Ne sprejemata namreč zaključka sodišč, da ni dokazana nova škoda in z natančnim analiziranjem mnenj izvedenca B. S. in A. N. ter izpovedi tožnika skušata prikazati sklep, da je nova škoda nastala, in da so vzrok nastanka te škode vibracije od železniškega prometa na viaduktu. Pomembno pravno vprašanje je tudi, ali podpis izvensodne poravnave pomeni pripoznavo dolga. V zvezi s tem pritožbenemu sodišču očitata, da se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je prva toženka predlagala sklenitev izvensodne poravnave za škodo, ki je predmet te pravde, in menita, da bi bilo treba ponudbo prve toženke šteti za priznanje odgovornosti za nastalo škodo na njuni nepremičnini. Kot zadnje pomembno pravno vprašanje (v zvezi s premoženjsko škodo) izpostavljata še vprašanje, ali je pri odločitvi glede premoženjske in nepremoženjske škode potrebno zaključiti, da v obravnavanem primeru ne gre za bodočo gotovo škodo (ki je bila zajeta v predhodnih sodnih poravnavah in sodnih postopkih), temveč za sukcesivno in sočasno ter vzporedno nastajajočo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ima posledico - škodo v vsakokratnem vzroku – imisiji (ob tem se sklicujeta na zadevo VSRS II Ips 68/2011). Poudarjata, da se je po letu 1995 zaradi nadaljnjih (vsakodnevnih) vibracij in hrupa manjvrednost hiše še povečala, in da gre za novo škodo, katere vzrok je vsakokratni železniški promet na viaduktu. Ob tem se sklicujeta na mnenje izvedenca B. S. (ki je podal oceno manjvrednosti sporne nepremičnine 25 %) in na analizo obremenitve okolja z dne 30. 1. 2007. Zatrjujeta tudi kršitev ustavnih pravic iz 14., 22., 23., 25. in 72. člena Ustave RS. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena prvi toženki in drugi toženki. Obe sta nanjo odgovorili in predlagali, naj revizijsko sodišče revizijo tožnikov zavrne.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode in rente, ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode in rente vsakemu od tožnikov (2. in 3. točka I. točke izreka prvostopenjske sodbe) zavrnilo (II DoR 389/2013 z dne 20. 3. 2014). Zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je treba zavreči. O neutemeljenosti revizije

7. Revizijski preizkus izpodbijane sodbe je torej omejen le na presojo odločitve o premoženjski škodi, t. j. v zvezi z zahtevkom za plačilo premoženjske škode, ki ga tožnika kot zakonca nerazdelno uveljavljata od toženk v zvezi z njuno skupno nepremičnino (vrednost spornega predmeta 41.328,29 EUR).

8. Uvodoma velja pojasniti, da revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Analiziranje vsebine izvedenskih mnenj in izpovedb strank ne presega ravni neupoštevnega očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede revizijske trditve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s ponujeno izvensodno poravnavo, pa zadostuje že odgovor, da so te navedbe za odločitev nerelevantne, saj do sklenitve izvensodne poravnave med pravdnimi strankami ni prišlo (kot je razvidno iz sodnega spisa). Pogajanja pred sklenitvijo izvensodne poravnave pa strank ne zavezujejo.

9. V tej zadevi tožnika uveljavljata novo škodo na njuni skupni stanovanjski hiši zaradi vibracij, ki jih povzroča železniški promet v neposredni bližini.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da so bile zatrjevane poškodbe na stanovanjski hiši (konkretizirane v 9. točki prvostopenjske sodbe) že sanirane, da se iste poškodbe ne ponavljajo, in da je bila iz tega naslova vtoževana škoda že ugotovljena in plačana v drugih postopkih (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Med ugotovljenimi razpokami (na balkonu, opornem zidu na meji s sosednjo parcelo in na kamniti škarpi ob cesti) in zatrjevanimi vibracijami zaradi železniškega prometa pa tožnika nista uspela dokazati vzročne zveze. Upoštevajoč navedeno torej niso izpolnjeni vsi elementi za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno v celoti zavrnili zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova poškodb na stanovanjski hiši (t. j. za znesek 7.931,45 EUR).

11. V zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode zaradi manjvrednosti stanovanjske hiše pa je bilo ugotovljeno, da tožnika nista dokazala novega poslabšanja bivalnega okolja (kar bi utemeljevalo morebitno nadaljnje zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine). Celo obratno, obseg železniškega prometa se po letu 2007 občutno in vztrajno zmanjšuje (revizijsko nesprejemanje tudi teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato sta sodišči, zaradi pomanjkanja nastanka nove škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, materialnopravno pravilno v celoti zavrnili tudi zahtevek iz tega naslova (t. j. za znesek 33.396,84 EUR).

12. Ostale revizijske trditve in postavljena pravna vprašanja (mimogrede povedano drugo in tretje vprašanje ter ponujeni judikati VSRS nimajo nobene pravno relevantne zveze z obravnavano zadevo) glede na že obrazloženo niso upoštevni in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnika nosita stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo nista uspela, prvi toženki in drugi toženki pa morata nerazdelno povrniti njune stroške, ki sta jih imeli zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.