Jedro

Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-274/2015/3 (1313-10) z dne 25. 11. 2015. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od tretjih držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena in prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito ..., roj. ... v kraju ..., državljanu Gruzije, omeji gibanje na prostore in območje Azilnega doma v Ljubljani, Cesta v Gorice 15, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (1. točka izreka sklepa), in sicer se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 23. 11. 2015 od 15.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Pri odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka ter je v zadostni meri obrazložila vsa relevantna dejstva – dejanske in pravne okoliščine o njegovi uporabi. Sicer pa je v pretežni meri sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa (na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1) ter se sklicevalo na razloge tožene stranke. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prehajal državne meje na nedovoljen način, da je že enkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Črni Gori in v Republiki Madžarski in da tudi, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, ki je država članica EU, ni počakal na končno odločitev pristojnega organa Republike Madžarske, ampak je zapustil azilni dom in Madžarsko na nedovoljen način. Tožena stranka je glede na navedeno, po mnenju sodišča pravilno, sklepala, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, še posebej ob dejstvu, da je bila njegova ciljna država Italija, ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi z njegovo predajo Republiki Madžarski kot odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje, tožena stranka pa je tudi upoštevala načelo sorazmernosti s tem, ko se je odločila za omejitev gibanja oziroma pridržanje tožnika na prostore in na območje Azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja zaključkom, da ilegalni prehod meje povečuje nevarnost pobega, prav tako dejstvo, da je tožnik že zaprosil oziroma bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito v neki drugi državi, ni dovolj in se mu ne sme šteti v breme, tako kot se mu ne sme šteti v breme, da ni imel Slovenije za ciljno državo. Tožena stranka oziroma sodišče bi morala za navedbo, da bi lahko drugje zaprosil za mednarodno zaščito, ugotavljati tudi, ali ta država spoštuje načelo nevračanja oziroma Konvencijo o statusu begunca. Razlogi oziroma obrazložitev so pavšalni, neobrazloženi in neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni odgovorilo na tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo istovetnost. Iz obrazložitve ne izhaja obstoj znatne nevarnosti pobega, ki ni izkazana. Tudi prosti preudarek ni uporabljen na način, ki bi ustrezal namenu določbe. Opozarja na razmere na Madžarskem in možnosti vračanja na Madžarsko. Sklicuje se na sodbe nemških sodišč, sodbo luksemburškega sodišča ter haaškega sodišča. Opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, v skladu s katero ni dovoljeno prosilcev za mednarodno zaščito vračati v državo, ki krši človekove pravice. Opozarja pa tudi na obrazložitev v zadevi I U 1145/2015, da nižanje stopnje verjetnosti predaje zmanjša upravičenost pridržanja. Tožena stranka namreč ovir za predajo ni preverila in se do njih ni opredelila. Morala pa bi utemeljiti, kakšna je sploh možnost predaje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega je izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju oprla tožena stranka, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi pododstavek tretjega odstavka tega člena pa določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

7. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu ter izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je tožnik po lastnih navedbah Gruzijo zapustil 6. oktobra 2015 in odšel v Turčijo legalno. Od tam je 8. oktobra 2015 z letalom prispel v Tirano, od koder je ilegalno odšel v Črno Goro, od tam pa na Hrvaško, kjer je poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, vendar so ga vrnili v Črno Goro, kjer je nato zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu, ki pa ga je čez čas zapustil in odšel ilegalno čez Srbijo na Madžarsko ter tam zaprosil za mednarodno zaščito (po podatkih EURODAC 12. 11. 2015), vendar ni počakal na zaključek postopka. Ilegalno je odšel v Slovenijo, kjer je 19. 11. 2015, potem ko ga je na prijavo občana istega dne prijela policija, zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je glede na podatke upravnega in sodnega spisa oziroma obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, tožnikova begosumnost nedvomno podana. Na tožnikovo begosumnost, oziroma da ne bo počakal na dokončanje postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero verjetnosti kažejo njegova dejanja v dosedanjih postopkih, ki so ugotovljena v izpodbijanih sklepu in sodbi ter jim tožnik niti ne ugovarja, in sicer da njegova istovetnost ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bila izkazana, da je nezakonito prehajal meje med državami, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v Črni Gori in Madžarski, kjer pa ni počakal na rešitev prošnje, in da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele ko je bil prijet. Pri podaji prošnje je izrecno navedel, da je bila njegova ciljna država Slovenija, na ustni obravnavi pred sodiščem prve stopnje pa, da je bila njegova ciljna država Italija. Zato je na podlagi teh dejstev za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, to je, da obstaja znatna nevarnost da bo tožnik, če ne bo njegovo gibanje omejeno, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.

9. Pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s tožnikovo istovetnostjo, je neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje na splošno sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 in zato ni treba, da se na navedeno določbo sklicuje glede vsakega tožbenega ugovora posebej. Poleg tega sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke med razlogi, zakaj meni, da je izrečeni ukrep tožene stranke pravilen in zakonit, tega razloga niti posebej ne izpostavlja in je svojo odločitev izrecno oprlo predvsem na razloge, povzete v 2. točki obrazložitve te sodbe. Dejstvo, da je tožnik v času pritožbenega postopka pridobil osebni dokument, katerega fotokopijo je priložil pritožbi, pa bo lahko morebiti relevantno pri odločanju tožene stranke, ali še obstajajo razlogi za izrečeni ukrep.

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se tožniku ne sme šteti v breme, da Slovenije ni imel za ciljno državo. To dejstvo tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, temveč ima za cilj priti v Italijo, čeprav je pri podaji prošnje zatrjeval, da bo v Sloveniji počakal na odločitev. Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da npr. nedovoljeno prehajanje državnih mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku in vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistema mednarodne zaščite (npr. sodba I Up 418/2013).

11. V zvezi s tem in tudi ugovori, da tožnik ne želi biti vrnjen Republiki Madžarski, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredba, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (za preprečitev ali vsaj zmanjšanje pojava "asylum shoppinga" v praksi). Skupni evropski azilni sistem je namreč zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države, ki sodelujejo v njem (države članice in tretje države) spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, protokolu iz leta 1967 ter EKČP (glej sodbo SEU - veliki senat - v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Namen Dublinske uredbe je med drugim racionalizacija obravnavanja prošenj za azil ter preprečitev zasičenosti sistema z obveznostjo obravnavanja prošenj, ki jih vlagajo isti prosilci za azil v različnih državah članicah EU. Njen cilj je, kot izhaja iz uvodnih določb Dublinske uredbe III (točki 4 in 5), da se vzpostavi jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošenj za azil. Ta sistem naj bi zagotavljal učinkovit dostop do azilnega postopka, hkrati pa ne bi smel ogrožati cilja uredbe - to je hitro obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Z določitvijo države, ki je odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, se povečuje pravna varnost za prosilce, sistem pa, kot je bilo že poudarjeno, onemogoča tako imenovani forum shopping (izbiro države oziroma odločujočega organa).

12. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede razmer na Madžarskem, ki glede na odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu za obravnavano zadevo niti niso relevantni, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila, v katero državo bo tožnik predan, Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da ima skupni azilni sistem pri delovanju v določenih državah članicah lahko težave in pomanjkljivosti. V nekaterih državah lahko obstaja resna nevarnost, da bo prosilec za azil v primeru predaje obravnavan na nečloveški in ponižujoč način, zato je domneva, da bo prosilec v vsaki državi članici obravnavan v skladu s pravicami iz Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije in EKČP, izpodbojna. Zaradi pomena, ki ga ima skupni evropski azilni sistem, predaje prosilca odgovorni državi članici ne prepreči že najmanjša kršitev Direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85. Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe Dublin III.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.