Jedro

Vprašanje odškodninske odgovornosti za ektradicijski pripor ni odvisno od izida kazenskega postopka, pač pa je odvisno od izida ekstradicijskega postopka.

Tožnik je bil utemeljeno prijet oz. aretiran ob poskusu prestopa državne meje, ker je bila RS to dolžna storiti. Tožnikovo prijetje je bilo tako za razliko od drugih kazenskih postopkov, kjer pride do prijetja osumljenca in posledično do pripora, za RS obligatorno. Zato ne glede na izid izročitvenega postopka prijetje samo ni bilo protipravno in to ni postalo niti za nazaj oz. ne more iti v breme RS, pač pa kvečjemu v breme države prosilke oz. države, ki je mednarodno tiralico izdala. Ni podlage, da po kateri bi RS odgovarjala za neupravičeno tiralico tuje države; pregon mednarodnega kriminala temelji na načelu zaupanja, sicer sploh ne bi bil mogoč in bi države odvračal od vsakršnega realiziranja mednarodnih tiralic.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. tč. dosojena odškodnina zniža za 5.200,00 EUR (na 30.600,00 EUR), tč. III pa se spremeni tako, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki 81,63 % njenih stroškov, tožena stranka pa njemu 18,36 % njegovih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 191,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, kar je dolžan plačati v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku zaradi neupravičenega pripora v 15 dneh plačati 35.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 do plačila (I.) - od tega 25.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 10.800,00 EUR pa iz naslova izgube dobička. Višji zahtevek, do 166.600,00 EUR z obrestmi, je zavrnilo (II.). O stroških je odločilo po temelju, in sicer da toženka povrne tožniku 78,50 % njegovih stroškov, on pa njej 21,50 % (III.).

2. Gre za odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti. To je že druga odločitev prvostopenjskega sodišča. Prvič je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavzelo drugačno stališče o protipravnosti tim. ekstradicijskega pripora v konkretnem primeru in naložilo sodišču prve stopnje novo sojenje.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, vsaka proti delu, ki zanjo ni ugoden, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške.

4. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, meni, da je upravičen do višje odškodnine. Najprej na dolgo in široko razlaga, zakaj meni, da so glede določenih trditev toženke, ki jih posebej ne specificira, nastopile prekluzije, nato pa vendarle izpelje, da marsičesa naj ta ne bi prerekala oz. zgolj pavšalno in da bi se zato moralo šteti za priznano oz. dokazano. Denimo da je bil zaposlen in da bi po rednem teku stvari bil tudi med priporom. Glede premoženjske škode meni, da je bolj verjetno kot ne, da so ljudje zaposleni in da pridobivajo dohodek. Glede nepremoženjske škode obsežno navaja, povzema in ponavlja svoje nevšečnosti, še zlasti zdravstvene z zobmi, pa tudi glede družinske situacije. Navaja nekatere primere iz sodne prakse, ki naj bi po njegovem podpirali njegovo pretenzijo na še višjo odškodnino. Meni, da je upravičen do celotnega zahtevanega zneska z vsemi, posledično z vsemi stroški.

5. Tožena stranka še vedno meni, da temelj njene obveznosti ni podan, ker je treba razlikovati med priporom, ki je odrejen med kazenskim postopkom, ter priporom, ki je odrejen v postopku izročitve. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 1006/2008. Odločitev naj bi odstopala tudi od zadeve ESČP v primeru Shiksaitov proti Slovaški št. 56751/16 in 337662/17 par. 53 in 54. Nadalje trdi, da pripor ni bil nezakonit vsaj do odločitve Ustavnega sodišča in da ne drži, da bi Višje sodišče v Kopru in Ustavno sodišče presojali nezakonitost pripora. Slednje je presojalo le, ali je odločitev o izročitvi pravilna. Ta ni bil nezakonit ves čas, o čemer sodba nima razlogov. Tožnik naj odškodnino terja od države prosilke, saj je škoda nastala zaradi njenih nezakonitih ravnanj. RS kot pritožnica navaja, da je izročitveni postopek zoper tožnika tekel na podlagi mednarodnih konvencij za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, ki glede pogojev napotujejo na pravo zaprošene države. Do izročitve ni prišlo, ker je Ustavno sodišče razložilo, da je odločba o priporu lahko le odločba sodišča, Belorusija pa je kot država prosilka poslala slovenskemu sodišču odločbo o priporu, ki jo je izdalo tožilstvo. Tožniku pa v Sloveniji prostost ni bila odvzeta na podlagi te odločbe, ampak na podlagi Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. Pritožnica meni, da je situacija, ko je odrejen izročitveni pripor, pa do izročitve ne pride, primerljiva s situacijo, ko pride do izročitve, pa se kazenski postopek v državi prosilki konča drugače kot z obsodbo na prostostno kazen. V obeh primerih odgovarja kvečjemu država prosilka.

Toženka se pritožuje tudi zoper odmero odškodnine, meni, da je 63 EUR na dan preveč, ustrezno bi bilo kvečjemu 40 do 50 EUR.

6. Obe pravdni stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbo, se zavzeli za zavrnitev ter opredelili vsaka svoje nadaljnje stroške.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je prezrlo specifične okoliščine tega primera oz. jih je nepravilno upoštevalo.

9. Očitki procesnih kršitev, ki jih očita tožnik, so neutemeljeni. Toženka je obrazloženo prerekala vse tožnikove trditve, tudi če glede katerih to prerekanje ni bilo obsežno in specifično. Priznanih dejstev, razen objektivnega obstoja posameznih sodnih odločb in dogajanja (tiralica, prijetje) torej v tem postopku ni bilo. Sodišče s svojo argumentacijo tako tudi ni v ničemer kršilo razpravnega načela in prekoračilo trditvene podlage. Velja načelo iuria novit curia, pravo pozna sodišče, in to je dolžno preizkusiti vse navedbe obeh strank po vseh relevantnih podlagah, če stranke s tem ne preseneti. V obravnavanem primeru nikakor ne gre za sodbo presenečenja, češ da naj bi sodišče dajalo vtis, da nekatere navedbe tožnika upošteva kot neprerekane. Iz dokaznega postopka, ki je tekel, tožnik ni mogel upravičeno pričakovati drugačnega izida. Njegovi očitki procesne narave pa so v glavnem splošni, zato bolj konkretnega odgovora nanje pritožbeno sodišče niti ne more dati. Odgovori glede posamezne škode, vrste in višine, bodo razvidni iz nadaljevanja.

10. Dejstva, ki so bodisi nesporna (vključno z neprerekanimi) ter so bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, in so podlaga tudi za odločitev tega pritožbenega sodišča, so navedena v tč. 25. izpodbijane sodbe in so v bistvenem sledeča: - 23. 7. 2011 so tožnika na podlagi mednarodne tiralice Interpola Minsk z dne 19. 5. 2010 zaradi kaznivih dejanj združevanja v kriminalno organizacijo, zlorabe položaja, dajanja in jemanja podkupnine, na mejnem prehodu Jelšane prijeli slovenski policisti, istega dne je Okrožno sodišče v Kopru zanj odredilo pripor; - s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 24. 2. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 277. 3. 2012 je bila dovoljena tožnikova izročitev Belorusiji; - Ustavno sodišče RS je na pritožbo tožnika 5. 7. 2012 navedena sklepa razveljavilo; na podlagi tega je Višje sodišče v Kopru 21. 8. 2012 predlog za izročitev tožnika Belorusijo zavrnilo in odredilo tožnikovo izpustitev; v priporu je tožnik tako preživel 396 dni; - tožnik je bil do tedaj nekaznovan, tudi v kazenskem postopku v Belorusiji do obsodbe ni prišlo; - tožnik je do prijetja v Sloveniji že okoli 20 let živel v Nemčiji, za obdobje med 1. 11. 2010 in 31. 10. 2011 je imel sklenjeno pogodbo o delu pri družbi A. 11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je temelj toženkine odškodninske obveznosti v obravnavanem primeru objektivno podan. Tožnik je bil v priporu zaradi izročitve 396 dni, do izročitve pa naposled ni prišlo, ker se je izkazalo, da država prosilka ni izkazala ustrezne sodne odločbe o tožnikovem priporu - sklep tožilstva ne zadošča. 12. Ne drži toženkin očitek, da gre za neobrazložen odstop od sodne prakse. Najprej, ena odločba Vrhovnega sodišča, čeprav pomembna, še ni ustaljena in enotna sodna praksa, še zlasti ker gre za odločbo izpred uvedbe instituta dopuščene revizije, s katero je Vrhovno sodišče postalo pravo precedenčno sodišče. Predvsem ne gre za neobrazloženo drugačno odločitev, pač pa za drugačno odločitev glede na drugačno dejansko stanje. Odmik od izida tiste pravde nikakor tudi ni prezrt, nasprotno, sodišče prve stopnje se s tem korektno sooči, saj je bila citirana odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 1006/2008 ključni argument za prvič zavrnjen tožnikov zahtevek. Tam je najvišje sodišče izreklo, da v [obravnavanem] primeru, ko gre za pripor v ekstradicijskem postopku, je pripor pomenil disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti tožnika kot obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek. Za takšen odvzem prostosti pa zakonodajalec ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka (poudarilo pritožbeno sodišče). V tisti zadevi pa je tožnik bil izročen (Republiki Italiji) in pred pristojnim sodiščem (v Republiki Italiji) se je kazenski postopek zoper njega zaključil s pogojno obsodbo, ne z obsodbo na kazen z odvzemom prostosti. Bistveni razlikovalni moment v današnji zadev je ta, da tu do izročitve ni prišlo. Vprašanje odškodninske odgovornosti za ektradicijski pripor ni odvisno od izida kazenskega postopka, pač pa je odvisno od izida ekstradicijskega postopka.

13. Tudi zadeva, ki jo je ESČP obravnavalo v primeru Shiksaitov proti Slovaški št. 56751/16 in 33762/17, po dejanski plati ni primerljiva današnjemu primeru, ker je šlo tam za povsem drugačne pravne in dejanske okoliščine, primer pa je sam po sebi preveč kompleksen, da bi pritožbeno sodišče s podrobnejšo analizo zavrnilo dokaj pavšalen sklic toženke na del obrazložitve iz par. 53 in 54.1 Argumentacija sama zase ne razbremenjuje toženke v celoti, kvečjemu s poudarjanjem specifike in zakonitosti postopka izročitve podpira argumentacijo, ki je to pritožbeno sodišče vodila k delni spremembi in (le) delni ugoditivi toženkinim argumentom.

14. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, kot ga navaja v tč. 22. in 23. na str. 10 in 11 svoje obrazložitve (27. in 30. čl. Ustave RS, 542. čl. Zakona o kazenskem postopku, objektivna odgovornost (ne glede na krivdo) je v celoti pravilno. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja v celoti z razumevanjem, ki izhaja iz 27. tč., tj. da tim. ekstradicijskega pripora ni mogoče ločevati od „klasičnega“. Navedeno ne drži v celoti že v luči zgoraj analizirane odločbe VS RS (II Ips 1006/2008). Vendar so pogoji zanj po nacionalnem pravu enaki. Drži trditev pritožnice, da Ustavno sodišče RS ni presojalo zakonitosti pripora, pač pa pogoje za izročitev. Je pa brez dvoma oboje neločljivo povezano. Če ni bilo zakonitih pogojev za izročitev, je bil tudi pripor, ki je bil namenjen izročitvi, večinoma nezakonit. 15. Večinoma pa zato, ker je med tim. ekstradicijskim in navadnim priporom vendarle ključna razlika, ki jo je prvostopenjsko sodišče spregledalo in ki narekuje delno ugoditev toženkini pritožbi. Prav ima namreč slednja, da se Republika Slovenija dolžna izvrševati svoje mednarodne obveznosti in je bil v tem konkretnem primeru tudi dolžna izvršiti tiralico zoper tožnika, in sicer na podlagi Konvencije Združenih narodov za boj proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, vendar tega ne upošteva. Kajti to pomeni, da je bil tožnik utemeljeno prijet oz. aretiran ob poskusu prestopa državne meje, ker je bila RS to dolžna storiti. Tožnikovo prijetje je bilo tako za razliko od drugih kazenskih postopkov, kjer pride do prijetja osumljenca in posledično do pripora, za RS obligatorno. Zato ne glede na izid izročitvenega postopka prijetje samo ni bilo protipravno in to ni postalo niti za nazaj oz. ne more iti v breme RS, pač pa kvečjemu v breme države prosilke oz. države, ki je mednarodno tiralico izdala. Ni podlage, po kateri bi RS odgovarjala za neupravičeno tiralico tuje države; pregon mednarodnega kriminala temelji na načelu zaupanja, sicer sploh ne bi bil mogoč in bi države odvračal od vsakršnega realiziranja mednarodnih tiralic. Obmejni policisti, ki tiralico izvršijo, realizirajo, tudi niso pristojni preverjati pogojev za izročitev, pač pa to po prijetju osumljenca stori pristojno nacionalno sodišče, v konkretnem primeru je bilo to Okrožno sodišče v Kopru. To bi moralo takoj, ko bi ugotovilo (ob pravilni uporabi prava, kakršno je podalo sicer šele Ustavno sodišče RS), tožnika izpustiti in ne izročiti. Vendar je bil za to v vsakem primeru potreben določen čas.

16. Evropska konvencija o izročitvi Sveta Evrope tako denimo določa začasen pripor 18 dni, ne več kot 40. V konkretnem primeru se sicer ne uporablja, saj država prosilka Belorusija ni članica sveta Evrope, pritožbeno sodišče jo navaja samo primeroma za ponazoritev, da je ekstradicijski pripor po določenih karakteristikah specifičen.

17. Kdaj po prijetju bi tožnika moralo slovensko sodišče izpustiti, da ne bi ravnalo protipravno, pač pa zgolj v okviru svojih mednarodnih obveznosti, je sicer težko oceniti. Gre za questio facti, kar bi morala zatrjevati in dokazati tožena stranka, ki pa neutemeljeno vztraja, da odvzem prostosti v celoti ni bil protipraven. Tudi ne more držati njeno podredno zavzemanje za to, da pripor ni bil protipraven vsaj do odločitve Ustavnega sodišča. Odškodninska odgovornost za neupravičen pripor v tem smislu ni krivdna, ampak je vezana na objektivne parametre. Z argumentacijo, ki jo je podalo Ustavno sodišče, bi moralo tožnika izpustiti že prvostopenjsko sodišče. Vsekakor pa gre v tem smislu pritrditi toženki, da za tožnikovo prijetje in posledično vse neugodnosti, ki jih sam veže na ta dogodek, toženka tožniku ne more odškodninsko odgovarjati. Sâmo prijetje tožnika namreč ni bilo protipravno kljub izidu izročitvenega postopka. Enako velja za strah, ki ga je občutil zaradi možnosti izročitve Belorusiji. Oboje je namreč izključno v sferi Belorusije, ki je izdala mednarodno tiralico za tožnikom, ki jo je bila Republika Slovenija dolžna izvršiti.

18. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstev, ki vplivajo na odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in glede izgubljenega dobička kot prepričljivo, izčrpno in jasno obrazloženo. Napravljena je na podlagi neposrednega vtisa o verodostojnosti in pristnosti zaslišanih oseb in je kot celota v skladu s pravili logičnega mišljenja ter splošnimi življenjskimi izkušnjami. Ocena posameznih dokazov je prepričljiva in jasna, posledično pa dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

19. Podlaga za odločitev o višini odškodnine so bile ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v tč. 88. Od tega je treba torej izvzeti okoliščine, navedene v drugi in četrti alineji, posledično pa odškodnino za nepremoženjsko škodo znižati. Tožnik sicer zahteva še višjo odškodnino in se sklicuje na zadevo II Ips 531/2007, kjer je bila, preračunano na dan, dosojena odškodnina v višini 62,59 EUR. Vendar je bil v tistem primeru ta znesek zvišan iz sprva določenega 42 EUR na dan zaradi okoliščin, ki jih pri tožniku ni; ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, težave na zdravstvenem področju, naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih očitka je bil priprt ter zlasti velika medijska izpostavljenost primera, ki se je pojavil tudi na televiziji v najbolj gledanem terminu. Odškodnina, ki upoštevaje vse okoliščine pri tožniku preračunano znaša 50 EUR na dan, bo po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in bo z njo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odškodnino za nepremoženjsko škod je bilo zato terba znižati za 5.200,00 EUR.

20. Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za višjo odškodnino. V dokazno oceno, da je poslabšanje njegovih zob le v majhni meri posledica pripora, pritožbeno sodišče ne dvomi. Pritožba v to oceno, ki temelji na strokovnem, temeljitem in jasnem izvedenskem mnenju ne uspe zbuditi resnega dvoma zgolj s trditvijo, da je drugače. Enako velja za vztrajanje pri tem, da zdravstvena oskrba v priporu ni bila ustrezna. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, tudi s pomočjo komisije sodnih izvedencev različnih medicinskih panog, ki so ugotavljali tožnikove zdravstvene neugodnosti zaradi pripora, da je bila, in je to tudi ustrezno pojasnilo. Sodišče je sicer tožnika kot oškodovanca vzelo takšnega, kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi in vse ugotovljene okoliščine primerno upoštevalo. Starost, predhodno nekaznovanost, ločenost od družine, zdravstvene težave, nekajmesečno izgubo dohodka (tč. 88. na str. 34 sodbe sodišča prve stopnje).

21. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. čl. OZ). Po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera: ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po obsodbi oziroma odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II/86, stran 13). Na podlagi navedenega je jasno, da je zelo težko primerjati med seboj različne oškodovance samo po času, ki so ga neupravičeno prestali v priporu. To izhaja že iz primerov, na katere se sklicuje tožnik (str. 15 njegove pritožbe).

22. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi pripora izgubil štirimesečni dohodek v višini 2.700 EUR na mesec, več pa ni dokazal. Njegovo zavzemanje v pritožbi, češ da je običajno in življenjsko, da bi tožnik oz. vsak povprečen človek ves čas na prostosti delal in služil denar, ga ne more odvezati dokaznega bremena, da je izgubil dobiček, in v kakšni višini konkretno. Sodišče prve stopnje ni spregledalo judikatov, na katere se sklicuje tudi tožnik v pritožbi, češ da se na redni zaslužek da sklepati tudi, če ni sklenjenega delovnega razmerja. A prepričljivo pojasni, da tožnik ni dovolj verjetno izkazal kontinuiranega dohodka, ker je delal honorarno in projektno. Čeprav je scenarij nekršitve kot temelj ugotavljanja izgubljenega dobička (3. odst. 168. čl. OZ) vedno nekaj hipotetičnega, to ne more biti golo ugibanje, pač pa mora biti ustrezno koherentno zatrjevano in dokazano2, kot to pravilno zaključi sodišče prve stopnje (tč. 100 obrazložitve izpodbijane sodbe).

23. Pritožbi tožene stranke je bilo zato treba delno ugoditi na podlagi 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v smer znižanja odškodnine. V preostalem delu so pritožbeni očitki tožene stranke in v celoti očitki tožnika neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sicer ni našlo nobenih napak, jo je v preostalem delu potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

24. Toženkin uspeh s pritožbo je približno 15 %, tožnik pa ni uspel. Svoje pritožbene stroške tako krije sam, toženki pa mora povrniti 15 % njenih stroškov, in sicer od vrednosti 2125 točk po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, kar je 191,25 EUR. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Iz omenjene sodbe ESČP v angleškem izvrniku (…) 53. The Court reiterates that Article 5 § 1 (f) of the Convention does not require that the detention of a person against whom action is being taken with a view to extradition be reasonably considered necessary – for example, to prevent that person’s committing an offence or absconding. In this connection, Article 5 § 1 (f) provides a different level of protection from Article 5 § 1 (c): all that is required under sub-paragraph (f) is that “action is being taken with a view to deportation or extradition”. It is therefore immaterial, for the purposes of Article 5 § 1 (f), whether the underlying decision to extradite can be justified under national law or the Convention (see, for example, Umirov v. Russia, no. 17455/11, § 135, 18 September 2012). 54. The deprivation of liberty must also be “lawful”. Where the “lawfulness” of detention is at issue, including the question of whether “a procedure prescribed by law” has been followed, the Convention refers essentially to national law and lays down the obligation to conform to the substantive and procedural rules of national law. In this respect, the Court will thus limit its examination to the question of whether the interpretation of the legal provisions relied on by the domestic authorities was arbitrary or unreasonable (see Nabil and Others v. Hungary, no. 62116/12, § 31, 22 September 2015). 2 Prim. III Ips 101/2015, III Ips 45/2014 in druge.