Jedro

Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku poleg že pravnomočno prisojenih 30.600 EUR še 16.430 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 do plačila.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.599,14 EUR stroškov postopka in sicer v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Odločitev o stroških v izpodbijani sodbi ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 746/2017-III z dne 18. 4. 2023 se razveljavita.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Oris dejanskega stanja_

1. Tožnik od države zahteva plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki so mu nastale zaradi odvzema prostosti in v času, ko je bil v priporu. Prav tako zahteva povračilo premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka.

2. Dne 23. 7. 2011 so tožnika na mejnem prehodu Jelšane pri poskusu prehoda državne meje na podlagi mednarodne tiralice Interpola Minsk št. 42/3829 z dne 19. 5. 2010 prijeli. Še istega dne je Okrožno sodišče v Kopru zanj odredilo pripor. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 24. 2. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 27. 3. 2012 je bila dovoljena tožnikova izročitev Belorusiji.

3. Ustavno sodišče je z odločbo Up 402/12-16 z dne 5. 7. 2012 zgoraj navedena sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Kopru. To je ponovno izdalo sklep o izročitvi tožnika Belorusiji, ki pa ga je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 21. 8. 2012 razveljavilo, predlog za izročitev tožnika zavrnilo in odredilo njegovo takojšnjo izpustitev.

4. Od dne prijetja do izpustitve je tožnik v priporu preživel 396 dni. Kontakt z družino je uspel vzpostaviti šele tri tedne po prijetju. Tožnik je bil nekaznovan, tudi v Belorusiji do obsodbe ni prišlo. Do prijetja je tožnik že okoli 21 let živel in delal v Nemčiji, za obdobje med 1. 11. 2010 in 31. 10. 2011 je imel sklenjeno pogodbo o delu pri družbi C. Podrobnejši opis dejanskega stanja, ki je pravno odločilen za odmero višine odškodnine, je zajet v nadaljevanju (6. točka obrazložitve).

**Odločitev sodišča prve in druge stopnje** _Nosilni razlogi sodišča prve stopnje_

5. Okrožno sodišče v Ljubljani je tožniku prisodilo 35.800 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 dalje, v presežku pa (razliko do zahtevanega zneska 166.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015) tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede povrnitve stroškov je sklenilo, da mora toženka povrniti tožniku njegove pravdne stroške v deležu 21,50%, tožnik pa toženki njene pravdne stroške v deležu 78,50%. Od prisojenega zneska odškodnine v višini 35.800 EUR predstavlja znesek 10.800 EUR odškodnino zaradi izgube dohodka, znesek 25.000 EUR oziroma dobrih 19 povprečnih mesečnih neto plač pa predstavlja odškodnino za utrpljeno nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode in s tem povezanih telesnih in duševnih bolečin.

6. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče upoštevalo: a) da tožnik pred škodnim dogodkom ni bil nikoli priprt ali zaprt, ob prijetju je bil star 51 let, b) da je ob aretaciji policist vanj uperil pištolo, zaradi česar je utrpel intenziven strah, vse ob prisotnosti njegove družine, pri čemer ga je ob prijetju skrbelo, kaj bo z družino, saj žena ni imela vozniškega izpita, c) da mesec dni ni vedel točnega razloga za njegovo priprtje, šele po treh tednih je uspel vzpostaviti kontakt z družino, bil je zaskrbljen, ker so sodišča njegove pritožbe zavračala, č) da je bil zaskrbljen zaradi možnosti izročitve Belorusiji, kjer še vedno velja smrtna kazen in je spoštovanje človekovih pravic na nizki ravni, d) da je v zaporu preživel 396 dni, e) da je bil kot tujec omejen v komunikaciji s sojetniki in vodstvom zapora in v tem času ni mogel izvrševati verske prakse, f) da je bil ločen od žene in dveh mladoletnih otrok, pri čemer je bil eden od otrok hudo bolan, g) da je zaradi pripora izgubil zaposlitev za določen čas, h) da je v času pripora shujšal, doživljal zdravstvene tegobe in utrpel duševne bolečine, povezane z nastopom prilagoditvene motnje, ki je trajala okvirno od meseca po odvzemu prostosti in se je kazala v porušenih kompenzatornih mehanizmih spoprijemanja s stresom v času odvzema prostosti in tudi še okvirno dve leti po zaključku odvzema prostosti, ko se je kazala kot depresivna reakcija v podtipu prilagoditvene motnje, posledice pa tožnik čuti še danes, i) da je bila zdravstvena oskrba v priporu ustrezna, j) da je bil prisoten, ko so pazniki tepli sozapornika in je bila soba okoli pol leta, ko je z njim bival, pod povečanim nadzorom, k) da je poslabšanje zdravstvenega stanja zob tožnika le v manjši meri posledica pripora.

Nosilni razlogi sodišča druge stopnje

7. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Primerna odškodnina, upoštevajoč vse okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izvzemši okoliščine ob aretaciji in strah pred izročitvijo Belorusiji, pri tožniku znaša 50 EUR za dan pripora, torej 19.800 EUR (znižanje za 5.200 EUR od prvotno prisojenih 25.000 EUR).

8. Obrazložilo je, da je bil pripor večinoma nezakonit, večinoma zato, ker je med klasičnim in t. i. ekstradicijskim priporom vendarle ključna razlika, ki je bila spregledana. Toženka je bila namreč na podlagi Konvencije Združenih narodov za boj proti organiziranem kriminalu dolžna izvršiti tiralico zoper tožnika, kar pomeni, da je bil tožnik utemeljeno prijet. Zato ne glede na izid izročitvenega postopka samo prijetje ni bilo protipravno in to ni moglo postati niti za nazaj, ne more torej iti v breme države izvršiteljice tiralice, ampak kvečjemu v breme države prosilke, v konkretnem primeru Belorusije. Obmejni policist, ki je tiralico izvršil, ni bil pristojen preverjati pogojev za izročitev, temveč je za to pristojno sodišče. Po oceni sodišča druge stopnje je sicer težko oceniti, kdaj po prijetju bi moralo slovensko sodišče tožnika izpustiti, da ne bi ravnalo protipravno, temveč v okviru svojih mednarodnih obveznosti. Republika Slovenija torej za tožnikovo prijetje in vse neugodnosti, ki jih tožnik veže na ta dogodek, ne more odškodninsko odgovarjati, povsem enako velja za strah, ki ga je občutil zaradi možnosti izročitve Belorusiji. Tudi to je namreč v sferi slednje. Na podlagi teh stališč je višje sodišče zaključilo, da je potrebno iz okoliščin, ki so bile podlaga za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, izvzeti okoliščine, vezane na samo aretacijo ter strah zaradi možnosti izročitve Belorusiji - glej točko b) in č) 6. točke obrazložitve te sodbe.

_**Dopuščeno revizijsko vprašanje**_

9. Revizija tožnika je bila dopuščena s sklepom II DoR 176/2023 z dne 19. 7. 2023. 10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je odločitev glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, pravilna.

_**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**_ _**Navedbe tožnika v reviziji**_

11. Tožnik stališče višjega sodišča ocenjuje kot materialnopravno zmotno. Organi toženke so namreč tisti, ki so izvedli odvzem prostosti. Ravno tako so bila slovenska sodišča tista, ki so odločala (vsaj do določene časovne točke), da se tožnika izroči Belorusiji. Šlo je torej za oblastvena ravnanja toženke. Dogodek, ki je tožniku povzročil škodo, je odvzem prostosti, ki se je kasneje izkazal za neutemeljenega. Če toženka meni, da je kakorkoli oškodovana, naj regresne zahtevke naprti zoper Belorusijo. Opozarja, da je odgovornost toženke po ustaljeni sodni praksi objektivna. Poleg ustavnih pravic, ki tožniku omogočajo povrnitev škode s strani države (30. člen Ustave), gre tožniku pravica do povrnitve škode tudi neposredno na podlagi uporabe določil 542. člena ZKP. Stališče višjega sodišča o znižanju odškodnine je tudi neobrazloženo. Višje sodišče namreč ni pojasnilo, čemu naj bi bilo znižanje odškodnine utemeljeno ravno v znesku 5.200 EUR. Celo več, odškodnino je vezalo na dnevne zneske, kar je materialnopravno zmotno. Ker so posledice neutemeljenega pripora trajale tudi še po izpustitvi, v določeni meri pa trajajo še danes, je prisojanje odškodnine po principu t. i. "_dnevnega tarifiranja_" zmotno, saj ne more upoštevati kasnejšega obdobja.

12. Glede izvzema okoliščine zaradi strahu pred izročitvijo Belorusiji tožnik dodatno izpostavlja, da je tožnikov strah trajal celotno obdobje od odvzema prostosti in ne le do točke, ki jo višje sodišče nedefinirano opredeljuje kot točko nastopa protipravnosti.

13. Graja tudi pravilnost odmere odškodnine, saj je ta prenizka. Poleg okoliščin, ki jih je pri odmeri upoštevalo sodišče prve stopnje, ni upoštevano oziroma je premalo upoštevano, da: a) zoper tožnika kazenski postopek ni bil nikoli uveden, b) tožnik ob pridržanju ni bil seznanjen s svojimi pravicami v jeziku, ki ga razume, c) je bil omejen pri stikih z družino, pri čemer je treba upoštevati zlasti starost otrok (3 in 9 let), pri čemer je morala žena sama skrbeti za družino, obiskovanje tožnika pa je bilo oteženo, saj žena ni imela vozniškega izpita, č) je tožniku grozila izročitev v Belorusijo, d) v priporu tožniku ni bila nudena ustrezna zdravstvena oskrba, e) da je za tožnika odvzem prostosti predstavljal največji stres v življenju, f) da je bil kot tujec zaprt v tuji državi, g) da je pripor trajal nadpovprečno dolgo, g) je trpel zaradi omejene komunikacije, saj ga sojetniki in pazniki niso razumeli, h) ni mogel izvajati bogoslužja, kot bi ga lahko doma (pravoslavna vera), i) so mu zaradi stresa krvavele dlesni in v priporu posledično izpadlo osem zob in j) je bilo njegovo zdravstveno stanje porušeno še dalj časa po izpustitvi na prostost. 14. Upoštevati bi bilo treba tožnika, kakršen je, z vsemi njegovimi individualnimi lastnostmi (t. i. teorija _jajčne lupine_). Izpostavlja primere, ki po njegovem prepričanju kažejo na dejstvo, da mu je bila odmerjena prenizka odškodnina (14 plač), in sicer se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča II Ips 268/2004, II Ips 531/2007, II Ips 455/2010, VSL II Cp 925/2016 in VSL II Cp 2668/2012. 15. Obrazložitev sodbe višjega sodišča je notranje neskladna. V 21. točki obrazložitve namreč zapiše, da bi bilo različne oškodovance zelo težko primerjati po času, ki so ga neupravičeno prebili v priporu, po drugi strani pa v 19. točki obrazložitve vseeno opravi preračun odškodnine po dnevih, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je glede škode, ki jo je tožnik utrpel na zobeh in glede tega, ali je škoda na zobeh v vzročni zvezi z odvzemom prostosti, nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Do tega je prišlo zaradi napačne odločitve v zvezi z izvedbo tožnikovih dokaznih predlogov, predvsem z vpogledom in branjem potrdila z dne 9. 6. 2011 ter zobozdravniškega kartončka ter naložitvijo izvedencu dentalne stroke, da naveže stik s tožnikovim nemškim zobozdravnikom, ki bi lahko posredoval relevantno dokumentacijo. V zbrani dokumentaciji namreč ni dovolj podatkov za izdelavo izvedenskega mnenja, zaradi česar se sodišče na mnenje izvedenca dr. A. A. ne bi smelo opreti. Prvostopenjska sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj so navedbe iz 14. točke obrazložitve v nasprotju z navedbami iz 11. točke. Izkazana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki mu pritrjuje višje sodišče, da bi bila sicer vsaka dodatna informacija izvedencu dr. A. A. dobrodošla, a do kakšnih bistvenih sprememb ali odkritij, ki bi nasprotovala njegovim ugotovitvam, ne bi moglo priti. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, zaradi česar je podana bistvena kršitev določbo pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče pravilno izvedlo vse zavrnjene dokaze, bi dejansko stanje ugotovilo bistveno drugače. _**Navedbe toženke v odgovoru na revizijo**_

18. Toženka odločitev višjega sodišča glede višine nematerialne škode ocenjuje kot pravilno. Revizija namreč prezre, da je tožnik s prehodom državne meje (Republika Hrvaška tedaj še ni bila članica EU) tvegal, da bo uveden postopek za izročitev državi, ki je izdala tiralico, s čimer je prekinil vzročno zvezo, ki vodi do odgovornosti toženke za nastalo škodo. Gre za tožnikov soprispevek k nastali škodi. S trditvami, da toženka tožniku ni nudila ustrezne zdravstvene oskrbe, tožnik že posega v ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano. Do odškodnine za strah, ki naj bi ga utrpel zaradi možnosti izročitve Belorusiji, tožnik ni upravičen, saj je moral računati na to, da državni organi ne bodo spregledali tiralice. Sicer pa samo prijetje ni predmet revizijske presoje. Prisojena odškodnina je skladna s sodno prakso, npr. odločbami VSL II Cp 2596/2011, II Ips 377/2006, VSL II Cp 1214/2015, II Ips 296/2013. 19. Nepravilno je stališče, da sta nižji sodišči odškodnino odmerjali na podlagi "dnevnega tarifiranja". Le-ta je bila odmerjena in vezana na višino povprečne mesečne neto plače. 20. Glede dentalne škode ni mogoče sodiščema nižje stopnje ničesar očitati, procesnih kršitev pri tem nista zagrešili. Morebitne dokaze o odličnem stanju njegovih zob pred odvzemom prostosti bi moral namreč tožnik v okviru dokaznega bremena sodišču pravočasno predložiti.

**Dovoljene meje revizijskega preizkusa**

21. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Trditev, ki jih revident uveljavlja v reviziji in se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

22. Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Tudi sicer revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP). Sleheren poizkus širjenja in relativiziranja dejanske podlage pod krinko, da je sodišče "premalo upoštevalo" določeno dejstvo, ki ga nižji sodišči sicer nista ugotovili, je zato nedovoljen.

23. Vrhovno sodišče je opravilo materialnopravni preizkus, upoštevaje dejstva, ki so strnjeno opisana v 88. točki sodbe sodišča prve stopnje in povzeta zgoraj, v 6. točki obrazložitve.

**Presoja utemeljenosti revizije**

24. Revizija je delno utemeljena.

**Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo na splošno**

25. Zakonsko pooblastilo za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je danes normativno zasidrano v 179. členu OZ. Vrhovno sodišče v svoji več-desetletni praksi vprašanje presoje odškodnine za nepremoženjsko škodo uvaja z ustaljeno frazo: _Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine._ Razmerje med obema načeloma, kakor tudi njuna vsebina se skozi čas spreminjata in razvijata1. Rdeča nit je, da se načelo individualizacije osredotoča na konkretnega posameznika, oškodovanca in na njegovo trpljenje, načelo objektivne pogojenosti pa primer umešča v (nek) širši družbeni kontekst. 26. Sprva je to pomenilo, da ima primat načelo individualizacije. Ob ugotovljenem oškodovančevem trpljenju je bilo sodišče pred nalogo, kakšen denarni obliž (zadoščenje, satisfakcija) naj ustreza zadanim duševnim ranam. Načelo objektivne pogojenosti je bilo tedaj predvsem korektiv, da "odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom."

27. Z razvojem sodne prakse, zlasti pa tudi z nastavitvijo kvalitetne zbirke sodne prakse (knjižne in spletne) glede odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je načelo objektivne pogojenosti pridobilo drugačen, zlasti ustavnopravni pomen. Vsebinsko ga namreč napolnjuje osrednji vidik načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki narekuje, da mora sodišče na bistveno enake primere navezovati bistveno enake pravne posledice. V primeru denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se ta vidik odraža zelo plastično: primera, ki sta si po značilnih tipih telesnega in duševnega trpljenja podobna, utemeljujeta podoben denarni znesek odškodnine (izraženo v ustrezni primerjalni enoti; kot takšna se je uveljavila enota večkratnika povprečne mesečne plače v državi).

28. To ne sme pomeniti mehanskega tarifiranja (navezovanja na tipizirana dejstva kot so npr. dnevi hospitalizacije, stopnja invalidnosti...). Hkrati se je treba ogniti tudi nasprotni skrajnosti - arbitriranju v vsakem posameznem primeru (prisojanje odškodnine po prostem občutku, sprotnem navdihu pravičnosti). Pred njim je leta 1977 ob udejanjanju načela absolutne individualizacije svaril tedanji vrhovni sodnik Ude2. 29. Da se ognemo obema skrajnostma, mora biti načelo individualizacije neločljivo vpeto v samo metodo odmerjanja odškodnine. Upoštevati je treba resničen, konkreten življenjski primer, iz njega izluščiti dejstva, ki ustrezajo abstraktnemu opisu posamezne škodne oblike, npr. duševnim bolečinam zaradi okrnitve svobode. Tako obdelan konkretni dejanski stan je naposled predmet primerjave s predhodnimi zadevami, ki so bile metodološko obravnavane na enak način3. Sledi odmera odškodnine, ki se ustrezno umešča v korpus sodne prakse.

**Posebej o odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi prestajanja neutemeljenega pripora**

30. Pravica do odškodnine za pripor, ki se je izkazal za neutemeljenega, je poseben primer odškodninske odgovornosti države. Je tudi posebej normiran. Posebej tako v razmerju do splošne odškodninskopravne ureditve po OZ, kakor tudi v razmerju do splošnega ustavnega izhodišča o odškodninski odgovornosti države po 26. členu Ustave. Posebna ureditev je zasnovana najprej v 30. členu Ustave, ki je za oškodovanca bolj ugoden kot splošni položaj po 26. členu Ustave4, saj se država ne more braniti, da je ravnala pravno. V konkretnem primeru to pomeni predvsem, da se ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti, češ, da je Belorusija izdala mednarodno tiralico. Ustavna pravica je nadalje konkretizirana v 542. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

31. Ta, poseben normativni okvir zadeva podlago odškodninske odgovornosti države, odmere same višine odškodnine pa izrecno ne ureja. Višino nepremoženjske škode je treba presoditi upoštevaje OZ ter merila in metodo, kakršna je izoblikovala sodna praksa.

**Kakšna je torej sodniškopravna metoda presoje odškodnine za neutemeljen pripor?**

32. "Temeljni varovani dobrini sta osebna svoboda posameznika in pravica do prostega gibanja."5 Ti varovani dobrini se prilegata pojmu okrnitve svobode iz 179. člena OZ. Pravno priznana nepremoženjska škoda se odraža v obliki duševnih bolečin (179. člen OZ), ki jih je pripornik trpel zaradi posega v to dobrino. Načelo individualizacije terja, da se okrnitve svobode ne upošteva zgolj abstraktno, torej merjeno po času, marveč da se odškodnina odmeri glede na duševne bolečine, ki jih je to povzročilo ter so z okrnitvijo svobode tudi v adekvatni vzročni zvezi. To pa pomeni, da je treba ugotoviti, kakšna je ta okrnitev svobode in concreto bila. Upoštevati je treba način in obliko omejitve svobode ter razloge in ostale okoliščine, zaradi katerih je bil posamezniku izrečen tak ukrep.

33. Izkustveno vemo, da so načini odvzema prostosti lahko zelo različni. Ustava sicer zahteva, da je med odvzemom prostosti zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva ter da je prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena (21. člen Ustave). Vendar so že stopnje dopustne represije, ki je sestavni del odvzema prostosti in prestajanja pripora, lahko različne intenzitete; stopnja dopustnosti pa na neki točki utegne biti, in v praksi večkrat tudi je, presežena. Tipičen primer so neustrezne razmere v zaporu6. 34. Treba je torej vzeti življenjski primer kot celoto in s tem okrnitev svobode, kakšna je bila v konkretnem primeru, ter iz njega izluščiti vse tiste kršitve varovanih dobrin, ki so tako glede na Ustavo, ZKP ter OZ (zlasti 179. in 181. člen OZ) lahko pravno upošteven vir duševnih bolečin. Dalje, tudi duševne bolečine je treba upoštevati, kakršne so bile, če so te adekvatna posledica posega države v osebno svobodo oškodovanca, storjeno z odvzemom prostosti in priporom.

35. Kako se bo to odrazilo v konkretnem primeru, je odvisno najprej od samega primera in od trditvene ponudbe strank. Naloga sodišča je, da pravno relevantne trditve dokazno preizkusi ter nato s tako ugotovljenimi dejstvi napolni relevanten dejanski stan, ki je nato predmet primerjave s predhodnimi zadevami v sodni praksi. Trajanje pripora je le ena izmed značilnosti primera. Nedvomno je pomembna7 ter se kot časovna dimenzija celotnega (ustavno varovanega) sklopa posameznikovih pravic nahaja v samem jedru ustavnopravne enačbe. Ni pa časovna značilnost primera že tudi končna enačba.

36. Presoja primera zato izhodiščno temelji na času, prebitem v priporu. Število prebitih dni v priporu, zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera.

**Glede očitka o odmerjanju odškodnine po metodi "dnevnega tarifiranja" ter pomenu časa za odmero odškodnine**

37. Očitek o nedopustnem "dnevnem tarifiranju" bi bil utemeljen, če bi sodišče izhajalo iz splošne in abstraktne premise, kolikšen znesek pripada oškodovancu za vsak dan pripora (množenec), nato in _concreto_ ugotovilo število dni, ki jih je tožnik prebil priporu (množitelj), ter slednjič matematično prisodilo odškodnino, ki bi jo tvoril zmnožek obeh števil. 38. Tega nobeno od sodišč ni storilo.

39. Nobeno od sodišč ni izhajalo iz vnaprej (splošno in abstraktno) določenega dnevnega zneska, marveč je, ko je presodilo, koliko znaša pravična denarna odškodnina, to ponazorilo (preverilo) še s preračunom v dnevni znesek (89. točka sodbe sodišča prve stopnje ter 19. točka sodbe pritožbenega sodišča).

40. Tak preračun ustreza metodi dela, ki je opisana v uvodnem delu ožjega dela obrazložitve te sodbe. Omogoča (olajšuje) namreč primerjavo obravnavane zadeve s predhodnimi zadevami glede na to, kako dolžina okrnitve svobode (pripora oziroma zapora) součinkuje na višino odškodnine kot eden izmed osrednjih dejavnikov. Poleg vseh individualnih dejavnikov primera, zaradi katerih ni mogoče govoriti o tarifiranju8, pregled sodne prakse dokazuje, da ta učinek sploh ni premosorazmeren. Seveda drži, da daljšemu trajanju pripora ustreza višja končna odškodnina (celotna koristnost). A hkrati je očitno, da višina dnevnega zneska s trajanjem pada po ekonomskem principu padanja mejne koristnosti (zadovoljstva, v tem primeru pravičnega denarnega zadoščenja, ki nam ga daje dodatna enota dobrine, v tem primeru odškodnine). Ko gre za kratkotrajne pripore, nam pregled sodne prakse pokaže, da so zneski preračunani na dan, bistveno (večkratno) višji9 kot tisti, ki so bili priznani za dolgotrajne pripore in zaporne kazni, celo tiste, prebite na Golem otoku10, torej kazenski koloniji, kjer so bile žrtve podvržene mučenju11. Kakovostno je posameznik prizadet namreč že s samo okrnitvijo svobode; prizadetost pa se nato ne sešteva po dnevih, marveč gre za eno samo doživljajsko celoto, ki se nalaga v posameznikovi duši po svojih zakonitostih, ki niso fizikalne.

**Presoja okoliščin konkretnega primera** _Glede izvzema okoliščin ob prijetju ter strahu zaradi možnosti izročitve Belorusiji_

41. Naloga Vrhovnega sodišča ob konkretni presoji je, da preizkusi materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. A še pred tem je treba zarisati krog pravno relevantnih dejstev. Nabor dejstev, ki so v konkretnem primeru relevantna, se v odločitvah sodišč prve in druge stopnje namreč razlikuje. Zoženje kroga dejstev, ki so po materialnopravni presoji pritožbenega sodišča upoštevna za odmero višine odškodnine, za katero odgovarja toženka, je del dovoljenega revizijskega napada v okviru dopuščenega vprašanja.

42. Mejni policijski postopek sam zase še ne vzpostavlja pravice do odškodnine; velja enako kot za vse pravne postopke, ki jim je podvržen posameznik. Pravni postopki sami zase še niso odškodninskotvorni.

43. Je pa postopek aretacije začetek 396 dni dolgega časovnega kontinuuma in je kot tak sestavni del konkretnega odškodninskopravnega dejanskega stanu. Ker je tako, so pravno relevantne vse konkretne okoliščine, ki ta časovni kontinuum napolnjujejo, torej tudi te na samem začetku.

44. Dejanska ugotovitev, _da je ob aretaciji policist vanj uperil pištolo, zaradi česar je utrpel intenziven strah, vse ob prisotnosti njegove družine, pri čemer ga je ob prijetju skrbelo, kaj bo z družino, saj žena ni imela vozniškega izpita_, nasprotuje ustavni zahtevi iz 21. člena Ustave, da mora biti zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med _odvzemom_ prostosti in izvrševanjem kazni. Iz dejstev obravnavanega primera ne izhaja, da bi tožnik takšno ravnanje s čim izzval12 ali da bi to terjala varnostna presoja v konkretnem položaju. S tem, ko je policist vpričo družine vanj meril s pištolo, je posegel v mirno družinsko življenje ter v njegovo dostojanstvo. Poseg v dostojanstvo ter s tem povezano duševno trpljenje je pravno priznana oblika nepremoženjske škode (181. člen OZ), ki jo je Vrhovno sodišče upoštevalo v okviru enotne odmere odškodnine.

45. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da je bil tožnik "zaskrbljen zaradi možnosti izročitve Belorusiji, kjer še vedno velja smrtna kazen in je spoštovanje človekovih pravic na nizki ravni". To dejstvo je pomembno zaznamovalo tožnikovo doživljanje v času, v katerem mu je bila odvzeta svoboda. Gre za utemeljen strah, ki je preveval 396 dni njegovega življenja, strah, pred katerim ni mogel nikamor ubežati, ko pa je bil vendar v priporu. Tak strah je neznosen tako po času kot po intenziteti. Gre za kronični strah, ki prehaja v anksioznost13. 46. Strah je bil tembolj utemeljen zaradi ravnanja sodišč. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up-402/12-16 z dne 5. 7. 2012 ugotovilo, da je bila tožniku kršena pravica do osebne svobode, zaradi česar je izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 27. 3. 2012 v zvezi ssklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 35889/2011 z dne 24. 2. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ne da bi se spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Postopek za izročitev tožnika je namreč tekel na podlagi prošnje, ki ji je bila priložena odločba o ukrepu pripora Državnega tožilstva Republike Belorusije z dne 2. 12. 2009. Kljub odločbi Ustavnega sodišča je Okrožno sodišču v Kopru ponovno izdalo sklep o izročitvi tožnika Belorusiji, ki ga je razveljavilo šele Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 21. 8. 2012. Navedeno po prepričanju Vrhovnega sodišča dokazuje, da strah tožnika pred izročitvijo Belorusiji ni koreninil (le) v samem dejstvu, da je spoštovanje človekovih pravic v tej državi na nizki ravni, temveč tudi v ravnanju oblastnega organa toženke - sodišča prve stopnje, ki je kljub intervenciji Ustavnega sodišča ponovno odredilo izročitev tožnika Belorusiji.

47. Zaradi nepravilnega izvzetja zgoraj navedenih okoliščin kot relevantnih za presojo nepremoženjske škode, ki jo je zaradi okrnitve svobode utrpel tožnik ter posledičnega znižanja odškodnine, je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

_Presoja ustreznosti prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo_

48. Tožnik se v reviziji zavzema za tezo, da mu odškodnina za nepremoženjsko škodo ni bila odmerjena v ustrezni višini, saj naj sodišče ne bi oziroma naj ne bi dovolj upoštevalo okoliščin konkretnega primera. V reviziji našteva okoliščine, ki bi po njegovem morale biti upoštevane pri presoji (glej tč. 13 obrazložitve te sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo praktično vse okoliščine, na katere se sklicuje tožnik. Trditev tožnika, da mu v priporu ni bilo nudeno ustrezno zdravstveno varstvo, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovljeno je namreč bilo, da je bil tožnik v priporu deležen ustreznega zdravstvenega varstva. Podobno velja glede očitkov o dentalni škodi. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali okoliščino, da je bilo tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja zob le v manjši meri posledica pripora. Na to dejansko ugotovitev14 je Vrhovno sodišče vezano.

49. Na vprašanje, ali jih je upoštevalo v zadostni meri, pa Vrhovno sodišče odgovarja v nadaljevanju te odločbe. Kot že rečeno, Vrhovno sodišče je materialnopravni preizkus opravilo upoštevaje dejansko podlago, povzeto v 6. točki te sodbe.

50. Tožnikov primer se po dolžini odvzema prostosti umešča v množico večmesečnih priporov. Dnevni zneski prisojenih odškodnin v tej množici se raztezajo med 0,03 ter 0,083 povprečne neto plače, izjemoma celo o,13 (glej opombo št. 7), težišče primerov je zgoščeno v razponu med o,05 in 0,08 povprečnimi neto plačami. To pomeni, da se odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče druge stopnje, nahaja na skrajnem spodnjem robu širšega razpona ter pade izven težiščne množice. Preračunana na dnevni znesek namreč znese 0,038 povprečne plače na dan. Časovna dimenzija primera govori torej v prid zvišanju pravične denarne odškodnine.

51. Metoda dela narekuje naslednji korak primerjanja. Takšen, da se časovna dimenzija napolni s konkretno vsebino oškodovančevega življenja ter trpljenja, ki ga je bil deležen zaradi odvzema prostosti, ter primerja s predhodnimi sodnimi odločitvami. Primerjalno oporo tu nudijo zlasti naslednji primeri: a) II Ips 531/2007 z dne 16. 7. 2009. Zadeva je primerljiva po času trajanja pripora (343 dni). Oškodovancu je bila priznana odškodnina v višini 29 povprečnih neto mesečnih plač (0,08 na dan). Vzporednica je oškodovančeva prizadetost zaradi trpljenja žene in obeh otrok. Primerjava je le okvirna, saj je Vrhovno sodišče (zgolj) zavrnilo revizijo tožeče stranke. Sporoča nam, da odškodnina po presoji Vrhovnega sodišča ni bila prenizka.

b) Zato pa je bila polna presoja opravljena v zadevi II Ips 510/2007 z dne 11. 3. 2010. Vrhovno sodišče je ob obravnavni revizije tožeče stranke odškodnino za tri leta, šest mesecev in 16 dni zapora zvišalo tako, da je ustrezala 82 povprečnim plačam (0,06 na dan). Primer ni enak, je težji, odvzem svobode več kot trikrat daljši, a s strahom pred izročitvijo Belorusiji ter prizadetostjo družinskega življenja nudijo vzporednice naslednje okoliščine. V letu 2002 mu je bil priznan status političnega obsojenca, saj je bil s sodbo vojaškega sodišča obsojen zaradi kaznivega dejanja vohunstva. V priporu so ga silili k priznanju s fizičnimi in psihičnimi pritiski, namerno poškodbo roke, med prestajanjem kazni v KPD Sremska Mitrovica je prestajal šikane, ločen je bil od žene in otrok (v času priprtja je bil najmlajši star en mesec), po prestani kazni je imel težave v okolici ter pri navezovanju stikov z najmlajšim sinom.

c) zadeva II Ips 268/2004 z dne 8. 9. 2005 je primerljiva po trajanju (14 mesecev) in intenzivnem psihičnem doživljanju, ki se je nazadnje odrazilo v osebnostni spremenjenosti. Presoja je znova okvirna, saj je Vrhovno sodišče (zgolj) zavrnilo revizijo zoper odločitev o presoji odškodnine v višini 29 povprečnih mesečnih plač.

d) Polna presoja ob obravnavi revizij obeh pravdnih strank je bila opravljena v zadevi II Ips 341/2001 z dne 8. 5. 2002. Skupno trajanje odvzete prostosti je bilo 178 dni. S sodbo vojaškega sodišča je bil med služenjem vojaškega roka v JLA obsojen kaznivega dejanja sovražne propagande. Trpel je, ker ni mogel biti navzoč ob ženini nosečnosti in rojstvu prvorojenca, trpel je intenziven strah, kršena so bila njegova procesna jamstva, izpostavljen je bil različnim psihičnim pritiskom. Prisojena odškodnina je ustrezala 22 povprečnim mesečnim neto plačam.

e) Naposled se Vrhovno sodišče sklicuje še na primer, ki je pomemben v luči kršitve človekovega dostojanstva ob sami aretaciji. V zadevi II Ips 604/2003 z dne 16. 12. 2004 je bilo reviziji tožeče stranke ugodeno tako, da je bila odškodnina zvišana na vrednost 1 povprečne mesečne neto plače. Oškodovancu je bila svoboda odvzeta, ko se je s prijatelji vračal s praznovanja rojstnega dne. Ravnanje policistov je bilo brutalno.

52. Ob upoštevanju vseh okoliščin, naštetih v šesti točki obrazložitve te sodbe (torej tudi teh, ki jih je višje sodišče izvzelo), ter primerjavi z zgoraj navedenimi zadevami, je po presoji Vrhovnega sodišča odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožniku prisodilo višje sodišče (15 povprečnih neto mesečnih plač), prenizka. Ob upoštevanju kršitve dostojanstva ob odvzemu prostosti, trajanja pripora ter vseh nevšečnosti v zvezi odvzemom prostosti, strahom pred izročitvijo Belorusiji, ter nevšečnosti in posledic, ki jih je pripor povzročil tožniku, pri čemer tožnikov ugled ni bil okrnjen, njegove življenjske aktivnosti pa ne trajno znižane, tožniku pripada pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 36.230 EUR, kar predstavlja 25 povprečnih mesečnih neto plač (0, 06 povprečne plače na dan pripora). Tako prisojeni znesek po prepričanju Vrhovnega sodišča tožnikov primer tudi ustrezno umešča v sodno prakso tako po dnevnih zneskih, dalje glede na skupno trajanje pripora, kakor tudi njegove individualne posebnosti, kjer se odraža intenziven strah pred brezpravjem in avtoritarnim režimom, ter naposled še kršitev dostojanstva.

53. Skupaj s premoženjsko škodo v višini 10.800 EUR je torej tožnik upravičen do odškodnine v znesku 47.030 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 dalje do plačila.

54. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

55. Upoštevaje zgoraj povedano odločitev glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ni bila pravilna.

56. Revizija toženke je delno utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka), v ostalem pa je Vrhovno sodišče skladno s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

57. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

58. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je glede na uspeh dolžna tožniku povrniti njegove stroške v deležu 28,23 %, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 71,77 % stroškov.

59. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT).15 _**Stroški tožnika**_

60. Prvostopenjsko sodišče je tožniku s sklepom P 746/2017-III z dne 18. 4. 2023 za postopek na prvi stopnji priznalo 22.477,78 EUR.

61. Tožnik je upravičen še do povračila 1.750 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 17. 5. 2022 (1. tč. tar. št. 22 OT), 1.750 točk za predlog za dopustitev revizije (4. tč. tar. št. 22 OT) in 2.100 točk za revizijo (3. tč. tar. št. 22 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 3.360 EUR, povečano za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (12,00 EUR) in 1% od presežka nad 1000 točk (27,60 EUR) v višini 39,60 EUR ter 22% DDV, kar skupaj znaša 4.147,51 EUR.

62. K temu je treba prišteti še znesek plačane sodne takse za pritožbeni postopek zoper sodbo z dne 17. 5. 2022 v višini 2.337 EUR in za revizijski postopek v višini 1.227 EUR, kar znaša 3.564 EUR.

63. Tožniku se prizna skupno 30.189,29 EUR stroškov postopka.

_**Stroški toženke**_

64. Prvostopenjsko sodišče je toženki s sklepom P 746/2017-III z dne 18. 4. 2023 za postopek na prvi stopnji priznalo 5.399,40 EUR.

65. Dodatno je treba toženki priznati še 1.750 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 17. 5. 2022 (1. tč. tar. št. 22 OT) in 2.100 točk za odgovor na revizijo (3. tč. tar. št. 22 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 2.310 EUR, povečano za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (12,00 EUR) in 1% od presežka nad 1000 točk (17,10 EUR) v višini 29,10 EUR ter 22% DDV, kar znaša 2.853,70 EUR.

66. Toženki se prizna 8.253,10 EUR stroškov postopka.

67. Upoštevaje pravdni uspeh tožnika (28,23%) je slednji upravičen do povračila 8.522,44 EUR, toženka pa glede na pravdni uspeh (71,77%) do 5.923,30 EUR.

68. Po medsebojnem pobotanju toženka tožniku dolguje plačilo stroškov postopka v višini 2.599,14 EUR, ki jih mora povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

_**Glede razveljavitve sklepa sodišča prve stopnje o stroških postopka ter sklepa o stroških v izpodbijani sodbi**_

69. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izdaji sodbe višjega sodišča izdalo poseben sklep o stroških z izrekom, na podlagi katerega bi lahko toženka kljub tožnikovemu uspehu v postopku z revizijo, dosegla izvršbo odmerjenega zneska, saj se pravdni stranki zoper ta sklep nista pritožili. S tem je postal sklep o odmeri stroškov pravnomočen in z iztekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi izvršljiv (prvi odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ker bi lahko toženka zaradi načela formalne legalitete, ki velja v izvršilnem postopku, kljub razveljavitvi sklepa o glavni stvari in o podlagi stroškov, uspela od tožnika izterjati stroške na podlagi nepravilno oblikovanega sklepa o odmeri stroškov, je razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka z dne 14. 4. 2023 (IV. točka izreka). Pooblastilo Vrhovnega sodišča za poseg v stroškovno odločitev izhaja iz sistematične razlage tretjega odstavka 165. člena ZPP.

70. Ker je Vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega postopka, je stroškovno odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo.

**Sestava senata in glasovanje**

71. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Podrobneje o razvoju glej: Pavčnik T., Civilnopravni instituti in ustava kot vir sodniškega prava v: Novak, A., Pavčnik, M. (ur), Sodniško pravo, GV Založba Lexpera, Ljubljana, 2023, str. 246-250. 2 Glej: Ude, L.: Pogoji za priznavanje odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode ter določanje višine odškodnine v: O problematiki nepremoženjske škode: simpozij, Portorož 6. do 8. oktobra 1977, Univerzum, Ljubljana 1977, str. 53-88. 3 Glej spletno bazo NEGM na naslovu www.sodnapraksa.si 4 Glej: Šepec M. V: Avbelj M. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 1. del, Ljubljana 2019, str. 292. 5 Šepec, nav. delo., str. 294. 6 Glej tudi sodbo II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017. 7 Glej sodbo II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, kjer je bila revizija dopuščena prav zato, ker je prisojena odškodnina, merjeno po dnevnih zneskih, odstopala od sodne prakse. 8 Za konkretizirano podkrepitev stališča, da dnevni zneski nihajo glede na okoliščine primera, naj služi naslednji prikaz: 0,03 plače na dan (II Ips 377/2006), 0,06 plače na dan (II Ips 623/2008), 0,06 plače na dan (II Ips 455/2010), 0,06 plače na dan (II Ips 412/2011), 0,08 plače na dan (II Ips 333/2014), 0,08 plače na dan (II Ips 531/2007), 0,08 plače na dan (II Ips 643/2006) in 0,083 plače na dan (II Ips 106/99). Izrazito navzgor odstopa odškodnina v zadevi II Ips 91/2000 (0,13 plače na dan). Pripor je namreč pustil težke psihične posledice, ki so narekovale psihiatrično zdravljenje. 9 Glej npr.: II Ips 107/96 (1 mesec pripora; 0,16 povprečne plače na dan); II Ips 181/2007 (2 meseca pripora; 0,13 povprečne plače na dan), II Ips 66/93 (44 dni pripora; 0,38 povprečne plače na dan), II Ips 15/94 (12 dni pripora; 0,5 povprečne plače na dan), II Ips 106/99 (12 dni pripora; 0,8 povprečne plače na dan) in II Ips 722/93 (18 dni pripora; 0,55 povprečne plače na dan). 10 Glej II Ips 85/93 (0,07 povprečne plače na dan) in II Ips 580/93 (0,066 povprečne plače na dan). 11 Glej strnjeni opis trpljenja iz zadeve II Ips 85/93 v: Jadek-Pensa in drugi, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, str. 728. 12 Prim. tretji odstavek 542. člen ZKP, veljaven ob prijetju, ki je določal, da do povrnitve škode nima pravice tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. 13 Glej: Božič-Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba , Ljubljana 2003, str. 33-35. 14 Še bolj določno: Odločilen pomen za izgubo zob je treba pripisati neadekvatnemu zdravljenju bruksizma, ki pa se ni razvil v priporu ali zaradi pripora. Tudi morebitno takojšnje zdravljenje napredovane paradontalne bolezni v priporu, ki ga tožnik v Nemčiji ni bil deležen, samo po sebi ne bi moglo preprečiti izgube zob (77. točka sodba sodišča prve stopnje). 15 Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22.