Jedro

Tudi za odškodninsko odgovornost glede nove škode morajo biti izpolnjeni vsi elementi splošnega civilnega delikta.

Ne gre za novo škodo, pač pa za škodo, ki je bila že ugotovljena in plačana v drugih postopkih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 41.328,29 EUR ter po 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi vsakemu tožniku, za plačevanje rente po 100,00 EUR mesečno vsakemu od njiju ter za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank s pripadajočimi obrestmi, in sicer 256,64 EUR prvi toženi stranki in 4.100,64 EUR drugi toženi stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom ter plačilo pravdnih stroškov. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe o povečanju gostote prometa na viaduktu. Napačen je zaključek, da ni dokazana nova škoda. Nove poškodbe na stavbi je ugotovil in ovrednotil zapriseženi cenilec B. S.. Ne gre za škodo, ki je bila predmet pravde P 1/95. Vzrok za vse vtoževane poškodbe so vibracije od prometa na viaduktu. To je ugotovilo vseh pet dosedanjih izvedencev. Oporo za tak zaključek daje tudi izvedeniško mnenje v pravdi angažiranega izvedenca A. N.. Za prečno razpoko na balkonu je navedel, da je vzrok zanjo težko pripisati samo vibracijam, torej je vzročna zveza podana. Za razpoke na betonskem opornem zidu na vrtu in kamniti škarpi ob cesti pa je navedel, da opredelitvi vzrokov zanje, podanih s strani inženirja S., ni mogoče oporekati. S svojo izpovedbo je tožnik dokazal tudi nove poškodbe v shrambi in kopalnici. Zmotna in v nasprotju z mnenjem A. N. ter tožnikovo izpovedbo je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni sanirala poškodb na stanovanjski hiši po miniranju. Izvedeniško mnenje inženirja N. je ocenilo napačno. Potrjuje, da so vzrok novih poškodb vibracije. To dokazujejo tudi predloženi dokazi o sanaciji betonske preklade nad garažnimi vrati, ki sicer ni predmet te tožbe. Iz previdnosti opozarja, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Za škodo sta tožnika izvedela ob izdelavi mnenja inženirja S. 20.2.2007. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih trditev, da je prva tožena stranka sprva pristala na sklenitev izvensodne poravnave. S tem je priznala odgovornost za škodo na objektu. Tudi škoda za manjvrednost objekta je nova. Predhodno dosojena odškodnina iz tega naslova je bila priznana za tisto obdobje. Zaradi novih poškodb, nadaljnjega hrupa in večjih vibracij se je manjvrednost povečala. Vzrok je vsakokratni promet na viaduktu. Škoda izvira iz ponavljajočih škodnih dejanj. Višino je ugotovil sodno zapriseženi cenilec inženir S.. Njegova ocena (25 % manjvrednost) je realna. Toženi stranki nista dokazali, da se je promet zmanjšal. Tožnika sta nasprotno dokazala z meritvami hrupa. Nepravilno je odločeno o nepremoženjski škodi in renti. Ne drži, da sta že prejela ustrezno odmeno za preteklo in bodočo škodo s sodbo P 1/95. Iz analize Zavoda za varstvo pri delu z dne 30.1.2007, ki sta jo pridobila in predložila, izhaja, da obremenitve zaradi premikov železniških kompozicij oziroma pretovora blaga občasno prekoračijo dovoljeno raven za drugo stopnjo varstva pred hrupom. V večernem času so prekoračitve še pogostejše. Promet, hrup ter vibracije še vedno obstojijo. Prekoračitve so. Gre za ponavljajoča škodna dejanja. Tožnika sta upravičena do denarne odškodnine in denarne rente. Taka so stališča v sodni praksi. Sklicujeta se na odločbo VS RS II Ips 68/2011. S sodbo P 1/95 še ni bilo odločeno o gotovi bodoči škodi, ker bodoče vožnje po viaduktu kot bodoče imisije ob zaključku glavne obravnave še niso nastale. Oškodovanca je tedaj še nista mogla uspešno uveljavljati. Z navedeno sodbo sta prejela odškodnino le za škodo (nastalo in bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij (do tedaj opravljenih voženj), za nadaljnje imisije pa ne. Škodna ravnanja toženih strank sta dokazala z meritvami hrupa Zavoda za varstvo pri delu RS Ljubljana v mesecih junij, julij in september 2006 (analiza iz leta 2007). Sodišče bi moralo slediti 224. členu ZPP in šteti, da gre za javno listino. Njegov zaključek, da se je promet zmanjšal, je zmoten. Prezrlo je, da gre za novo nastale okoliščine, nova dejstva in novo škodo. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških.

3. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Obe predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo ter plačevanje rente, in sicer za novo škodo na stanovanjski hiši zaradi tresljajev in vibracij, povzročenih zaradi uporabe železniškega industrijskega tira, ki poteka v neposredni bližini stavbe, in ki jo je ocenil in ovrednotil z njune strani angažirani sodni cenilec pred pravdo na 7.931,45 EUR. Nadalje zahtevata razliko manjvrednosti hiše zaradi vibracij in hrupa, ki v dosedanjih postopkih še ni bila plačana (v višini 15 % od vrednosti hiše, to je znesek 33.396,84 EUR) ter nepremoženjsko škodo po 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz istega razloga za plačevanje mesečne rente po 100,00 EUR vsakemu tožniku. Zatrjevala in dokazovala sta, da je prišlo do nove premoženjske škode (poškodb na stavbi), ki še ni bila obravnavana in plačana v dosedanjih postopkih in do spremenjenih okoliščin – bistveno povečanje hrupa in vibracij. Toženi stranki sta se med drugim branili z ugovori, da je bila tožeči stranki celotna škoda že plačana v predhodnih izvensodnih in pravnomočno zaključenih sodnih postopkih, da ni nove škode in vzročne zveze. Do ugovorov zastaranja se zato, ker je zahtevek zavrnilo že zaradi nedokazanosti škode in pomanjkanja vzročne zveze, sodišče prve stopnje ni opredeljevalo. Ker šteje, da je njegova odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, na pritožbene navedbe v tej smeri ne bo odgovarjalo niti pritožbeno sodišče. 6. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da morajo biti tudi za odškodninsko odgovornost glede nove škode izpolnjeni vsi elementi splošnega civilnega delikta. Poleg nedopustnega ravnanja in odgovornosti na strani povzročitelja škode, za katero bi v obravnavanem primeru odgovarjali toženi stranki na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) po načelu vzročnosti, je pogoj še, da je (nova) škoda sploh nastala in obstoj vzročne zveze med njo in škodnim dejanjem. Podani morajo biti vsi elementi. Če manjka eden od njih, odškodninske odgovornosti ni.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče pretežni del zahtevka zavrnilo po ugotovitvi, da ne gre za novo škodo, za katero tožnikoma v dosedanjih postopkih še ne bi bila plačana odškodnina. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen po ugotovitvi, da med novimi poškodbami na nepremičnini tožeče stranke in škodnim dogodkom (zatrjevane prekomerne vibracije zaradi prometa na industrijskem železniškem tiru, ki ga za potrebe in v korist prve tožene stranke opravlja druga tožena stranka) ni vzročne zveze.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da pri poškodbah na stanovanjskem objektu, natančno povzetih v točki 9 sodbe, ne gre za novo škodo. Sprejeta je po pravilni oceni zbranega dokaznega gradiva. Pritožbeno sklicevanje na predpravdno mnenje inženirja S. je ne omaja. Drži sicer, da te poškodbe niso bile predmet cenitve izvedenca V. iz leta 1995, ki je bila podlaga za dosojeno odškodnino v sodnem postopku P 1/95. Vendar pritožba prezre pravilno nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da pa so bile ugotovljene in odškodninsko obravnavane že v predhodnih – izvensodnih postopkih – s cenitvami izvedencev iz leta 1980 in 1981 in izvensodnim plačilom odškodnin. O tem se je zanesljivo prepričalo na podlagi predloženih predhodnih cenitev. Plačilo izvensodno dogovorjenih odškodnin pa med pravdnimi strankami niti ni bilo sporno.

9. Na podlagi pravilno ocenjenega izvedeniškega mnenja v pravdi postavljenega izvedenca gradbene stroke je nadalje ugotovilo, da so bile obravnavane poškodbe že sanirane. Pritožbeni očitki o tem, da je prezrlo sanacijo, torej ne držijo. Upoštevaje izvedenčeve ugotovitve ob ogledu in predložene račune je pravilno ugotovilo, da se poškodbe, ki so nastale zaradi miniranja ob gradnji viadukta, ne ponavljajo. Ne glede na ugotovitev, da je bila sanacija stavbe izvajana dvakrat, je pravilna ocena, da pri tem ni šlo za večkratno ponavljanje istih poškodb, oziroma da se iste poškodbe ponavljajo. To je pojasnil izvedenec, pravilna pa je tudi ocena, da računi, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo večkratne sanacije istih poškodb. Drugih materialnih dokazov tožeča stranka ni ponudila. Nasprotna izpovedba tožnika (vključno s sanacijo kopalnice) je ostala nepotrjena in osamljena. Zato ji sodišče upravičeno ni verjelo, kar je zadosti jasno pojasnilo v točki 9 sodbe. Pritožbeni očitki v smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so torej neutemeljeni. Glede na ugotovljena dejstva, da ne gre za novo škodo, pač pa za škodo, ki je bila že ugotovljena in plačana v drugih postopkih, je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

10. Zahtevek za ostale vtoževane poškodbe (razpoka na balkonu, opornem zidu na meji s sosednjo parcelo in na kamniti škarpi ob cesti) je zavrnjen zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni, odločitvi in pravilno in popolno utemeljenim razlogom v točki 10 do 12 sodbe.

11. Ugotovilo je, da meritev tresljajev oziroma vibracij zaradi železniškega prometa na industrijskem železniškem tiru ni bilo. Zgolj pritožnikovo prepričanje, da so vtoževane razpoke nastale zaradi njih, ne zadošča za ugotovitev vzročne zveze. Protispisna je pritožbena navedba, da je vibracije kot vzrok razpok jasno navedel pred pravdo angažirani izvedenec S.. Iz listine v prilogi A3 namreč izhaja, da je zapisal, da gre za navedbo tožnika (in torej ne za njegovo - izvedenčevo – ugotovitev). Tudi izvedeniško mnenje v pravdi postavljenega izvedenca v nasprotju s pritožbenim prepričanjem ne daje opore za zaključek o podani vzročni zvezi. Pritožba namreč prezre izvedenčevo mnenje v tistem delu, ko pove, da brez ustreznih meritev te teze ni mogoče ne potrditi ne povsem ovreči. Po njegovi bistveni ugotovitvi, ki jo je sprejelo in se nanjo oprlo sodišče prve stopnje, pa je vzrok za ugotovljene razpoke v delovanju same betonske konstrukcije pri obremenitvah in vplivih, ki povzročajo raztezanje ali krčenje betona. Da pri tem ne morejo biti ključnega pomena zatrjevane vibracije, je treba v odgovor na take pritožbene navedbe opozoriti na nadaljnje izvedenčeve ugotovitve: da razpoke na balkonu niso bile ugotovljene po brez dvoma močnejših sunkih ob miniranju pri gradnji za steber viadukta in da se nahajajo na južni strani hiše, ki je na nasprotni strani od viadukta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo navedeno izvedeniško mnenje in na tej podlagi pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med vtoževanimi razpokami in zatrjevanimi vibracijami zaradi železniškega prometa ni niti verjetno dokazana. Dejansko stanje je torej tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa pravno pravilna, ne glede na morebitna predpravdna pogajanja med pravdnimi strankami, ki sodišča glede na ugotovitve, sprejete v okviru trditvene in dokazne podlage v pravdi, ne vežejo.

12. Zahtevki za odškodnino zaradi manjvrednosti stanovanjske hiše, za nepremoženjsko škodo zaradi prekomernih imisij ter za plačevanje rente so zavrnjeni po ugotovitvi, da je bila navedena škoda že obravnavana in zanjo dosojena odškodnina v pravdi P 1/95, okoliščine, ki bi dokazovale novo škodo, pa niso bile ne zatrjevane ne dokazane.

13. Drži, da je tožeča stranka zatrjevala, da ji je bila z navedeno sodbo priznana odškodnina le za tedanjo manjvrednost stavbe. Zmotno pa je njeno prepričanje, da je dokazala novo škodo (nadaljnje zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine zaradi prekomernih imisij). Kot je bilo že povedano, novih poškodb na stavbi, na katere se sklicuje v pritožbi, ni dokazala. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni dokazala niti nadaljnjega (novega) poslabšanja bivalnega okolja, kar bi utemeljevalo morebitno nadaljnje zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine. Prekomerne imisije zaradi hrupa in vseh negativnih vplivov zaradi bližine industrijskega tira z viaduktom so bile po pravilni oceni sodbe P 1/95 ugotovljene in upoštevane že pri tržni manjvrednosti stavbe v navedeni predhodni pravdi. Pravilnim in popolnim razlogom o tem v točkah 14 do 15 sodbe ni kaj dodati. Na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke je sodišče ugotovilo, da se obseg železniškega prometa po letu 2007 občutno in vztrajno zmanjšuje. Tožnikovo subjektivno prepričanje, izraženo zgolj v njegovi izpovedbi, da se je gostota prometa povečala, je ostalo nedokazano, izpovedba pa neprepričljiva. Torej mu sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo, to dovolj jasno povedalo v točki 15 in 16 sodbe in ni zagrešilo očitanih pomanjkljivosti v sodbi. Ostali dokazi tega namreč niso potrdili. V predloženem novem poročilu strokovne organizacije o meritvah hrupa, opravljenih v letu 2006 (torej pred s strani sodišča ugotovljenim upadom železniškega prometa na obravnavanem železniškem tiru) ni podlage za ugotovitev, da so se zdaj poslabšale vrednosti hrupa v primerjavi s predhodnimi meritvami iste organizacije, ki so bile upoštevane v pravdi P 1/95. Dejstvo, da je bil hrup prekomeren, ki ga dokazuje novo poročilo tudi za leto 2006, je že bilo ugotovljeno in kot ključni dejavnik za manjvrednost stanovanjske hiše upoštevano v pravdi P 1/95. Na tej podlagi je bila tožeči stranki že dosojena odškodnina. Pritožnika torej ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče šteti podatke za leto 2006 za resnične, češ da gre za javno listino. Poslabšanje razmer z njim ni ugotovljeno. Z drugimi dokazi (pravda P 366/1997) pa je ugotovljeno, da se je po letu 1995 (in nato še izraziteje v zadnjih letih) bivanjsko okolje tožnikov izboljšalo in ne poslabšalo, kot sta trdila. Že v letu 1997 je bilo namreč toženima strankama prepovedano opravljanje prevozov ponoči, s čimer so se, kot življenjsko logično zaključuje sodišče prve stopnje, imisije, ki so bile obravnavane leta 1995, zmanjšale.

14. Drugih dokazov za novo škodo zaradi manjvrednosti stavbe tožeči stranki nista predlagali. Zato je pravilno ugotovilo, da je nista uspeli dokazati. Sklicevanje na pred pravdo pridobljeno izvedeniško mnenje, s katerim se toženi stranki nista strinjali zaradi pavšalnosti in neobrazloženosti, sprejete odločitve ne more omajati. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožeči stranki, a ga ni zmogla. Zato je zahtevek pravilno zavrnjen.

15. Odškodninskega zahtevka za nadaljnjo nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja tožeča stranka ne v predhodni ne v sedanji pravdi ni postavila v smislu ponavljajoče škode, na kar prvič in brez opravičila opozarja v pritožbi, ko prepisuje odločbo VS RS II Ips 68/2011. Zanj v tej pravdi tudi ni podala nikakršnih trditev. Nasprotno: priznavala je, da ji je bila v pravdi P 1/95 dosojena odškodnina za preteklo in bodočo nepremoženjsko škodo, vendar le za telesne bolečine. Zatrjevala je, da vtožuje novo škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato njen zahtevek ni primerljiv s primerom iz sodne prakse, na katerega se sklicuje.

16. Pritrditi je treba dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tudi iz tega naslova že prejela ustrezno odmeno in da nove škode ni dokazala. Oporo ima v pravilno ocenjeni sodbi P 1/95 v zvezi s sodbo VSL I Cp 214/96. Ne glede na to, kako sta tedaj tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo poimenovala tožnika, je pravilna ocena in ugotovitev, da je bila glede na ugotovljene okoliščine primera že ugotovljena in obravnavana njuna kontinuirana bodoča škoda zaradi duševnih bolečin zaradi nadaljnjega predvidljivega in gotovega bodočega poseganja v njuno osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja, in sicer zaradi ugotovljenih in tudi v bodoče predvidljivih in gotovih prekomernih imisij zaradi bližine viadukta in negativnih vplivov železniškega prometa na njem. Enotna odškodnina za tako ugotovljeno bodočo škodo jima je bila iz tega naslova že dosojena.

17. Ker, kot je bilo že pojasnjeno, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nista uspela dokazati nove škode, ki ob priznanju že upoštevane škode še ne bi bila znana in je ne bi bilo mogoče predvideti, je tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen. Odločitev je pojasnjena v pravilnih razlogih sodbe v točkah 14 do 16, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

18. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožba zoper stroškovno odločitev namreč ni konkretizirana. Ker uradni preizkus ni pokazal kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, podrobnejši odgovor na te pritožbene navedbe ni potreben.

19. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je ugotovljeno pravilno in popolno, nanj sprejeta materialnopravno pravilna odločitev, sodba pa ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnika sama trpita svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa trpita vsaka svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njima nista prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).